Jernej Kogovšek: “Mislim, da sem imel res veliko sreče.”

Jernej Kogovšek, foto: Peter Merše

Igralec v gledališču, slovenskih filmih, serijah in skečih, ki ga poznamo predvsem po nerodno komičnih vlogah, je še precej več kot le to. Ljubeč mož in oče dveh otrok je bil tudi socialni delavec, odraščanje v družini s štirimi brati pa je dopolnil pri skavtih.

Pred letošnjimi prazniki smo se z Jernejem Kogovškom pogovarjali tudi o življenju igralca, odnosih in življenjskih nasvetih. Kot je med skavti navada, se v pogovoru tikava.

Kdaj si začutil strast do igralstva? Je to nekaj, kar te spremlja od malih nog ali se je razvilo kasneje?

Ko sem bil mlajši, niti pomislil nisem na to. Še v času vpisovanja na fakulteto mi ni prišlo na misel, čeprav smo takrat že s skavti posneli kak video za Zlato žabo – skavtski filmski festival. Ampak tam sem sodeloval bolj zaradi družbe in enega kolega, ki ga je zanimala kamera, in smo se skupaj družili, potem pa tudi kaj posneli.

Takrat se mi ni zdelo, da bi bil v tem kaj nadpovprečen ali da mi posebej gre. Šele na faksu sem se prijavil na avdicijo za film Čefurji raus. Niti ne vem, zakaj sem se za to odločil. Enostavno se mi je zdelo »kul« nastopiti v filmu. In Čefurji raus mi je bila super knjiga in sem poskusil.

Mislim, da sem imel res srečo, saj se mi zdi, da sem skozi prvi krog avdicije prišel kot zadnji. No, v drugem krogu se je več igralo in mi je šlo bolje. In od tu naprej sem res imel veliko sreče, da sem prišel v vse te filme in do tega, kjer sem danes, ker nimam formalne igralske izobrazbe.

Danes se dobro počutim v tem, kar delam, in ljudje vedo, da obstajam. To v igralstvu veliko pomeni.

Se pravi, da ko te enkrat vidijo nekje, da si se izkazal, te kličejo naprej?

Pri nas je to verjetno en način, ker je tako majhen prostor, da vsi vidijo vse nove projekte. In če kje malo štrliš ven, te zagotovo kdo opazi in vključi. Nekaj časa gre tako, potem pa moraš tudi kaj nadgraditi, saj ne gre, da bi 30 let počel eno in isto in bi bili ljudje še vedno navdušeni.

Danes se dobro počutim v tem, kar delam, in ljudje vedo, da obstajam. To v igralstvu veliko pomeni.

Pa se da v Sloveniji preživljati družino zgolj z igralstvom ali potrebuješ še kakšen dodaten vir zaslužka?

Seveda. Poglej, koliko igralcev ima družine in jih preživlja.

Poklicni igralci seveda lažje. Tisti malo manj poklicni pa tudi, le malo manj izbirčni moramo biti in malo manj varnosti imamo. Ampak tudi teh projektov je vendarle precej.

Zgolj od ljubiteljskega igranja pa se ne da živeti. Ampak v tem primeru tudi vložiš manj časa in delaš na drugačen način. Ima pa tudi ljubiteljsko igranje en svoj čar. Z veseljem pogledam take nastope, ker imajo nek drugačen pristop. Včasih je tam več iskrivosti, elana in želje.

Jernej Kogovšek, foto: Peter Merše

Kot rečeno, nisi študiral na AGRFT, ampak socialno delo. Nekaj časa si tudi delal na tem področju. Zakaj socialno delo?

Zdaj ne delam več, sem pa toliko časa, da sem prišel do strokovnega izpita iz socialnega varstva. Takrat sem že tudi igral, ampak sem želel priti do strokovnega izpita, ker sem pričakoval, da bom večino časa delal v socialnem delu. Sicer pa sem delal z odvisniki s pridruženimi težavami v duševnem zdravju. To mi je bilo zanimivo delo, je pa precej težje. Sploh, ker se »igraš«  s pravimi ljudmi, ne z liki, napisanimi na list papirja, kar pomeni bistveno večjo odgovornost. Včasih pa zaradi tega več odneseš.

Je pa to neke vrste poslanstvo. Če boš delal samo zaradi plače na koncu meseca, tega ne boš mogel početi dolgo.

Je to torej tisto, kar te je vleklo v socialno delo?

Sploh ne vem, kako sem se znašel na socialnem delu. Nimam pojma. Nisem šel na informativni dan. Na prijavnici sem to napisal in potem sem bil v prvem letniku in potem v drugem in tako dalje do konca. Dejansko ne vem, zakaj, ker me to področje tako zelo niti ne zanima. Še posebej pa ne birokratizacija socialnega dela, ki je po eni strani nujna, po drugi strani pa precej škodljiva za socialno delo.

To je zanimiv poklic, ker združuje veliko področij: od psihologije do prava. Zanimiv hibrid, ki mora obvladovati veliko faktorjev, da lahko kaj doseže. Kapo dol pred večino socialnih delavcev, ker vem, da je to težko delo.

Kaj je najbolj zahtevno?

Mi v gledališču delamo z ljudmi, ki pridejo tja, da se imajo fajn. To je že dober začetek. Dobiš človeka, ki je dobre volje. Socialno delo je čisto nasprotje tega. Dobiš človeka, ki je na nekem dnu ali vsaj v hudih težavah. To je svojevrsten izziv, včasih pa tudi ovira, ni to lažje delo. Se je treba bolj potruditi.

Izziv je, kako človeka pripeljati na nek nivo, da si lahko sam pomaga, da lahko začne delati. Nikoli si ne želimo, da bi kdo za vedno ostal socialni problem, ker je to slabo tako za njega kot za družbo kot celoto. To je moj pogled, ki ni ravno tako zelo strokoven.

Kapo dol pred večino socialnih delavcev, ker vem, da je to težko delo.

So te uporabniki storitev socialnega dela, s katerimi si delal, kdaj prepoznali kot igralca s televizijskih ekranov? Je to prednost ali slabost?

Praktično nikoli se mi to ni dogajalo. Dvakrat ali trikrat se mi je zgodilo, da je kdo od svojcev omenil, sicer pa ne. Na srečo. Mislim, da se ti mladi, s katerimi sem delal, ne zanimajo ravno za televizijo. Pa takrat tudi še nisem toliko delal na tem področju. Ni še bilo teh serij in tega, da bi bil tako prepoznaven.

Mislim, da je to prej ovira. Ljudje te vidijo kot igralca, potem jim boš pa nekaj predaval. Po svoje sem vesel, da nisem imel te prepoznavnosti in zaradi tega svojih igralskih vlog tedaj tudi nisem obešal na veliki zvon, da ne bi oviralo moje strokovne drže. Morda bi se dalo obrniti tudi v pozitivno smer, samo ne vem, ali bi jaz to znal.

Jernej Kogovšek, foto: Peter Merše

Kaj pa danes, te ljudje prepoznajo na ulici?

Včasih se zgodi, ampak ni tako pogosto, da bi bilo moteče. Na srečo ne igram kakšnih negativnih likov, da bi mi ljudje pljuvali po avtu ali kaj podobnega. Sem slišal, da se nekaterim igralskim kolegom tudi to dogaja. Jaz delam bolj humoristične in sproščene vloge, tako da so to bolj pozitivne izkušnje.

Kako zahtevno se je vživeti v vlogo, ki jo igraš? Koliko časa vzame? Kako se tega lotiš?

Odvisno, za kaj gre. Za nek skeč se ne vživljaš v vlogo, drugače je pri filmu. Tam pa je to časovno kar velik zalogaj. Pri filmu Čefurji raus smo imeli strokovno vodstvo Tomija Janežiča in Gorana Vojnovića. Takrat smo imeli redne vaje in je bil to glavni način spoznavanja z likom in vživljanja vanj. To je bilo res dobro. Najbolj sem pa to doživel pri Drevesu.

Moj način je v glavnem branje scenarija in debate z režiserjem oz. scenaristom. Pri nas je na žalost to v 95 % ista oseba. Upam, da se kdaj ta realnost spremeni. Pa ne, ker bi bili slabi, ampak ker je posledično scenaristika nekoliko podcenjena in pogosto režiserji po sili razmer postanejo še scenaristi.

Ko pa si enkrat v neki vlogi zelo dober, se tipsko opredeliš za takšne vloge.

Običajno te vidimo v vlogah, ki so prikupno nerodne, morda tudi malo nesamozavestne. So ti te vloge blizu ali je slučajno naneslo na to? V mislih imam prikupno nerodnega študenta Borisa iz serije Dragi sosedje ali pa bedaka iz Špas teatra.

Zagotovo mi je bližje, kot če bi igral nekega frajerja. Sam sicer nisem tak, lahko pa dobro razumem te like, ki se iz nekega strahu oz. želje spravljajo v neke nerodne situacije. Vedno sem imel rad to, ker je tudi blizu fizični komediji, ki je sicer ne znam igrati, jo pa zelo rad gledam.

Ko pa si enkrat v neki vlogi zelo dober, se tipsko opredeliš za takšne vloge. Posledično sta si Boris iz serije Dragi sosedje in Lovro iz Ja, chef precej podobna. Pri Večerji bedakov pa je že iz naslova jasno, za koga me imajo. Ampak me ne moti. Se ne sekiram preveč, sem vesel, da je to tako uspešno.

Se ti pogosto dogaja, da te ljudje ocenjujejo na podlagi osebnosti, ki jih igraš v skečih, serijah?

No, pa saj niso spet tako daleč (smeh).

Zagotovo se prenaša. Tudi sam projiciram kakšne lastnosti likov na kolege igralce, ki so jih igrali. In ko so potem v realnem življenju drugačni, si kar malo zmeden. Ni to nič takega in tudi ni s tem nič narobe.

Se ne sekiram, če kdo kdaj reče: O, lejga butla. Je pa lahko kdaj tudi čudno.

Jernej Kogovšek, foto: Peter Merše

Katera vloga, ki si jo igral, ti je najljubša?

Oh, kako nehvaležno vprašanje. Drugače je igrati v filmu, seriji in gledališču, tako da težko iz vseh teh kategorij izberem eno. Dejan iz Čefurji raus mi je bil gotovo eden ljubših filmskih vlog. Takrat sem prvič doživljal ta proces in sem začutil veliko zaupanje, ki ga je vame položil Goran Vojnović. S soigralci smo se odlično razumeli.

Nadgradnja tega je bil film Drevo. Če bi moral izbrati eno najljubšo vlogo, bi verjetno izbral to. Je pa bila tudi najbolj naporna, zaradi česar je zagotovo ne bom nikoli pozabil.

Kje je meja med tvojo lastno identiteto in liki, ki jih igraš? Jo je kdaj težko postaviti?

Na neki ravni je to praktično neizogibno. Nekateri igralci sicer zagovarjajo tezo, da se vživiš, odigraš in odložiš. Jaz mislim, da če se res vživiš v neko vlogo, vsaj v času, ko jo igraš, začneš vsaj malo mešati sebe in vlogo.

Če ne bi imel družine in drugih odgovornosti v življenju, bi se pred filmskimi vlogami podal za kak mesec v življenje lika. Tako je zagotovo lažje igrati vlogo. Za film, ki je bolj zgoščen, je vredno to narediti na tak način, medtem ko predstava v gledališču poteka predolgo, da bi to lahko vzdrževal.

Pri Čefurji raus in Drevesu se mi je kdaj zgodilo, da kakšne moje reakcije dejansko niso bile moje, ampak od lika. Takrat veš, da je to prava transformacija. Ni pa to praktično za siceršnje življenje. Nekateri igralci to počnejo. Samo če potem s filmom dobiš honorar, iz katerega lahko deset let živiš, je to tudi drugače, kot pri nas. Eni si pač lahko to privoščijo, ni pa to za vse. Ampak, se ne pritožujem.

V drugem delu intervjuja z Jernejem Kogovškom, ki ga boste lahko prebrali naslednjo nedeljo, smo spregovorili o odnosih, skavtski izkušnji, humorju in praznikih.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec