Kako sem se spoprijateljila s svojim telesom

Vir: Pixabay

“In potiho sem rekla svojemu telesu: ‘Želim biti tvoja prijateljica’. Telo je globoko zavzdihnilo in reklo: ‘Vse življenje sem čakalo na to.'”

To so besede pesnice Nayyirah Waheed, ki odlično povzema trenutek, ko telesu končno damo njegovo častno mesto in ga prenehamo obravnavati kot nekaj tujega ali manjvrednega. Ko ga začutimo kot svojega zaveznika, kot del sebe, ki nas spremlja v vsakem občutku, doživetju in spominu. Ob tem si telo oddahne in še enkrat zagotovi svojo zvestobo: “Vedno bom na tvoji strani.”

Ta prelepa drža do telesa me je spomnila na letošnje poletje, ko sem se srečala z dr. Alenko Rebula, ki je prav tako pripovedovala o tem, koliko resnice nosi naš organizem, vendar smo odrasli od njega tako oddaljeni in mu ne znamo prisluhniti. Njen pozoren in čuteč odnos do telesa me je spodbudil, da sem se tudi sama začela spraševati, kako pa svoje telo občutim jaz.

Življenje v številkah

Hitro mi je postalo jasno, da se moj odnos do telesa – pa tudi odnos mojih bližnjih – precej vrti okoli številk: koliko kilogramov pokaže tehtnica, koliko kalorij in ogljikovih hidratov smemo zaužiti, katero konfekcijsko številko nosimo, kolikšen je naš indeks telesne mase in podobno. Na pametni uri spremljamo srčni utrip, število ur spanja in korake, ki smo jih prehodili tisti dan. Rezultate primerjamo z včerajšnjim dnem, preteklim tednom, preteklim mesecem. Se izboljšujemo? Nazadujemo? Kaj bi še morali spremeniti?”

Da, vsi ti podatki nam kažejo, v katero smer se s svojim zdravjem nagibamo, toda pri tem je naš edini kompas digitalna naprava, ki nam samo sporoča, da je nečesa “preveč” ali “premalo”. Če smo nezadovoljni z rezultati, svoje telo začnemo še bolj priganjati, mu omejevati določene dobrine, mu dajati stvari, ki mu ne ustrezajo …  Toda čemu? Morda zato, ker smo to nekje prebrali ali prepričali sami sebe, da tokrat gremo na vse ali nič?

Kaj pa, če bi se odločili, da bi prenehali živeti “po številkah” in začeli poslušati svoje telo? Ima naše telo globoko modrost, na katero se lahko zanesemo, da nas ohranja zdrave in močne?

Dr. Alenka Rebula: “Telo je govoreča snov”

“Telo ima globoke in preproste načine odzivanja: To mi je ugodno. To mi ni. To me zaboli. To me potolaži. Te informacije so zelo jasne,” je takrat v pogovoru povedala dr. Rebula in dodala, da je za resnično poslušanje telesa potrebujemo ogromno vaje. Te besede so me presenetile, saj si v tistem trenutku nisem predstavljala, da pri poslušanju gre za dolgotrajen proces. Pa je. In ni niti avtomatičen. Lahko se le navdušuješ nad to idejo, storiš za to pa nič.

Vseeno pa sem vedela, da namesto mene te poti ne more prehoditi nihče drug. Samo jaz se lahko povežem s svojim telesom, se umirim in mu dam besedo, da mi pove, kako je in kaj potrebuje.

Začetni koraki

Morda se zdi smešno, toda začela sem pri čisto preprostih stvareh: Če sem bila lačna, sem si privoščila majhen, malce bolj premišljen prigrizek. Če sem bila žejna, sem spila kozarec vode. Če sem čutila nemir, sem si vzela odmor in se na kratko sprehodila. Občutek bolečine ali togosti je bil znak, da se raztegnem. Če sem čutila, da mi bodo noge “odpadle”, sem se vsedla. Ko sem videla, da še samo jem iz navade, sem se ustavila.

Temu je sledilo, da sem iz omare pobrala še slednje stvari, ki mi niso bile več všeč in da sem si uredila prostore v hiši, ki so mi že mesece pili živce. Po dolgem času sem spet šla v knjižnjico in nekaj prebrala za svojo dušo. Otrokom sem ponovno začela pripovedovati šale in ni lepšega, ko zvečer iz posteljic seže iskren otroški smeh in ko prosijo že tretjič: “Mamica, povej še enkrat!”

Spoprijateljevanje s telesom in z njegovimi občutki je prineslo še več ljubezni do sebe in do prostora, v katerem bivam. Ni šlo samo za telesno počutje, ampak tudi za duševno počutje, ki se je razširilo tudi na moje otroke. Saj, kot je še povedala dr. Rebula: “Karkoli naredimo na telesu, so dotakne tudi čustvene in duhovne ravni in obratno.”

Bo ta pot še dolga? Bo. Toda korak za korakom se moja pozornost vrača tja, kjer bi morala biti že prej. Vsaka mala sprememba prinaša tudi več miru, predvsem pa zavedanja, kako čudovito smo ustvarjeni: vedno v odnosu, vedno v komunikaciji. Tudi z lastnim telesom.