Vir: UnsplashKatera leta so idealna leta za materinstvo? Odgovori so tako različni, kot so različne naše zgodbe. Nekateri pari se za otroke odločijo zgodaj, vse več pa je žensk, ki prvič rodijo v poznih tridesetih ali zgodnjih štiridesetih. Svoje izkušnje z izzivi zgodnjega in poznega materinstva so z nami delile štiri različne mamice.
»Kot mlada mama imam več energije in manj kompliciram.«
Prvega otroka sem rodila pri 22 letih. Z možem sva si ga zelo želela in hvala Bogu nama je bil kmalu dan. Nosečnost je potekala brez težav, počutila sem se super. V okolici sem čutila podporo, tudi na faksu so bili razumevajoči in so mi pomagali. Imam kar nekaj prijateljic, ki so imele otroke zgodaj, tako da smo si bile v materinstvu v oporo.
Zame so glavne prednosti zgodnjega materinstva, da imaš več časa, manj kompliciraš in imaš dovolj energije za otroke.
Janja, mama treh otrok, ki je prvič rodila pri 22 letih
Za telo je lažje, če ima mama otroka prej
Ženska lahko zanosi vse do prihoda menopavze, a telesno je za materinstvo najbolj pripravljena v dvajsetih letih. Mlade nosečnice imajo nižje tveganje za spontani splav, carski rez, visok krvni tlak, nosečniško sladkorno bolezen, kromosomske nepravilnosti in druge zdravstvene težave pri otroku.
Mlado telo se po porodu hitreje regenerira, poleg tega ima več energije in se lažje prilagodi na neprespane noči ter ostale fizične izzive. Mlajše ženske imajo tudi bistveno manj težav z neplodnostjo. Tudi če je ženska mladostna in vitalna, se njeno telo v reproduktivnem smislu namreč stara. Že v poznih dvajsetih letih začne plodnost padati, jajčeca postajajo manj kvalitetna, kar pride še posebej do izraza po 35. letu. Po tej starosti ginekologi vsako nosečnost avtomatično obravnavajo kot rizično.
»V zrelih letih imaš izoblikovano osebnost, hkrati pa se hitreje utrudiš.«
Z možem sva se spoznala precej pozno, zato sem najino deklico rodila pri 39 letih. V najin dom je prinesla veselje in seveda tudi skrbi – predvsem glede zdravja. Bo otrok zdrav, bova zdrava midva? Včasih sva malo za šalo, malo zares, seštevala leta – koliko bova stara midva, ko bo šla v šolo, bova dočakala njeno poroko, vnuke … Se bo sramovala najine starosti? A v svoji okolici še zdaleč nisva edina, zato kot družina ne izstopamo. S temi »starejšimi starši« čutim povezanost, vsak ima svojo zgodbo.
Najina leta so vplivala na to, da je nekaj časa trajalo, preden sem zanosila. Prva nosečnost je potekala brez posebnosti, v drugi nosečnosti pa je moje telo zahtevalo veliko več počitka. Ginekolog me je kmalu napotil na bolniško, češ da se pri teh letih »ni za hecat«. K sreči se je vse dobro izteklo.
Obeh otrok sva se iskreno razveselila, čeprav je bilo na trenutke res težko. Z leti si bolj okoren, ko tečeš za njimi, imaš manj potrpežljivosti, zdi se mi, da nisi tako sproščen in več kompliciraš. Zavedaš se, kako težko si dobil otroka, z mlajšimi mamicami pa čutiš generacijske razlike in težje navežeš stik. Nekatere najine vrednote so zelo v nasprotju s sodobno družbo. Včasih se res počutiva kot »stara šola«. 🙂
Kot prednost materinstva v poznih letih vidim to, da si ustaljen, imaš izoblikovano osebnost in veš, kaj si želiš. Z možem sva se nažurala in prav nič ne pogrešava zabav in samskega življenja. Seveda pa v zrelih letih potrebujeva več sprostitve in počitka, tako da zvečer pogosto zaspiva kar skupaj z otroki. V vsakem primeru pa sva zelo vesela, da sta nama bila dana najina otroka!
Metka, mama dveh otrok, ki je prvič rodila pri 39 letih
Izzivi zgodnjega in poznega materinstva
Čeprav je z biološkega stališča lažje zanositi zgodaj, je žensko telo tudi po 40. letu sposobno zanositi in roditi zdravega otroka. Razlogi, zakaj se ženske odločajo za poznejše materinstvo, so različni. Številni pari se spoznajo pozno in šele takrat osnujejo družino. Drugi so se soočali z dolgotrajno neplodnostjo. Mnogi dvajsetletniki se ne počutijo dovolj zrele ali pa (še) niso v resni zvezi. Težava sta tudi finančna odvisnost in stanovanjsko vprašanje. Vse več pa je tudi žensk, ki imajo v poznejših letih še enega otroka z novim partnerjem.
»Ginekolog me je zaradi moje mladosti prepričeval v splav.«
Prvič sem rodila pri 22 letih, drugič pri 24 in tretjič pri 27 letih. Naša zgodba je zelo preprosta. Z možem sva v zvezo vstopila z resnim namenom po skupnem življenju. Vedela sva, da želiva mlada imeti otroke. Na najino srečo se je Božji načrt »poklapal« z najinim. 🙂
Že na začetku sva se odločila, da bova sprejela vsako življenje, ki nama bo podarjeno. Poročila sva se, ko sem bila stara 21 let, in kmalu po poroki sem zanosila. Težko bi rekla, da je šlo za zavestno odločitev, bolj za odprtost za življenje. Nisva bila obremenjena. Seveda sva vedela, da otrok prinaša veliko odgovornosti, a priznam, da sva bila tudi malo naivna o predstavi, kaj pomeni imeti otroka.
Vse nosečnosti so bile naporne, saj sem vseh devet mesecev trpela za hudimi slabostmi. Grenko izkušnjo imam tudi s svojim prvim ginekologom, ki me je prepričeval v splav prav zaradi moje mladosti. A sem hitro ugotovila, da se takšne zdravnike preprosto zamenja in sem poiskala nekoga, ki je brez predsodkov sprejel mojo mladost in nosečnost.
Z možem se rada pohecava, da imava otroke zgodaj zato, da bova pri 40-ih prepotovala svet in bova mlada dedek in babica.
Meta, mama treh otrok, ki je prvič rodila pri 22 letih
A poznejše materinstvo ima lahko tudi prednosti. Večina žensk je takrat finančno preskrbljenih, ima redno službo in je v stabilnem življenjskem obdobju. Mnoge ženske se pri štiridesetih bolj zavedajo daru materinstva, ki ga ne dojemajo kot samoumevnega. Kot plus poznejše nosečnosti se pogosto navaja tudi večja zrelost in pripravljenost žensk. Toda to, kdaj se ženska čuti pripravljena na materinstvo, je v resnici odvisno od vsake ženske posebej. Materinstvo nas lahko osrečuje tako pri dvajsetih kot pri štiridesetih!
»Če bi bila mlajša, bi si želela še kakšnega otroka.«
Ko sem rodila prvega otroka, sem bila stara 40 let, drugi pa je prišel štiri leta pozneje. Nisem načrtovala najprej kariere in potem otrok, življenje se je preprosto tako odvijalo, predvsem pa sem pozno srečala očeta svojih otrok.
Obe nosečnosti in oba poroda sta se odvijala praktično brez težav. Zaživeti materinstvo pa mi ni bilo enostavno. Zaživeti nenehno navzočnost za nekoga, skrb, darovanje, negovanje – to je bil zame velik preobrat in to je šola življenja, v katero zdaj hodim in se učim. In ki je ne bi zamenjala za nič na svetu, saj je materinstvo kljub vsej svoji zahtevnosti nekaj najlepšega in globoko smiselnega. Ne vem, kako bi bilo, če bi imela otroke 20 let prej, a če pogledam nazaj, vem, da je bilo vse prav in vse ob pravem času. Morda le to: če bi bila mlajša, bi zagotovo želela imeti še kakšnega otroka, tako pa …
Katarina, mama dveh otrok, ki je prvič rodila pri 40 letih
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Meni se zdi, da je najtežje pri prvem otroku. Vsaj zase lahko rečem, da sem bila popolnoma izgubljena. Moja najstarejša hčerka se je rodila prezgodaj, ni imela še sesalnega refleksa, bila je zelo drobcena, zaradi joka je dobila še popkovno kilo. Pravzaprav sem bila popolnoma nepripravljena. V svoji romantični predstavi sem mislila, da dojenčki pridno spijo, če se jih podoji, so čisti in previti. Kje pa! Moja punčka je neusmiljeno jokala podnevi in ponoči (ponoči sem vstala tudi dvajsetkrat), imeli smo težave z dojenjem in z nespečnostjo. Nihče mi ni povedal, da je materinstvo lahko zelo težko.
Pri drugem in tretjem otroku sem bila že bolj pripravljena na vse, znala sem se organizirati, bila sem že vešča gospodinjstva, kuhanja…Čeprav je bil tudi najmlajši, ki sem ga imela relativno pozno jokav in ni spal ponoči. Kljub vsemu sem bila bolj umirjena in sem vedela, da bo tudi to obdobje minilo.
Verjetno bi bil najbolj idealen čas za rojevanje od dvajsetega do petintridesetega leta. Ampak kaj, ko mnoge ženske spoznajo svoje fante, partnerje še po 30., 35. letu.
Vsem mamam želim lepo in osrečujoče materinstvo.
Izkušnjo s stališča očeta bom opisal zato, ker žena ne bere tega portala. Zgodba pa se mi zdi nujna za prebrati, saj je posebna. Pri nas imamo več otrok; števila ne želim izdati, ker se bo lahko potem vedelo kdo smo. Gre pa za carski rez, splav, dojenje, izgubljene nosečnosti, itd.
K rojevanju sva že v osnovi pristopila po “kmečko”: torej nosečnost ni bolezen in ženske, če je nosečnost normalna, lahko do konca delajo vse, kar so delale prej. To ji je dalo dobro pripravljenost na porod in posledično manj zapletov. Vseeno je biti prvorodka pač novost. Odtekla je voda, zato sva morala v bolnišnico, da se ugotovi, če ni morda otrok dihalno oviran. Da recimo glavica ne stisne popkovine, ko se spušča navzdol. Ampak, ker je to porodnišnica Ljubljana – tekoči trak rojstev – ko si enkrat noter, si noter. Zelo grdo bi te gledali, če bi porodnica prosila, da bi ona zdaj še malo naokoli hodila. Žal porodnice poležejo in potem gravitacija ne pomaga; popadki pa jenjajo. Porod je tako trajal dlje, kot bi lahko – 6 ur. Dojenje je steklo delno. Ni mleka. Mamica dala flaško, dojenček ugotovil lažjo pot in se nikoli ni dobro dojil. Imel jo je samo za dudo in nato se drl za flaško. Po pol leta se je dokončno obrnil od dojke in ni hotel niti povohati več. Še danes je najbolj len od vseh otrok.
Druga nosečnost – splav.
Tretja nosečnost – splav … kaj je narobe?!
Četrta nosečnost … prvi pregled: Aha, krvno skupino imate Rh-D-minus. Prvi otrok je Rh-D-plus. Dve spontani prekinitvi nosečnosti… aha, potem bomo pa spet dali protitelesa “IgG anti D”. Ja? Za kaj pa je to potrebno? Ja, gospa zato, da telo zarodka ne zavrne kot tujek. Lahko bi imela spontani splav … Ups… Ne po prvem porodu in ne po drugi, ne po tretji nosečnosti ni dobila protiteles. Torej se je zgodilo to, kar stroka predvideva, da se lahko zgodi. Ali je bolje, da se je zgodil splav, ali bi bilo bolje, da se rodi dete s hudimi deformacijami, naj presodi vsak sam. Pač drobna medicinska napakica …
Nosečnost normalna. Otrok spet nenormalno velik. Sami 5 kilski pri naši hiši. Čez rok že več kot teden dni, nobenega znaka, da hoče ven. Vsak dan bo večji … Zdravnica določi sprožitev poroda. Po mnenju neke stare porodničarke – napaka! Otrok ni bil pripravljen, maternični vrat tudi ne. Umetni popadki pa rinejo otroka v zaprt prehod. Boli, boli. Pa še narobe obrnjen – s čelom naprej. Glavica oteče in je potem še manj prostora in mama se mora še bolj odpirati in pri tako velikem otroku je potem porod nemogoč. Medenično dno naj bi imelo obseg okoli 42 centimetrov. Glavica prvega otroka je merila 40 centimetrov. Glavica tega drugega pa preko 41,5. Ni šlo. Carski rez… brezveze sem kupil “karto” za ogled predstave in se preoblačil v skafander. Nič nisem videl. Malo heca. V takem primeru bi pred 100 leti bil drugačen razplet.
A tokrat sem bil vsaj že bolj odločen pri dojenju. Prepovedal sem dajati stekleničko. Ni šanse. Dojenje je steklo in otrok se je dojil polni dve leti, ko je bil na vrsti že naslednji. In tako pri vsakem potem. Prvih nekaj dni je pač tako, da mleko je, pa ga ni, pa mama in otrok se morajo uskladiti. Po treh dneh je mleka bilo za izvoz. Kasneje sva ga že shranjevala in ko ga je definitivno ostajalo, se je tavelikemu pač čokolešnik delalo iz njega.
Peta nosečnost. Carski rezi so zdaj obvezni. Tako stroka. Nimaš kaj, naročena ob osmih zjutraj na delovni dan. A tokrat se je otrok odločil drugače. Popadki so se začeli sredi noči, en dan prej. Žena me zbudi, da ima popadke. Zamrmram “na koliko”. Ah, pusti me spati. Ne greva spet prehitro. Ko me spet zbudi … zdaj pa so na 5 minut. Skočim v dnevna oblačila in na pultu v kuhinji gledam listek: 3 min, 5 min, 4 min, 6 min, 3 min … OLA! Letiva v Ljubljano. Formalnosti so mi zdaj že poznane, njej pa njen protokol. V pol ure se dobiva v porodni, odprta slabe 4 prste (cca 7 cm): gremo. Porod v 45 minutah, niti las ni imela potnih. Nobenih umetnih popradkov, otrok je bil videti živahen in vesel. Povedala je: KONČNO EN NORMALEN POROD. Takih bi pa lahko še več …
Torej otroka s carskim rezom je polno dojila.
Po carskem rezu je nato rojevala vaginalno.
Za boje sva dobivala začudenje in pohvale od stroke in ostalih ljudi. Torej se da. Tudi s 5 kilskimi otroki 🙂
Čestitke, Tomaž,za tako iskreno izpoved !