Tudi očetje smo lahko noseči

Foto: Shutterstock

Z nošenjem otrok sem se prvič srečal, ko sva pred leti z ženo dva meseca preživela na misijonu v Angoli. Tam je to nekaj samoumevnega in naravnega – kot pri nas vozički. Predvsem sem bil presenečen, da otroke nosijo tudi starejši sorojenci. Nisem pa si mislil, da bom nekoč tudi sam nosil …

Nadomestilo vozička

Več kot leto po tistem se nama je rodil prvi sin in (predvsem) ženina želja je bila že od vsega začetka poskusiti tudi z nošenjem. Nisva bila posebej evforična, zdelo pa se nama je vredno poskusiti. Že pred porodom se je poglobila v različne tehnike nošenja v nosilkah, tako da sva po porodu vsaj približno vedela, kaj želiva – nekaj preprostega, podobnega pripomočkom v Afriki. Hitro sva ugotovila, da kengurujčki odpadejo, ker so škodljivi, in se odločila za trak, kakršnega sva videla na obisku v Nemčiji.

Spomnim se prvega sprehoda z Jakobom, nosil sem ga v traku, nekako diagonalno, saj sva takrat še verjela, da je za novorojenčke tako najbolje (in da je pokončno nošenje škodljivo, kar pa ne drži). Zaspal mi je na pragu vrat, ko sva se odpravljala v mrzli novembrski večer, kot tudi vse naslednje dni. Nošenje (predvsem zunaj) ga je neizmerno uspavalo in umirjalo. Spominjam se, kako sem ves čas preverjal, ali še diha. Da ga nisem morda preveč “zabubil” pod bundo? In tako sva se (ustavljajoč se vsakih 50 metrov) sprehajala še cel november, da si je mama lahko vsaj malo odpočila in si počasi opomogla od poroda.

Voziček sicer imamo, vendar smo ga pri prvem otroku uporabljali le malo, pri drugem pa sploh nič več. V primerjavi z nošenjem se nama zdi izjemno neroden in nepraktičen, predvsem za kake izlete, kjer se ne hodi izključno po pločniku. Včasih nama je prav prišel le kot prenosna posteljica in previjalna miza (recimo na trajektu). A ko enkrat okusiš, kako naravna in čarobna je bližina z otrokom ob nošenju, se ti voziček zazdi kar nekako neoseben in hladen.

Učinkovitejše od kapljic proti krčem

Tudi pri Jakobu je prišlo “obdobje krčkov”. Še danes ne vem, v čem je bila težava, a včasih kar ni nehal jokati, tudi med dojenjem. “To je dobro za pljuča,” so nama pravili ali pa: “Otroku pri tem težko pomagaš, poskusite kapljice proti krčem.” Če mene vprašate, so te kapljice “učinkovite” samo zato, ker so sladke in dojenčkom slastne – in kdo bi se vendar drl takrat, ko ima v ustih nekaj slastnega? Šele kasneje sva ugotovila, da v traku nikoli ni imel teh “krčkov”, tudi če je bil buden. Kar umiril se je. Zanimivo, tudi v Angoli nisva zasledila fenomena “krčki”. Morda pa je nošenje res tako sproščujoče, da krčki kar izginejo?

Moj način “dojenja”

Prva večja preizkušnjo starševstva je prišla, ko je Jakob prvič zbolel. Nekaj ga je moralo res pošteno mučiti, saj ga ponoči nisva in nisva uspela umiriti (čeprav je bil z nama v postelji in se je veliko dojil). Da sva lahko ohranila mirno kri, sva morala izmenično dežurati. Če je žena med dojenjem vztrajala z njim do 4h zjutraj, sem nato štafeto prevzel jaz, si ga dal v trak in hodil z njim po hiši. Vedno je hitro nehal jokati (tudi ko je imel skoraj 40 stopinj vročine), v roku pol ure pa je navadno zaspal tako trdno, da sem si lahko nataknil slušalke in pogledal kakšen film, da ne bi stoje zaspal.

Jaz si očetovstva brez pripomočkov za nošenje ne predstavljam več.

Uspavalno sredstvo

Zelo hitro sem začel nošenje uporabljati kot uspavalno sredstvo. Mama to lahko počne z dojenjem, jaz pa si ga zavežem v trak in hodim z njim po stanovanju, dokler ne zaspi. V začetku sem se mučil s prepevanjem pesmic, pa z lupinico in guganjem, pa s kapljicami proti krčkom (čeprav sem vedel, da je samo zaspan), celo z dudo, ki jo je zelo hitro odločno zavrnil (drugi pa je ni niti okusil). Pri meni nič od tega ni delovalo (da nekaj deluje, zame pomeni, da otrok zaspi v miru in ne iz izčrpanosti od joka), zato še danes dojenčka uspavam izključno v traku, saj je tako daleč najlažje. Odlaganje iz traku v posteljico ni vedno enostavno, je pa večinoma le mogoče. Sicer pa lahko otrok svoje oddremlje tudi kar pri meni.

Način življenja

Danes nama je nošenje otrok popolnoma samoumevno in naravno, kot je verjetno to staršem v Angoli. Dojenčka nosiva na izletih, sprehodih, srečanjih, v trgovini, ko greva po drugih opravkih (tudi na sestanku sem ga že imel) in seveda doma. Poleg uspavanja tudi takrat, ko je treba kaj postoriti in sva se že naveličala malčkovega sitnarjenja in brskanja po vseh kuhinjskih predalih ali pa, ko je potrebno imeti proste roke za starejšega otroka. Paziva seveda, da ima dovolj možnosti tudi za prosto gibanje (zato tudi nimava stajice), na izletih pa ga včasih nosiva tudi 3 ure ali več (dokler se prvi ne utrudi – nosilec ali nošenec). Sam uporabljam za nošenje spredaj trak (kadar vem, da bo notri več časa in kadar nimam potrebe po večji aktivnosti svojih rok), ker je udoben in lepo objame otroka, za nošenje na hrbtu pa mehko nosilko (Boba), ker je zelo enostavna za uporabo (montaža in demontaža). Jaz si očetovstva brez pripomočkov za nošenje ne predstavljam več.

Kako dolgo?

Včasih me sprašujejo, kako dolgo sem Jakoba nosil. Enostavno, dokler se ni začel upirati. To je bilo okoli leta in pol, ko si je začel močneje želeti svobodno gibanje z na novo osvojeno veščino hoje. Ko se je utrudil, pa sem ga posedel za vrat (kar je sicer bistveno manj udobno, je pa praktično). Zadnjič pa sem ga nosil v nosilki, ko je bil star že skoraj tri leta, na daljšem 6-urnem izletu. Ko je postal zelo utrujen, ga je bilo veliko laže kot na ramenih nesti na hrbtu v nosilki in še zaspal je lahko. Naravno se mi zdi, da tudi nošenje otroka nekako “izzveni“, tako kot izzvenijo nekatere druge potrebe in navade. Do takrat pa se mi zdi neprecenljivo in nepogrešljivo – tako za otroka kot zame, očeta.