»Joj, a pa ravno jaz? Pa saj ne vem kako – z mano se ni nihče pogovarjal. Sploh pa imajo pa že v šolah to v učnem načrtu.« Take in podobne misli opravičujejo našo pasivnost, ki jo ustvarjata sram in negotovost ob misli, da bi morali spregovoriti s svojimi sinovi o spolnosti.
Pogovor o spolnosti kot gradbeni projekt
Vendar pa odgovornosti za pogovor s sinom ne moremo preložiti na žene in na inštitucije. Pomembno se je zavedati, da tu ne gre za en pogovor niti ne (zgolj) za informiranje glede spočetja in kontracepcije. Lažje bo načeti takšne teme, če jih razumemo kot dolgotrajno gradnjo otrokovega sveta, kjer je vsak pogovor eden od zidakov v tem svetu.
Predvsem je pomembno, da pogovor gradi zaupanje in da ostajamo odprti in radovedni do otrokovih pogledov in izkušenj.Pri tej gradnji sodelujemo z otrokom predvsem starši, vendar so v ekipi tudi sorodniki, učitelji, vrstniki, pa tudi mediji, knjige, internet, skratka vse, s čimer se otrok sreča. Nosilne stene v tej zgradbi otrokovega sveta so med drugim odnos do svojega telesa in do teles nasprotnega spola, do svoje spolnosti, mesta spolnosti v ljubezenskem odnosu, kontracepcije oz. načrtovanja družine in podobno.
Vse te stene se gradijo že od malega, od nas pa je odvisno, koliko zidakov bo v teh stenah naših, koliko pa jih bo iz interneta, (pornografskih) filmov, od vrstnikov, medijev.
Teme odpirati že od začetka
Pri vprašanju starosti in konkretnih vsebin je ključen naš stik z otrokom – torej da prepoznavamo potrebe in situacije, v katerih se otrok nahaja. V veliko pomoč nam bo, če smo pozorni na signale iz okolja in otrokove reakcije, na katere se lahko navežemo. Ko npr. tuširamo majhnega otroka, lahko načnemo temo o intimni negi in o tem, da se po intimnih delih lahko dotika le on in starši, drugi se pa ne smejo ter da se imajo pravico zaščititi pred tem. Kasneje lahko ob npr. mnogih spotakljivih reklamah preverjamo, kaj vidi in kako razume takšna sporočila.
Ko bomo sami mirni ob teh vprašanjih, bomo bolj jasni v sporočilu, hkrati pa bomo znali prisluhniti dilemam otroka.
Vprašanja se lahko porajajo tudi ob nosečnostih sorodnikov, prvih zaljubljenostih otroka ipd. Pomembna tema je tudi internet in varnost na internetu. Za orientacijo nam lahko služijo tudi raziskave, po katerih je povprečna starost, v kateri se otroci srečajo s seksualnimi vsebinami, 11 let. Zato je smiselno pogovore o spolnosti v ožjem pomenu besede odpirati že pred to starostjo.
Pogovor, ki gradi zaupanje in odprtost
Dobro je, če lahko začnemo pogovor na skupnem odmiku npr. v hribih, naravi, ko je mir in je tudi povezanost večja. Ne glede na »idealnost pogojev« pa bo ta pogovor zaradi svoje ranljivosti vedno prebudil negotovost in sram.
Predvsem je pomembno, da pogovor gradi zaupanje in da ostajamo odprti in radovedni do otrokovih pogledov in izkušenj. Velik izziv je lahko, da s svojimi besedami in neverbalnim izrazom ne sporočamo otroku: »Nezaslišano! Tega pa ne bi pričakoval od tebe!«, saj bi se zaradi tega zaprl vase in se oddaljil od nas.
Zato je tudi za nas kot starše to priložnost za samorefleksijo, kakšen je naš odnos do svojega telesa, spolnosti in spolnih praks, masturbiranja, pornografije in drugih aktualnih tem. Ko bomo sami mirni ob teh vprašanjih, bomo bolj jasni v sporočilu, hkrati pa bomo vseeno znali prisluhniti dilemam otroka.
