Kako razstaviti otroka

Naj zveni še tako nenavadno in neokusno, gre za realnost industrije splava, ki je v ZDA doživela pretres z nedavno objavo dveh skrivnih posnetkov.

Zgornji naslov verjetno zveni vsaj nekoliko bizarno, če ne grozljivo. Otrok vendar ne razstavljamo, saj niso avtomobili, niso stvari in jih seveda ne dajemo narazen. Otroci so ljudje, z njimi ravnamo tako, kot se z ljudmi ravna – obzirno in spoštljivo, skrbno in ljubeče. Kot (majhnim) ljudem jim priznavamo njihovo dostojanstvo in njihove pravice, spoštujemo njihovo telesno nedotakljivost in meje in po smrti njihova telesa tudi dostojno pokopljemo.

Tako naj bi vsaj bilo. Žal tudi vsi rojeni otroci in odrasli niso vedno deležni takšne obravnave, še toliko bolj pa to očitno velja za nerojene otroke. Zadnja v vrsti pričevanj o tem sta dva posnetka visokih predstavnic Planned Parenthooda, ameriške mreže klinik, ki opravijo največ splavov v ZDA. Predstavnici omenjenje organizacije so na skrivaj posneli aktivisti organizacije Center for Medical Progress, ki so se izdajali za kupce iz biološkega podjetja, ki se zanimajo za pridobitev telesnih tkiv splavljenih otrok. Napovedujejo še več objav podobnih posnetkov.

Finančno okoriščanje ali razumna kompenzacija?

Center for Medical Progress je pripravil skrajšana posnetka sicer dolgih poslovnih kosil in v njih izpostavil izjave, ki po njihovem mnenju najbolj zgovorno pričajo o tem, da se Planned Parenthood v resnici finančno okorišča s prodajo telesnih delov splavljenih otrok zainteresiranim kupcem, ki prihajajo predvsem iz vrst medicinskih raziskovalcev. Tovrstna prodaja je v ZDA kazniva, dovoljeno pa je doniranje tkiv in razumna kompenzacija za pri tem nastale stroške.

V obeh objavljenih posnetkih lahko vidimo visoki predstavnici Planned Parenthooda, ki navajata konkretne zneske za posamezne “primerke” tkiv (30-100 USD oz. 75 USD), kar je sprožilo očitke o prodaji, burno razpravo o državnem financiranju Planned Parenthooda (letno prejmejo več kot pol milijarde dolarjev, kar predstavlja 40 % letnega proračuna organizacije) in tudi politične implikacije, saj je splav v ZDA pomembna tema, ki loči republikansko in demokratsko stran.

Drugi video: pogajanja

O prvem videu z dr. Deborah Nucatolo smo že spregovorili v predhodnem članku, v drugem videu pa lahko spremljamo predsednico sveta zdravstvenih direktorjev Planned Parenthooda, dr. Mary Gatter, ki na nekem mestu njihov pogovor o višini kompenzacije ozači za “pogajanja” in izrazi skrbi, da s ceno ne bi šla prenizko (ker ne pozna višine zneskov v drugih podružnicah). Na koncu pogovora o višini tega zneska se še (neslano) pošali o tem, da si v zameno želi Lamborghinija.

Predvsem v neokrnjeni različici posnetka dr. Gatterjeva tako kot pred njo že dr. Nucatola zagotavlja, da jim pri tem nikakor ne gre za ustvarjanje dobička in da se želijo na vsak način izogniti kakršnim koli očitkom, da prodajajo telesne dele splavljenih zarodkov. Želijo si, da bi bili zneski, ki jih zastavijo, videti razumni in opravičjivi (v smislu realnih stroškov).

Tudi v svojem uradnem odzivu Planned Parenthood očitke o prodaji vztrajno zavrača in trdi, da gre zgolj za kompenzacijo za stroške, ki so s tem povezani (shranjevanje, pošiljanje, dodatno delo ipd.). Za factcheck.org so tudi nekateri raziskovalci s tega področja zatrdili, da gre za povsem običajne zneske za kritje stroškov donacije tkiv v tej panogi.

Na drugi strani pa Center for Medical Progress razkriva tudi nekaj dokumentov, ki pričajo o vendarle visokih zneskih, ki so lahko povezani s posredovanjem in prodajo tkiv in celic zarodkov, ter obljube podjetja StemExpress, ki klinikam za to obliko sodelovanja obljublja “finančno rast“.

V kar nekaj ameriških zveznih državah so zdaj že sprožili preiskave, v katerih naj bi se razjasnilo, ali je šlo za finančno okoriščanje ali ne.

A večina teh debat se vrti okrog legalnosti početja Planned Parenthooda: ali obračunavajo zgolj (zakonite) stroške postopka donacije tkiv ali (protizakonito) služijo z njihovo prodajo.

Zamenjava postopkov splava za manj “hrustave”

Podobno pereče je vprašanje, ali z namenom pridobitve tkiv načrtno spreminjajo postopke opravljanja splava, da bi pridobili čim bolj ohranjena tkiva ali organe – praksa, ki je protizakonita in tudi v nasprotju s tem, kar obljubijo ženskam, ki privolijo v darovanje tkiv splavljenih zarodkov. Obe doktorici namreč v posnetkih izražata načelno pripravljenost za to in celo opisujeta, kako je tehnike mogoče zamenjati za manj “hrustave”, kot se izrazi dr. Gatterjeva. Na drugi strani pa – spet predvsem v celotni različici posnetka – govorita tudi o etični občutljivosti tovrstnega početja in izogibanju spreminjanja postopkov.

A če se zaustavimo zgolj pri legalnosti njihovega početja, ki ga bodo poskusili ugotoviti s pomočjo preiskav, lahko naredimo veliko napako. Če se namreč izkaže, da se Planned Pranethood pri tem giblje v (sicer širokih) okvirih še dovoljenega ali zgolj v nedorečeni sivi coni, bo zadeva hitro zaključena. Ob tem pa bomo spet prezrli širšo sliko in duha celotnega početja.

Ključno vprašanje ni zakonitost početja

Najprej bi se namreč morali vprašati, kako smo se sploh lahko znašli v situaciji, ko se v istem pogovoru znajdejo telesni deli mrtvih otrok, zneski kompenzacije, lahkotni opisi tehnik raztelešanja, pogajanja o ceni, šale o prestižnih avtomobilih … In vse to ob hrustljavi solati in kozarcu vina, med omikanimi ljudmi, ki v družbi veljajo za normalne, uspešne in celo ugledne. Med ljudmi, ki morda celo v resnici menijo, da počnejo nekaj dobrega in plemenitega.

O razlogih, zakaj je vse opisano danes mogoče, ni treba veliko ugibati, čisto preprosti so. Nerojenemu otroku smo odvzeli pravico do življenja, z njo pa tudi človeško dostojanstvo. Vse ostalo potem pada kot domine. Pomembna je že sama terminologija, ki uspešno zakrije in zanika človeško poreklo splavljenih zarodkov. To niso mala trupelca (ki bi si zaslužila dostojen pokop), ampak so “produkti spočetja, tkiva, ostanki zarodkov” ipd. Popolnoma razosebljeno in razčlovečeno že v besedah, zato pa lahko tudi v dejanjih.

Od razčlovečenja do popredmetenja je samo majcen korak.

Zakaj se zgražamo?

Človeka po smrti (naravni ali nasilni) v naši kulturi dostojno pokopljemo, neželen zarodek, ki je le skupek celic, tkivo, produkt spočetja (in kar je še podobnih evfemizmov), pa lahko zavržemo. Ali razstavimo. Podarimo. Ali prodamo. Nenazadnje je le material, snov, na kateri lahko raziskujemo, jo oblikujemo, uporabimo v kakršno koli osebno ali družbeno korist. 

V tem duhu pogovor o posameznih sestavnih delih, tehniki razstavljanja in ceni njihovega pridobivanja ni nič posebnega, nanj lahko gledamo kot na normalen sestavni del vsake industrije in trgovanja. Potrebno se je le držati dogovorjenih pravil.

V državah, kjer je splav legalen in se nerojenega otroka obravnava kot tkivo, nad katerim ima mati vso pravico, se res ne bi smeli posebej čuditi tovrstnim praksam in se nad njimi zgražati. Od razčlovečenja do podpretmetenja je samo majcen korak. In ta korak so pri Planned Parenthoodu očitno uspešno naredili. Kako naj bi sicer tam zaposleni leta in leta brez slabih občutkov opravljali svoje delo?  

Nečlovek, ki ima vse človeške lastnosti

Pojavlja pa se še en zanimiv abusrd. V abortivni miselnosti se nerojen otrok ne obravnava kot človek, posameznik z lastnim (človeškim) telesom, govori se celo o delu materinega telesu, skupku celic, tkivih.

Organi, o katerih tako nazorno in lahkotno razpravljajo predvsem v prvem razkritem posnetku, pa so povsem običajni človeški organi, ki jih ima, tako kot splavljeni zarodki, tudi vsak izmed nas – jetra, srce, pljuča, okončine, človeške celice … In ti mali organi so tako zaželeni prav zato, ker imajo vse človeške značilnosti in lahko raziskovalci na njih nekaj koristnega odkrijejo in razvijejo za ljudi. Nekaj, kar (še) ni človek, naj bi torej imelo povsem običajne človeške organe in značilnosti, na podlagi katerih se lahko naučimo novih stvari o človeku in razvijamo zdravila ter metode zdravljenja za ljudi. Nelogično? Da.

“Povrnjena” vrednost. Ali vsaj cena.

Absurdno je tudi, da le na tak način nezaželeni in nerojeni otrok spet dobi vrednost. Vrednost nerojenega otroka je danes namreč povsem odvisna od njegove zaželenosti – če je otrok zaželen, bomo (v medicini) naredili vse, da ohranimo njegovo zdravje in življenje. Če ni zaželen, ga lahko ubijemo in zavržemo. Lahko pa ga namesto tega koristno uporabimo – s tem dobi novo vrednost, ki pa je povsem materialne narave in ki nastopi šele z njegovo smrtjo.

Zaradi te vrednosti (ali celo cene) kar naenkrat postanejo pomembne tehnike, s katerimi otroka iztržemo iz telesa (in izraz iztržemo na tem mestu ni uporabljen zgolj metafrično). Ni nam mar za to, da otroku s tem odvzamemo življenje (in da ob tem morda trpi tudi bolečine), skrbi nas samo to, kako dobro ohranjeno bo njegovo telesce in kolikšna bo s tem njegova uporabna vrednost.

Dobro v slabem?

V svojem temelju povsem sprevržena logika pa je na poseben način sprevržena tudi v tem, da darovanje tkiv splavljenih zarodkov povezuje z nečim dobrim, plemenitim. Dr. Nucatola to imenuje “dodatno dobro”. Ob tem, da s splavom kot mama rešim svoj problem (ali, v primeru klinik, da opravim svojem delo, zaslužim in upravičim svoj obstoj), lahko z darovanjem splavljenih tkiv naredim še nekaj dobrega za znanost in za družbo.

Razčlovečenje in popredmetenje nerojenih otrok tudi mamam, ki se znajdejo v stiski zaradi nosečnosti, ne koristi

Dvojno dobro, torej? Če nerojenemu otroku ne priznavamo človeškosti, dostojanstva in pravice do življenje, verjetno res. Če mu vse to priznamo, pa je doniranje splavljenih zarodkov le pilatovsko umivanje okrvavljenih rok, ki naj bi nekaj slabega spremenilo v dobro. Resna skrb se pojavlja tudi ob izsledkih, da se v procesu odločanja za splav 33-40 % žensk vsaj enkrat premisli, da se jih tretjina zares odloči šele tik pred posegom in da so v zadnjih 24 urah zelo tesnobne. V tem vihranem notranjem dogajanju je lahko za žensko v negotovosti vsaka misel pomembna, tudi zavedanje, da lahko s telesom splavljenega otroka naredi nekaj koristnega (manjše dobro). Morda je lahko tudi to tisti kamenček, ki jeziček na tehtnici nazadnje prevesi na stran večjega zla.

Brutalna vsakodnevna realnost

Razkriti posnetki pravzaprav niso nič tako posebnega, čemur bi se morali posebej čuditi in zgražati. Razkrivajo zgolj brutalno vsakodnevno realnost splava, otopelost ljudi, ki so vanj vpleteni, in posledice odvzema človeškega dostojanstva. Obe zdravnici, ki se ju sedaj javno demonizira, predvsem opravljata svoje delo v okvirih in v miselnosti, ki v družbi ali vsaj med zagovorniki splava absolutno velja. Na sramotilni steber bi namesto njiju morali postaviti nečloveški odnos do nerojenih in družbeno ureditev, ki ga dopušča ali celo spodbuja.

Legalnost tega početja seveda ni nepomembno vprašanje, nikakor pa ni glavno. Glavno vprašanje je, kako smo kot družba sploh lahko prišli do točke, ko se v primeru odkritega “razstavljanja otrok” pogovarjamo predvsem o tem, ali je vse skupaj v okvirih zakonitega ali ne. Ali o tem kar molčimo ali le bežno omenimo, kot to počnejo osrednji ameriški mediji.

Foto: thegospelcoalition.org, swissinfo.ch, slate.com