Biti proti splavu – res samo stvar vere?

Foto: Shutterstock

Nisem veren in nisem bil vzgajan v veri, zato ni nenavadno, da o splavu dolgo časa nisem razmišljal kot o nečem slabem.

To se mi je zdela povsem sprejemljiva izbira za tiste ženske, ki zaradi tega ali onega razloga nočejo ali ne morejo roditi otroka in nato zanj skrbeti. Predvsem pa sem zagovarjal možnost splava za tiste ženske, ki so zanosile zaradi posilstva. Predstavljal sem si, kako grozen mora biti občutek, če v očeh otroka vedno vidiš oči posiljevalca.

Danes kot oče dveh otrok razmišljam drugače. V tem času sem imel pogostokrat priložnost razmišljati o tem in spoznati takšna in drugačna stališča in argumente zanje. V tem prispevku ne bom analiziral argumentov za splav, ampak predstavil svoj argument proti splavu, za katerega mislim, da je razmeroma neodvisen od duhovnega prepričanja posameznika.

Kateri argumenti štejejo?

Sam ločim argumente proti splavu glede na dve dimenziji:

• glede na potrebo po verski osnovi, da argument stoji;
• glede na težo – argumenti z večjo težo (zakaj je splav nedopusten) proti argumentom z manjšo (zakaj ni praktičen, smiseln, učinkovit ipd.).

Pomembno se mi zdi, da se verni zavedajo, da argumenti, kot je “življenje je sveto od spočetja do naravne smrti”, nam nevernim ne pomenijo nič. Svetost življenja je zame načeloma neobstoječa kategorija, saj mi “ni nič sveto” v verskem pomenu besede “sveto”.

In ker človeško življenje ni nekaj, kar bi lahko tehtali, sem mnenja, da argumentov kot so:

• splavi so velik strošek,
• legalizacija splava je povzročila porast izvedenih “uličnih” splavov,
• splav je tvegan za žensko,
• splav povzroča tveganje za raka na dojkah,
• splav ne bi smel biti financiran iz davkoplačevalskega denarja, saj se nekateri z njim ne strinjajo,
• splav pusti hude psihične posledice na ženskah,
• splav je štirikrat bolj smrtno nevaren od poroda,
• splav povzroča nerojenemu otroku bolečine,
• itd.

ni potrebno podrobneje obravnavati. Pravzaprav mislim, da so ti argumenti bistveno manj pomembni (poleg tega, da so nekateri zelo vprašljivi), saj je splav, ne glede na to ali držijo ali ne, glede na argument, ki ga bom predstavil, enako problematičen. Aktivisti “za življenje” so jih po mojem vpeljali predvsem zato, ker so se sprijaznili s tem, da ljudje, ki zagovarjajo splav, ne vidijo človeškega življenja na enak način. Zato predlagam, da jih enostavno pozabijo. Namesto tega bo bolje, če jim natančneje razložijo svoj pogled na vrednost človeškega življenja.

Glavni argument

Osredinil se bom samo na en, po mojem bistveni argument, ki se mi je nekoč porodil. Vsebuje eno predpostavko, s katero se je potrebno strinjati, da drži, ki pa po mojem ni prezahtevna. Gre pa nekako takole:

1. Predpostavka: živeti človeško življenje je samo po sebi dobro, zato tega ne moremo odreči nikomur (nobeni osebi).
2. Dejstvo je, da do pred nekaj desetletji jaz (moja oseba) nisem obstajal v takšni obliki kot sem danes, nikoli prej nisem imel izkušnje življenja (ki je dobro, kot sledi iz točke 1), kot jo imam že teh nekaj desetletij. Enostavno me pred svojim rojstvom ni bilo in sedaj že nekaj časa sem.
3. Popolnoma možno se mi zdi, da mene/(moje osebe) nikoli ne bi bilo, da enostavno nikoli ne bi obstajal.
4. Ključni korak: če obstaja najmanjša možnost, da s tem, ko namenoma uničimo zarodek/plod/nerojenega otroka, povzročimo, da neka oseba nikoli (več) ne bo obstajala, je to popolnoma zadosten pogoj, da splav prepoznamo kot problematičen. In ker danes ne poznamo odgovorov niti na bistveno bolj preprosta vprašanja kot je to, je smiselno ravnati tako, da nobeni (bodoči) osebi ne povzročimo krivice nebivanja.

Primer: če pomislim, da bi mene moja mati splavila, kar bi utegnilo imeti za posledico to, da nikoli ne bi “ugledal luči sveta”, bi bilo to dejanje zame osebno popolnoma nesprejemljivo, saj velja predpostavka pod točko 1.

Ugovor: kaj pa če krivico nebivanja na kakršen koli način povzročimo nevede še pred spočetjem? Zakaj je meja ravno spočetje? Odgovor: ta prispevek analizira argumente proti splavu, torej proti uničenju zarodka/ploda/nerojenega otroka. Drugi vidiki so izven obsega tega prispevka.

Bodimo dosledni

Mislim, da se danes vprašanje splava tudi med njegovimi nasprotniki pogosto preveč relativizira. Kot da ni v prvi vrsti vprašanje obstoja človeškega življenja ampak vse druge “praktične stvari”. Od marsikaterega, ki se deklarira “za življenje”, sem namreč slišal stavke v stilu: splav bi moral biti plačljiv! Splav ne bi smel biti financiran iz davkoplačevalskega denarja, saj ga s tem financiram tudi jaz! Ženskam pred odločitvijo je potrebno ponuditi vso psiho-socialno oskrbo! O dopustnosti splava naj odločajo strokovne komisije! In tako naprej. Ampak v mojih očeh to ni drža “za življenje” ampak drža “za učinkovit splav, za katerega jaz nočem odgovarjati”.