Kako sem postal manj varuška in bolj oče

Foto: Shutterstock

Kako sem prenehal otroka zgolj čuvati in postal aktiven oče. Začetki niso bili enostavni …

Več kot pol leta je minilo, odkar se je naše družinsko življenje bistveno spremenilo. Že nekaj časa pred tem sva se z ženo odločila, da drugi sin ostane doma tudi po izteku porodniškega dopusta. Ker si lahko sama razporejava delovni čas in veliko delava tudi od doma, sva si naredila natančen urnik, kdaj kdo dela in kdaj skrbi za malega nadebudneža, in tako v delovni teden uspela spraviti mojih 5×8 in njenih 5×5 ur. In tako sem najprej postal varuška …

Biti varuška

Ker je pred tem starejši sin ravno začel hoditi redno v vrtec, sva si predstavljala, da bova tudi med varovanjem mlajšega sina lahko po hiši opravila vrsto hišnih opravil ali pa celo oddelala kakšno uro več za službo, ko spi. Tako sem recimo v svoji izmeni varstva poskušal delati na računalniku kar na kavču, sin pa naj bi se kar sam kratkočasil in počel karkoli, samo da bi jaz imel mir. Vendar to nikoli ni trajalo dolgo, tako da sem nazadnje bolj malo naredil in bil povrhu še slabe volje, češ: “Daj, mali, igraj se malo sam, no!”. Počasi sem se sprijaznil s tem, da računalniška opravila niso kompatibilna z otrokom. Mali je takoj začutil, da sem čisto odsoten, in ni mu bilo všeč. Zato sem počasi “preklopil” na tista opravila, ki vključujejo vsaj malo gibanja. Recimo nakupovanje, obisk občine, pošte, mehanika ali pa pomivanje posode, sesanje in podobno, seveda skupaj z njim na hrbtu. To je bilo že bolje, mali je z radovednostjo spremljal dogajanje in navadno tudi hitro zaspal.

Začetek preobrazbe

Ker sem sam večinoma delal popoldne, sem počasi ugotovil, da se s starejšim sinom (3,5 let) vidiva in druživa zelo malo. Čutil sem, da mi to malo zameri, da me pogreša, ampak sem si mislil: “Hja, tako pač je, to je žrtev, ki jo moramo vsi sprejeti, da enoletnik lahko ostaja doma”. Potem pa mi je žena, ki je imela proste petke in takrat oba fanta doma, predlagala, da bi lahko enkrat v tednu tudi jaz poskusil čuvati oba. Ideja mi je bila sicer zanimiva, a si nisem predstavljal sebe v tej vlogi. Da bi bil od jutra do poznega kosila sam z njima? A-a. Ni šans, to je prenaporno. Saj ne bom mogel niti kuhinje pospraviti! In kako naj skuham, brez da bi se mala dva tačas zravsala med sabo? Starejši sin se začne doma po nekaj urah krepko dolgočasiti, če se z njim premalo ukvarjava, jaz se potem začnem jeziti in začarani krog je sklenjen. Take dneve sem dobro poznal in zame so bili ubijajoči.

Prvi poskusi

Ampak kasneje, ko sem videl, da je najin skupni čas res skromno odmerjen, sem vseeno sklenil, da poskusim. Da ob ponedeljkih ostane doma tudi starejši sin. Sklenil sem, da se bom odpovedal ambicijam glede hišnih in drugih opravilih, oz. da bom vedno prekinil z njimi takoj, ko bom začutil, da se ozračje začenja pregrevati. Na začetku je bilo težko, naporno, nisem vedel, kaj naj z obema fantoma doma sploh počnem. Ležati v dnevni sobi na tleh in se več kot uro ubadati z igračami je od mene zahtevalo izredno veliko kreativnega napora. Ampak skupaj smo bili od 8:00 do 14:30! Kako zapolniti ves ta čas tako, da bomo vsi imeli kaj od tega?

V svet!

Nekega ponedeljka sem sklenil, da gremo že takoj po zajtrku ven. Da se bom ta dan odpovedal vsem pospravljalnim in podobnim ambicijam in da se res posvetil otrokoma do priprave kosila. Šli smo v trgovino in potem na igrišče, kjer smo ostali kar dolgo. Doma sem lahko potem v miru pripravil kosilo, brez kakšnih izgredov. Očitno igrišče pomirja! Ampak tudi igrišče zna biti za starša kar dolgočasno po tem, ko se mali že petdesetič spusti po toboganu. Sklenil sem biti malce bolj drzen: gremo z avtobusom v Ljubljano! Ja, gremo ven, v svet! V naravoslovni muzej! K prvi prijateljici na obisk! K drugi drugi prijateljici na obisk! (Ja, to je realnost. Bolj malo je prijateljev, ki bi bili vsaj kakšnega od dopoldnevov doma in ne v službi.) Tako se je začelo. Ko se je otoplilo, smo malce opustili avtobusne vožnje in se raje podali v svet peš. Na 2-urni izlet okoli bližnjega griča. Na 3-urni pohod po okolici, vmes kupili poceni modelarski model letala in ga šli spuščati z griča. Na 4-urni pohod v gozd nabirat jurčke. Na 5-urni izlet na najbližje naravno kopališče. “Fantje, a se gremo kopat?” “Jaaa!”.

Osvojimo še sredo!

Začel sem resnično uživati v vlogi očeta kot osebe, ki otrokom odkriva svet. Ki jih uči, kaj so zlate mušnice in kaj jurčki. Začel sem resnično uživati v vlogi očeta kot osebe, ki otrokom odkriva svet. Ki jih uči, kaj so zlate mušnice in kaj jurčki. Kakšno je pravo okostje brazdastega kita in kakšen je modras v formalinu. Kako lepo leti model jadralnega letala. Zato sem se odločil, da bomo vsi trije skupaj ne samo v ponedeljek ampak tudi v sredo. Celo dopoldne in še malo popoldneva! In da bomo vedno nekam šli, če le ne bo deževalo. Če pa gre dež, poskušamo iti kam z avtobusom ali vlakom. V najslabšem primeru pa skupaj (!) naredimo kaj v hiši ali okrog nje. Zadnjič smo napeljevali razsvetljavo na podstrešju, mali je opazoval z mojega hrbta, starejši pa je zabijal bucike v pod podstrešja in počel podobne kreativne neumnosti.

Dobil sem samozavest, da sem sposoben biti več ur z obema fantoma in pri tem resnično uživati in se ne dolgočasiti. Saj ne, da ni kdaj naporno, predvsem nositi malega na hrbtu več ur, če gremo dlje peš, ampak to je tisti prijeten fizični napor, ki ga človek rabi, da se počuti živ. K sreči imam možnost dela od doma in prostega razporejanja delovnega časa. Vesel sem, da sem ugotovil, kako lahko to možnost izkoristim za to, da imajo otroci več od svojega očeta. In da sem lahko jaz več časa resnično samo z njima. Naslednji teden bomo naredili lesen lok!