Kakšno debato z Bogom si želim?

Pred kratkim sem na hrvaški televiziji (ponovno) naletel na film Koliba (The Shack). Film, v katerem se glavni lik po družinski tragediji sooči s Sveto Trojico, nudi veliko različnih izhodišč za debato o tem, kako doživljamo prisotnost Boga v vsakdanjem življenju. V meni pa vedno znova zbudi vprašanje o tem, kako bi bilo videti moje neposredno »soočenje« z Bogom.

»Direktno mi povej, kaj želiš od mene!«

Večkrat se znajdem v situaciji, ko pomislim: »Bog, resno? Po tej poti naj grem?« Kljub trudu včasih ne vidim smisla v Božjem načrtu, ob tem pa padem v skušnjavo, da bi se takšnim »neprijetnim« potem izognil. Težave v službi, nerazumevanje v odnosih, manjše in večje zdravstvene tegobe … so zame priložnosti, ko se ozrem v nebo in bi Bogu najraje zaklical: »Hej Ti, pridi dol, povej mi direktno, kaj želiš od mene! Usediva se, predebatirajva ta Tvoj načrt zame in pusti, naj ti dokažem, da nimaš prav!« Takšno najino soočenje, kot smo mu priča v filmski produkciji se (še) ni zgodilo. Kaj pa če bi se? Kako bi izgledalo?

Debata z Bogom!

Predstavljam si, da bi večino časa govoril jaz, Bog pa bi poslušal. Kot se spodobi za (moj) dober pogovor, bi svoja stališča skušal čim bolj natančno argumentirati in s tem prepričati sogovornika, da imam prav.

Zagotovo bi si želel, da mi na moja vprašanja odgovori takoj.  Jasno in nedvoumno. Brez okolišenja. Neposredno. Predvsem pa bi ga prosil, naj mi da čas za premislek. Nekaterih odločitev ne morem sprejeti v trenutku, včasih si želim le, da bi imel več časa na razpolago. Verjetno bi se mu tudi (vsaj malo) uprl. Dal bi mu jasno vedeti, da mi nekateri njegovi načrti zame niso všeč! Da jih pogosto ne razumem in jih ne znam in ne (z)morem sprejeti.

Pa bi Bog sploh želel sodelovati v najinem pogovoru?

Ob tem pa me skrbi nekaj drugega. Kaj v primeru, če Bog na moje argumente ne bi odgovarjal s protiargumenti? Kaj če ne bi želel debatirati? Kaj če mi ne bi odgovoril na vsa moja vprašanja? Kaj če mi njegovi odgovori ne bi bili všeč? Kaj če bi od mene zahteval dejanja, ki jih nisem pripravljen storiti? Kaj če …?

Mogoče ne odgovori takoj, zagotovo pa svoj odgovor razkrije takrat, ko je za to najbolj primeren čas.

Spoznavam, da sem mojo predstavo o debati z Bogom povsem preslikal iz naših človeških odnosov. Boga sem postavil v vlogo nekoga, ki ga lahko z argumenti in dobro pripravljenimi vprašanji razorožim in premagam. Predstavljam si ga v vlogi sogovornika, ki bo na koncu pogovora pritrdil mojim argumentom in uresničil moje želje!

Najina debata že poteka!

Kljub temu, da najina debata ne poteka za mizo, da ne sediva obrnjena drug proti drugemu, pa verjamem, da Bog posluša moje argumente. Zagotovo jih upošteva, toda za razliko od mene on dejansko vidi celotno sliko. Ne samo to, kar jaz mislim, da je dobro zame v tem trenutku, ampak tudi to, česar še ne (z)morem videti – pot, ki me šele čaka.

On sliši vprašanja, pozna odgovore nanje. Mogoče ne odgovori takoj, zagotovo pa svoj odgovor razkrije takrat, ko je za to najbolj primeren čas – jaz pa sem tisti, ki v svoji neučakanosti (pre)hitro pričakujem Njegov odgovor.

Ključno pri debati z Bogom je – zaupanje!

Bog mi daje dovolj časa. Ravno toliko kot ga potrebujem. Preveč časa za odločitev pomeni tudi iskanje drugih možnosti. Iskanje poti, ki vodijo stran od Njega.

On ve, da mi nekateri njegovi načrti niso všeč. Toda vztraja. Ker ve, da je to dobro zame tudi, če jaz tega (še) ne morem sprejeti. Tolerira tudi moje upore. In mi vedno znova nudi drugo priložnost. Daje mi možnost, da spoznam, da upiranje Njegovemu načrtu nima smisla – le sprejeti ga morem. In zaupati. 

Res je, včasih si želim, da bi bil Bog bolj natančen, da bi bil bolj jasen v namenih, ki jih ima z mano. Toda, ravno ta nejasnost in to, da si ga želim večkrat poklicati na pogovor me učita, da je najin odnos dejansko temelji na pogovoru. Jaz povem svoje želje, strahove, pomisleke, potem pa On pošlje svoj odgovor. Le vedno znova se moram odločiti, da ga sprejmem.


Preberi več:


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja