Jernej Kogovšek: “Svojo ženo sem spoznal pri skavtih.” (2. del)

Jernej Kogovšek, foto: Peter Merše

Gledališki in filmski igralec Jernej Kogovšek, ki se je v to vlogo prelevil iz socialnega delavca, je v prvem delu intervjuja, ki ste ga lahko prebrali prejšnjo nedeljo, spregovoril o svoji poti do igralstva, socialnem delu in vživljanju v igralske vloge.

V drugem delu pa smo spregovorili o odnosih, vzgoji, skavtski izkušnji in praznovanju praznikov.

Lahko kot igralec v bližnjih odnosih ohranjaš pristnost ali te zanese v skušnjavo, da bi tudi tam igral?

Ne. Ne zdi se mi, da bi se to dogajalo. Pa tudi mislim, da bi me prebrali. Veliko ljudi mi reče, da pri igralcih ne moreš nikoli vedeti, kdaj so iskreni. Jaz tega ne vidim tako in ne izkoriščam.

Pa tudi če bi, bi to res moral dobro odigrati, ker v odnosih ena na ena hitro vidiš, da je nekdo malo zavrt glede nečesa. To se vse prebere. Ko poznaš človeka, hitro vidiš, kaj je z njim narobe.

Če bi igral, bi bližnji tudi to opazili, tako da se ne poslužujem teh tehnik.

Kaj se ti zdi najbolj pomembno v odnosu med možem in ženo?

Mislim, da iskrenost. Mogoče tudi pozornost. Že dolgo nisem o tem razmišljal – moja napaka.

V tem ritmu življenja in ob vseh službah hitro pozabimo drug na drugega. Tako da pozornost in vzeti si čas drug za drugega je vsekakor ključno. Sam to gotovo počnem premalo. Prehitro mine dan, ne da bi se potrudil za to.

Jernej Kogovšek, foto: Peter Merše

Ena izmed vlog, ki jo igraš, je tudi vloga v komediji Alfa samski, kjer nasveti tvojega lika niso posebej koristni.

Ja, saj že to je del recepta za komičnost. Hkrati pa precej realno.

Kaj pa dejansko svetuješ komu, ki te vpraša za nasvet glede odnosov, izbire partnerke?

Naj si pride pogledat našo predstavo in potem ne naredi tega, kar sliši v teh nasvetih (smeh). Potem bo dobil občutek, da je sam še kar v redu. 🙂

Ne vem, kaj bi zares svetoval. Se mi zdi, da se ljudje pogosto zatekamo po nasvete ali neka življenjska vodila k ljudem, ki jih sploh ne poznamo. Pa ne, da je s tem samo po sebi kaj narobe, vsi beremo knjige in poslušamo navdihujoče nasvete. Ampak najbolj smiselno pa se mi zdi, da se glede teh nasvetov obrnemo k družini in prijateljem, ki nas najbolj poznajo. Knjiga ne ve, kdo jo bere, prijatelj pa ve, kaj si že dal skozi in kaj lahko od tebe pričakuje.

Namesto tega pa mnogi pri tujcih iščejo neke magične rešitve, ki ne obstajajo. Mislimo, da če bomo prebrali tri knjige in štiri citate, bomo kar vse razumeli in nam nič ne bo prišlo do živega. Ne deluje to tako. Nemogoče je. Nikoli pa ne bomo čisto pripravljeni na to, koliko nas lahko nek odnos prizaden ali pa osreči, če pogledamo z druge strani.

V tem ritmu življenja in ob vseh službah hitro pozabimo drug na drugega.

Odraščal si s štirimi brati. Kje vidiš prednosti odraščanja v veliki družini in kje morda slabosti?

Zagotovo ti ni dolgčas. To je vsekakor prednost. Če imaš starejše brate, se te vsi malo bojijo. Jaz sem odraščal v bloku na Fužinah in to je potem tako, da si mislijo: on ima starejše brate, pazi njega, njega ne smemo tepst.

V različnih obdobjih so različne prednosti in včasih jih v danem trenutku niti ne znaš ceniti. Lepo je imeti razvejano družino, veliko nečakov, to naredi življenje bolj pestro in zanimivo.

Slabost je pa, da si doma večkrat tepen (smeh). Saj jaz nisem bil, da ne naredim komu krivice. Kot mlajši morda vedno hočeš biti del družbe starejših bratov. Mislim, da si vsi mlajši otroci tega želimo, njim gre pa to potem malo na živce, sploh, ko so najstniki.

Kaj ti je kot očetu pomembno pri vzgoji zdaj, ko imaš svoje otroke?

Vsi mi govorijo, da bi jim moral dati hišo ali stanovanje, ker je dandanes do tega tako težko priti. Saj ne, da me ne skrbi to, mislim pa, da to še zdaleč ni glavno.

Sicer se mi pa zdi, da ne znam ravno vzgajati, tako da ne bi preveč delil nasvetov tukaj. Rad poskrbim, da se imamo fajn, rad se hecam z njimi, počnemo skupaj kakšne bedarije. Rad bi jim dal neko sproščenost in toplino.

Pogosto mi rečejo, daj ti kaj povej, ti si smešen. Čeprav v resnici nisem. Samo znam interpretirat to, kar drugi napišejo v scenarij.

Se ti dogaja, da tudi v vsakdanjem življenju ljudje od tebe pričakujejo, da si smešen, da jih nasmeješ? Je to velik pritisk?

Gotovo. Pogosto mi rečejo, daj ti kaj povej, ti si smešen. Čeprav v resnici nisem. Samo znam interpretirat to, kar drugi napišejo v scenarij. Ampak ljudje res pričakujejo to od tebe. Včasih zna biti malo moteče. Moji bližnji vejo, kaj lahko in kaj ne. Mislim, saj nisem nek zadrtež in turobnež. Z veseljem pokamo kake fore s prijatelji. Samo ni pa to na tak način, kot je to na televiziji.

Ni, da bi moja žena zdaj ves čas umirala od smeha.

Jernej Kogovšek, foto: Peter Merše

Pa je to bolj nek naravni dar ali nekaj, česar se človek lahko priuči?

Pri sebi bi rekel, da imam srečo, da je to neka naravna danost, od mojih obraznih potez in suhe postave naprej. Vse to pomaga h komičnosti. Nekaj stvari se pa naučiš. Gotovo gre za neko kombinacijo.

Del mladosti si preživel tudi pri skavtih. Kaj so ti skavti dali za življenje?

Med drugim ženo. In prijatelje, ki ostanejo za življenje. Res smo se povezali. Hkrati pa tudi veščine in povezanost z naravo. Malo je odvisno tudi od starostne skupine. Pri mlajših vejah so v prvi vrsti dogodivščine v pravem pomenu besede. Se mi zdi, da otrokom danes tega precej manjka. Dogodivščine, kot so izleti v neznano, hoja po gozdu, v katerem še nisi nikoli bil in ne veš, kam moraš na koncu priti. Take dogodivščine se mi zdijo pomembne za razvoj otroka. Desetdnevni tabori minejo, kot bi mignil. Res je neka magičnost v tem.

Ko si starejši, sploh kot voditelj, pa vodstvene sposobnosti. Naučiš se izvajati preverbe dogajanja, SWOT analize in podobno. To je koristno tudi z vidika, ko kasneje iščeš službo. Tudi to ti dajo skavti.

Dogodivščine, kot so izleti v neznano, hoja po gozdu, v katerem še nisi nikoli bil in ne veš, kam moraš na koncu priti. Take dogodivščine se mi zdijo pomembne za razvoj otroka.

Katera je tvoja najljubša skavtska izkušnja?

Težko je izpostaviti. Zagotovo so to bili tabori v četi, potovalni tabori s klanom. Potem ta gostoljubnost po Sloveniji. Ko pride skupina desetih neznancev prvič v neko vas, kjer jih nihče ne pozna, pa smo vedno lepo sprejeti. Nikjer nas ni nihče preganjal. Vedno dobiš še kaj za jesti in piti.

Vsekakor pa so tabori vedno najboljše točke leta.

Eno področje, od koder te poznamo, so tudi kratki zabavni skeči, ki ste jih pripravljali za oddajo V petek zvečer. Od kod ideje za skeče?

Ja vse ideje so moje (smeh). Ne, daleč od tega.

Mi smo imeli scenarista in režiserja Jureta Karasa – Slona, ki je bil tudi vpleten v pripravo celotne oddaje. Mi smo bili bolj zunanji izvajalci, večinoma nismo niti vedeli, kdo bo v studiu, ker nismo snemali ob istih dnevih.

Še preden je oddaja nastala, pa smo se že pogovarjali o nekem skeč šovu, ki bi ga skupaj delali, tako da nam je oddaja potem kar prav prišla.

Jure je pisal scenarije za skeče, mi pa smo se jih naučili in izvedli. Na snemanju smo včasih še kaj dodelali. Ampak večinoma je bilo kar hitro jasno, kaj je fora. Ko imaš dve minuti, težko kaj konceptualnega razvijaš. Če ni jasno, kako je treba posneti, je s skečem nekaj narobe. Res je bilo luštno to delati.

Kako pomemben pa se ti zdi humor v duhovnosti?

Hmm, ne vem, Sveto pismo se mi ne zdi posebej smešno. Po svoje pa me zanima, kako so se ljudje takrat hecali. Sem prepričan, da niso bili vse življenje resni.

Se mi zdi, da zna Gregor Čušin izvrstno kakšno takšno smešnico iz tega potegniti in izkoristiti. Je pa pri mešanju verskih zadev, duhovnosti in humorja treba biti previden. Sem prepričan, da se že pri Čušinovih šalah najdejo takšni, ki so užaljeni in ga lahko imajo za heretika.

Se je pa treba zavedati, da se humor razvija in so druge stvari smešne, kot so bile morda kdaj v preteklosti.

Sveto pismo se mi ne zdi posebej smešno. Po svoje pa me zanima, kako so se ljudje takrat hecali. Sem prepričan, da niso bili vse življenje resni.

Za nami so božično-novoletni prazniki. Kako jih praznujete pri vas?

Malo te moram razočarati, nimamo kakih posebnih tradicij. Z družino smo skupaj. Zadnja leta sem imel decembra toliko predstav v gledališču, da sem se tudi toliko bolj veselil miru in tega, da se lahko odklopim. Lani sem bil za božič tako izčrpan od celotnega decembra, da sem kar zbolel.

Letos sem se pa toliko bolj veselil božiča in s tem povezanega miru, ker mi ni bilo treba hiteti, sem si lahko vzel čas za otroke in ženo. Zame je 24. december verjetno najlepši večer v letu, tak pravi sveti večer.

Jernej Kogovšek, foto: Peter Merše

Imaš za novo leto kak sklep, željo, načrt?

Uf, sploh še nisem razmišljal o tem. Še leta 2024 se nisem dobro navadil, pa bo že naslednje. Nimam nekih sklepov. Letos nisem igral za novo leto, tako da sem bil prost, čeprav ima tudi igranje za novo leto svoj čar. Za novo leto mi ni problem igrati, če bi me kdo vabil za božični večer, da bi igral kako predstavo, bi ga pa zagotovo zavrnil.

Jernej Kogovšek. Z igralstvom se je resno srečal med študijem Socialnega dela, ko se je prijavil na avdicijo za film Čefurji raus. Kasneje je igral glavno vlogo v filmu Drevo. Za obe vlogi je prejel nagrado Vesna – za stransko vlogo (Čefurji raus) in za glavno moško vlogo (Drevo) ter Viktorja za najbolj obetajočo medijsko osebnost (2015). V zadnjem času smo ga spoznali v vlogi peka Lovra v seriji Ja, Chef! in kot nerodnega študenta Borisa v seriji Dragi sosedje ter v več različnih predstavah, med drugim Večerja bedakov in Alfa samski. Je pa tudi nepogrešljiv člen različnih humorističnih skečev.

Več o igralski karieri Jerneja Kogovška pa v prvem delu intervjuja: “Mislim, da sem imel res veliko sreče.”

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec