Kako ravnati, ko umre sošolčev oče ali mama?

Foto: Shutterstock

Bili smo na poti na lep jesenski izlet, ko je zapiskal telefon, v sporočilu pa je bilo zgolj eno vprašanje: »Ali že veš?« V meni so se pojavile zle slutnje, ki so se potrdile v naslednjem sporočilu: smrt sošolčeve mame. Čeprav je bilo zaradi napovedi zdravnikov to že dolgo znano dejstvo, je novica udarila kot strela z jasnega. Zame je bil izlet v tistem trenutku končan, v meni pa se je zvrstila mešanica žalosti in spraševanja, ali, kdaj in kako naj otrokom povem, kaj se je zgodilo.

Najlažje je, če v naši družini smrt in z njo povezana vprašanja niso tabu

S pomočjo iztočnic (obisk pokopališča in prižig svečk za prvi november; čebela, ki jo je pokončal sršen; levji kralj iz zgodbe, ki smo jo prebirali skupaj z otrokom; Jezus na križu; ogled fotografij naših prednikov ali pa otrokovo vprašanje, kaj je smrt in kaj se zgodi po njej …) lahko že malim otrokom odstiramo dejstvo, da smo na Zemlji le začasno.

Če umre nekdo, ki ga je otrok poznal, naj vest o smrti izve od svojih staršev

Dejstvo je, da bo otrok prej ali slej izvedel, kaj se je zgodilo. Še zdaleč pa za njegovo doživljanje in nadaljnji razvoj ni vseeno, kako. Potem, ko po prvem šoku uspemo zbrati svoje misli, izberimo primeren čas in prostor, otroka pa povabimo v svoje naročje. Kolikor je le mogoče, mu mirno sporočimo žalostno novico, pri tem pa povejmo le toliko, kot zmoremo sami in kot mislimo, da bo otrok zmogel razumeti. Naj bodo naši stavki preprosti in kratki, vedno pa govorimo resnico.

Otroška vprašanja, povezana z minljivostjo življenja, so zelo težka

Na vest o smrti otroci zelo različno reagirajo: zajočejo, se stisnejo v objem, neprizadeto nadaljujejo z igro, včasih pa iz njih privre na plan ogromno vprašanj, ki so tudi za nas odrasle zelo boleča. Boleča, ker nas silijo, da o tej temi razmišljamo in se z njo soočimo tudi mi sami. Ko otrok postavi vprašanje, ga ne odpravimo z zamahom roke. Prav nič ni narobe, če mu odkrito povemo, da je tudi nas ta dogodek pretresel in da ne razumemo, zakaj je moral sošolec izgubiti enega od staršev. Nič ni narobe, če si za odgovor vzamemo čas za premislek ali če na kakšno vprašanje ne znamo odgovoriti. Še posebej so lahko vprašanja zelo težka in neprijetna, ko otrok v šoli sliši, da je nekdo umrl zato, ker si je sam vzel življenje, ali pa npr. zaradi zasvojenosti z alkoholom. Pomembno je, da otroka navadimo, da se o mrtvih ohranja in govori le dobro in da se pokojnih zaradi napačnih ravnanj, še posebej, če zanje ne poznamo pravih razlogov, ne obsoja.

Kolikor je le mogoče, mu mirno sporočimo žalostno novico, pri tem pa povejmo le toliko kot zmoremo sami in kot mislimo, da bo otrok zmogel razumeti.

Naj nas otrokovi občutki ne prestrašijo

Predvsem mlajši otroci zelo težko razumejo, kaj je smrt. Po tragičnem dogodku se v njih razvijejo različni občutki, med katerimi pa zagotovo prevladuje strah: strah, da bodo tudi oni ostali brez očeta in mame. Nekateri se zato kar naprej stiskajo in hočejo biti stalno v bližini staršev, drugi zaradi občutka, da nimajo nobene možnosti, nadzora in moči, včasih postanejo nasilni, tretji pa se zaprejo v svoj svet. Starši moramo najprej ta občutja zaznati in se na njih ustrezno odzvati. Včasih sta dovolj zgolj naša bližina in objem; včasih otroci potrebujejo potrditev, da je naša ljubezen do njih večna; včasih iztočnico, s pomočjo katere se lažje izpovejo.

Otroka pripravimo na srečanje s sošolcem, ki ga je doletela izguba

V kakšnem stanju bo sošolec, ko se vrne v šolo, je težko predvideti. Dobro pa je, da svojemu otroku predlagamo nekaj stvari, ki mu bodo v pomoč, ko se bo v razredu srečal z njim: npr. da sošolca večkrat povabi v igro med odmorom ali pa k sebi domov; da ga poboža, če bo jokal, ali mu pove kakšno spodbudno besedo; da mu prisluhne, če se bo hotel pogovarjati o svojem očetu/mami, sam od sebe pa naj ga ne sprašuje o izgubi, ker bi bilo lahko sošolcu zaradi njegovih vprašanj neprijetno.

Izkoristimo pomoč, ki nam je na voljo

Če se nam zdi, da nas situacija močno presega ali pa ne moremo sami obvladati otrokovih čustev, je dobro, da se po pomoč zatečemo k ustreznemu strokovnjaku. Pri pogovorih z otroki si lahko pomagamo s kvalitetnimi zgodbami (npr. Patrice Karst: Nevidna nit). V veliko prednost in pomoč pri soočanju s tovrstno situacijo pa je lahko tudi naša vera, da s smrtjo ni vsega konec.

Pri izbiri oblike pomoči se ozirajmo predvsem na potrebe žalujočih in ne na to, ob čem bi se počutili bolje mi sami.

Pomoč družini, ki je utrpela izgubo, pomaga tudi pri soočanju z lastnimi (negativnimi) občutji

Obisk, varstvo otrok, priprava obroka, denarna pomoč, pomoč pri pripravi pogrebne slovesnosti, molitev … Pri izbiri se ozirajmo predvsem na potrebe žalujočih in ne na to, ob čem bi se počutili bolje mi sami. Naša pripravljenost na pomoč naj ostane tudi v dneh, tednih, mesecih po pogrebu, ko se morajo svojci navaditi na novo realnost in življenje brez ljubljene osebe.

Čeprav bi predvsem starši otroke radi zavarovali pred bolečino in drugimi negativnimi občutji ob izgubi ljubljene oz. poznane osebe, je to že zaradi narave našega obstoja nemogoče. Smrt je naravni zaključek življenja in z njo se prej ali slej srečajo tudi otroci. Starši smo prvi, ki jim v težkih trenutkih izgube zmoremo nuditi varnost in oporo, a le pod pogojem, da smo se tudi sami pripravljeni soočiti s težko in neizbežno resnico.