Gospodinjska opravila niso le za mamo, ampak predvsem tudi za otroke

Vir: Flickr

Takoj za kuhinjskimi vrati, na stenski omarici, sta pri nas nalepljeni dve tabeli. Prva oznanja, kdo od družinskih članov je kateri dan dežuren, da je naslednje jutro kuhinja pospravljena in pripravljena na nove podvige. Na drugi tabeli pa lahko vsakdo prebere, katera kombinacija gospodinjskega opravila in družinskega člana je na vrsti na določeni dan v mesecu.

Velika družina = veliko opravil

V veliki družini je veliko opravil. Veliko družinskih članov prinese domov veliko umazanije, vsi skupaj dvignejo veliko prahu, veliko oblačil je treba oprati in zlikati, veliko hrane je treba nakupiti in pripraviti, ker se je veliko pojé, veliko posode se umaže, veliko smeti je potrebno znositi v smetnjak. In veliko možnosti je, da se izgovoriš na drugega. »Vedno jaz …«, »Ona pa nikoli …« in podobne besedne zveze, ki so redno vodile v prepire, so me že kmalu spodbudile k razmisleku, kako se jim izogniti. Ker, ko se najini otroci začnejo kregati, je veliko lažje vse sam narediti, kot jih prenašati. In smo sklenili, kot pač smo.

Se obnese?

Bolj razumejo, da smo za naše prijetno skupno sobivanje odgovorni vsi. Da hrana ne poganja v hladilniku in da sveže zlikana oblekica ni nastala v omari. Da če ne narediš ti, potem mora nekdo drug.

Z največjim veseljem bi ponosno odgovorila takole: Otroci so se naučili dobro opraviti večino gospodinjskih opravil, nekaterih stvari mi sploh ni treba več delati, delo je opravljeno natančno in redno. Tu in tam si lahko nalakiram nohte.

Ampak, ker sem resnicoljubna, bom povedala, kot je. Ker je otrok več, praktično nikoli vsi ne opravijo svojih zadolžitev. Če se le lahko, se kakšen poskusi »zmazati«. Vedno ima kdo neodložljive opravke. Ali študij. Ali gledanje nadaljevanke. Ali pevske vaje. Ali se zmoti v dnevu. Ob dveh študentih mnogo dni mine, ko katerega od jutra do večera ni doma. Tu in tam je delo opravljeno površno in na hitro, samo da se naredi kljukica. Velikokrat se zaradi tega skregamo. Včasih se v obupu sprašujem, ali me dobri Bog ni precenil, ko mi je dal štiri otroke in ali sem svojo nalogo, pripraviti jih na življenje, sploh opravila.

Je vredno?

Kljub vsemu, je! Nikoli ne mine dan, ko ni narejenega vsaj nekaj, kar bi sicer čakalo mene. Ko sem pred časom zbolela za kovidom, so brez besed prevzeli vse, kar so počeli po razporedu in še bistveno več. Niti razmišljati mi ni bilo treba o ničemer. Ko jih opazujem pri raztegovanju kril ob zapuščanju gnezda, vidim, da so ponotranjili večino zahtev, zaradi katerih so se razvijali naši prepiri.

Zrelejši kot so, bolj razumejo, da smo za naše prijetno skupno sobivanje odgovorni vsi. Da hrana ne poganja v hladilniku in da sveže zlikana oblekica ni nastala v omari. Da če ne narediš ti, potem mora nekdo drug. In da če tudi nekdo drug opravila ne naredi, ostane vse skupaj mami. Mama pa včasih ne zmore. Ali, če je v slabi koži, tudi noče. Ker se morda ravno ukvarja z manikuro. Veste, pri meni je intenziteta barvnega odtenka laka sorazmerna z zadovoljstvom. Bolj kričečo barvo kot izberem, bolj sem razkurjena. Ko pa sem zadovoljna, pa sem včasih dolga obdobja kar tako, naravna.

Je pravično ali dobro?

Ti dve dilemi sta na tehtnici čisto vsakič, ko se spremo. Ko kaj ni pošteno, ko kdo naredi manj, ko ima kdo več prostega časa ali krajše/lažje opravilo … Dragi moji otroci, je kdo kdaj rekel, da je svet pravičen? Ni! Je pa Nekdo dal zapoved, da naj se ljubimo in da naj bomo z drugimi takšni, kot si želimo, da bi oni bili z nami. Pa se hitro postavi na pravo mesto. Vse in za vse.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.