Kako sem za deset dni postala mama osmim otrokom

Foto: Shutterstock

Poletje je čas dogodivščin. In prav posebno sem sama doživela letos. Okoliščine so nanesle, da sva s svakom na morju ostala sama. Z osmimi otroki. Štirje iz naše družine, štirje iz njihove.

Pravzaprav je tako naneslo, ne da bi kaj posebej načrtovali. Radi imamo morje, a mož in sestra nista imela dovolj dopusta. Zato smo se odločili, da združimo moči. In priznam, malo me je skrbelo, kako bo vse skupaj izpadlo. Osem otrok, starih med dve in devet let. Bomo preživeli?

Svak je vse skupaj vzel precej »flegma«, pač bo že nekako šlo, sama pa sem si dala več opravka z razmišljanjem, kako bo vse skupaj izgledalo na plaži, kako bova lahko imela vse pod varnim »nadzorom«, kako bomo kuhali, kaj jedli.

Veliko bolj je pomembno, da poslušamo sebe, kot pa opazujemo okolico in razmišljamo, kaj si bodo mislili drugi o nas in naših otrocih.

Seveda sem hitro dojela, da vse skupaj ne bom mogla popolnoma »obvladati« in sem v glavi prestavila v nižjo prestavo na miselnost: »Don’t worry, be happy«. In je šlo. Preživeli smo prav čudovite dni.

Ob pogledu na nas je najbrž marsikomu ušel nasmešek. Mala četica otrok, vsak s svojo brisačo, masko in kopalkami. In videla sem izraze na obrazih, ko so po tiho preštevali, koliko jih je. Kolonija ali velika družina? Prav zanimalo me je, kako bodo ljudje okoli dojemali našo »družino«.

Mešani občutki

Kdaj pa kdaj, ko so bili malčki že nekoliko utrujeni ali lačni in so postajali nemirni, se je vame prikradel neželeni glas in me kljuval, da sem pomislila, kako me vsi opazujejo in si mislijo: »Glej, zakaj pa jih ima toliko, če jih potem ne obvlada.« Če je bilo to res ali ne, ne vem.

Res je, da sem bila sama obremenjena s tem, kaj si bodo mislili drugi. Da ne bomo metali slabo luč na velike družine, ki so v današnji družbi že tako ali tako tarča mnogih predsodkov ali celo zgražanj. Ali morda zaradi sebe, da bom »dokazala«, da sem dobra mama tudi takšnemu številu otrok?

K sreči sem, medtem ko so me napolnjevale takšne misli, hitro videla, da kdaj pa kdaj na to pomisli prav vsaka mamica, tudi tista z enim otrokom – ko je poleg nas edinček neutolažljivo jokal zaradi neznanega razloga. In je mamica nemirno pogledovala okoli, najbrž z mislijo, kdo jo bo tokrat obsojal.

Čeprav mi je razum to vedno pravil, me je prav ta situacija spomnila na to, da se mamice, ne glede na število otrok, pogosto znajdemo v istih situacijah. In da je veliko bolj pomembno, da poslušamo sebe in otroka, kot pa opazujemo okolico in razmišljamo, kaj si bodo mislili drugi o nas in naših otrocih.

Ni pomembno število otrok, materialni status, barva las …, ampak da smo v življenju izpolnjeni in napolnjeni.

Spet drugič sem se znašla v ravno nasprotni situaciji. Medtem ko sem brezskrbno brala petnajsto poglavje v knjigi in sta se poleg mene igrali zgolj dve najmlajši, so ostali otroci neznansko uživali vsak trenutek dneva – eden je nabiral rakce, drug lovil ribe. Tretji je obema pomagal, deklice so nekaj metrov stran kartale. Medtem je dvoletnica padla in se udarila v koleno. Starejši bratec jo je samoumevno vzel v naročje, stisnil in popihal oboleli del. Ko se mi je ob pogledu na vse skupaj topilo srce, sem razmišljala, kako velik dar so otroci. In kako lepa je vez med brati in sestrami. In kako čudovito jih je imeti več. Ter da je včasih morda celo lažje, če jih je več.

Kaj je v življenju resnično pomembno?

In kako so na vse skupaj gledali ostali? Za mnoge seveda ne vem. Bilo pa je kar nekaj takih, ki so z začudenjem spraševali, če so vsi naši. In so si kar nekoliko »oddahnili«, da ima vsak samo po štiri. In bili so tudi takšni, ki so po tiho govorili med seboj, da bi nam bilo dobro razložiti kaj o kontracepciji. In bili so tudi takšni, ki so z veseljem in nostalgijo razmišljali o svojih mladostnih dneh, ko je bilo večje število otrok nekaj samoumevnega in so bili sami del takšne družine. Ko smo nekega dne spet preživljali čas na plaži, je do mene pristopil mož starejših let, mi prisrčno stisnil roko in dejal: »Že nekaj dni vas opazujemo. Čudovito je videti veliko družino. Človek znova začuti upanje.«

Kaj sem sama odnesla od te dogodivščine?

Rada sem mama. In hvaležna sem prav za vsakega otroka, ki razveseljuje našo družino. A pridejo dnevi, ko bi se najraje pogreznila v zemljo. Ko dvomim, da sem dobra mati. Ko je materinstvo takooooo naporno. Ko pozabim, kako velika milost so moji otroci.

Moje desetdnevno materinstvo je bila tako še posebej dobra šola zame. Ker sem znova spoznala, da so takšni dnevi popolnoma normalni. In uvidela, da je najpomembnejše poslušati samo sebe, premisliti, kaj mi je v življenju resnično pomembno, in slediti samo tem vrednotam in ciljem, ki so mi dragoceni.

Da je pomembno predvsem to, da vsak dan želim biti dober človek in delati na sebi ter da mirno prezrem zunanje pripombe in opazke. Ter predvsem, da ni pomembno število otrok, materialni status, barva las …, ampak da smo v življenju izpolnjeni in napolnjeni.