Kako prepoznati depresijo pri otrocih?

Vir: Storyblocks

Ko pomislimo na otroštvo, pomislimo na čas brezskrbnosti in čas veselja. Pa vendar je tudi otroštvo lahko polno zaskrbljenosti in stisk. Pojavi se lahko celo resna oblika depresije. To je še posebej aktualno v današnjem času, polnem negotovosti, pomanjkanja socialnih stikov, izolacije, ter celo tragedij in izgub.

Poglavitni znak običajno ni otopelost oz. žalost, pač pa razdražljivost. Tako jo lahko starši zlahka spregledamo.

Odrasli smo pod stresom, obremenjeni z odgovornostjo, in v skrbeh, kaj bo prinesla prihodnost. Vendar nismo edini, ki trpimo in smo žalostni. Tudi otroci so vse bolj brezvoljni, padajo v depresijo in celo razmišljajo o samomoru. Vendar pa lahko depresija pri otrocih izgleda drugače kot pri najstnikih ali odraslih, kar še oteži njeno prepoznavanje in ustrezno pomoč otroku.

Pri otrocih je depresija enako prisotna tako pri deklicah kot pri dečkih, medtem ko je pri mladostnikih kar dvakrat pogostejša pri dekletih. Podobna slika je potem tudi v odrasli dobi, kjer depresija bolj ogroža ženske, medtem ko se v starosti spet izenači med spoloma.

Znaki depresije pri otrocih

Poglavitni znak običajno ni otopelost oz. žalost, pač pa razdražljivost. Tako jo lahko starši zlahka spregledamo. Zato je pomembno, da nismo toliko pozorni na to, kaj otrok reče, ampak na to, kaj otrok počne oz. kaj je prenehal početi. Recimo če se neha igrati z najljubšo igračo, če ga ne zanimajo stvari, ki so ga prej veselile, ali pa ga ne zanima več običajno družinsko življenje.

Morda se zdijo otroci povoženi, imajo manj energije ali pa se zlahka utrudijo. Lahko začnejo tarnati nad bolečinami v trebuhu ali glavoboli. Lahko spijo več ali pa manj ali pa izgubijo apetit.

Predšolski otrok je lahko depresiven, če ima vsakodnevne izpade trme ali napade vedenja, kjer tvega, da bo poškodoval sebe ali druge. Depresija je tako lahko videti kot vedenjska težava, vendar jo v resnici vodi tisto, kar otrok čuti v sebi – o sebi, o drugih in o svetu – zanič sem, zanič je, vse je zanič.

Razdražljivost in jeza ali otopelost in nezainteresiranost so lahko znaki globoke žalosti. Nekateri otroci začnejo zato razmišljati o samomoru, ker si smrt predstavljajo kot olajšanje oz. izhod iz situacije.

Kako lahko otroku pomagamo?

Otroci različnih starosti postanejo depresivni zaradi različnih razlogov. Majhen otrok lahko postane depresiven zaradi smrti hišnega ljubljenčka, medtem ko je lahko najstnik depresiven na primer zaradi izgube samozavesti, kot posledice sporočil na socialnih omrežjih, pa neuspeha v šoli ali nezmožnost izpolniti pričakovanja staršev.

Pogosto se v otroku zrcalijo stiske zaradi situacije, ki je v družini.

Vzrok za otrokovo depresijo je lahko tudi v vedenju staršev. Če so ti verbalno nasilni, če otroka ponižujejo ali dajejo v nič, otrok tega ne more predelati in ne zmore potegniti črte ločnice med starševim obnašanjem in njim samim. On bo krivil sebe. Hkrati pa lahko starši krivijo otroke za svoje vedenje ter se s tem izognejo soočenju s seboj.

Za uspešno zdravljenje je tako izredno pomembna odkritost in iskrenost družine. Pogosto se v otroku zrcalijo stiske zaradi situacije, ki je v družini. Tako mora biti družina pripravljena spregovoriti tudi o svojih skrivnostih. Kot na primer, da mož pretepa ženo, da jo je strah, da ji bo kaj naredil. Priznati, da je prisotna zloraba. Ali pa da je prisoten alkohol, da z njim utopimo bolečine. Veliko družin si težko prizna, da so tudi to dejstva, ki prispevajo k otrokovi depresiji. Želijo si le, da bi otroka “popravili”.

Nekaj izkušenj odraslih žensk, ki so izkusile depresijo kot deklice:

  • Spomnim se, da sem bila depresiven otrok in da so mi vedno znova dopovedovali, da ni variate, da bi imela depresijo, ker prihajam iz tako dobre družine. Imela sem težave razložiti, kako se počutim, tudi zato, ker enostavno nisem razumela, zakaj se tako počutim. Šele ko sem imela 17 let so mi odkrili bipolarno motnjo in s tem, tudi razlog, zakaj sem se počutila tako, kot sem se. Končno sem vedela, da ni moja krivda.
  • Pri petih letih sem imela depresijo in želela sem si, da bi umrla. Ko sem to povedala, sem bila tepena. Če je otrok depresiven, poglejte starše. Moj oče je bil alkoholik, mama pa zasvojena z njim. V naši hiši ni bilo veselja in smeha. Starši niso imeli prijateljev. Krivili so me za vse njihove stiske. Za povrh vsega me niso resno jemali ne učitelji ne zdravnik, saj sem prihajala iz bogate in spoštovane družine.
  • Sama sem bila depresivna kot otrok, ker me je oče zlorabljal. Moja mama pa tega ni nikoli razkrila. Še potrudila se je, da je čim bolj ignorirala in mene označila za problematičnega otroka.

Vsekakor moramo starši otrokove simptome vzeti resno. Če vidite, da se otrok izogiba aktivnostim, je razdražljiv in otožen, če utrujenost in motnje spanja vztrajajo več kot dva tedna, potem je čas za ukrepanje. Obrnite se na primerno pomoč, najsi bo to otrokov pediater ali dober terapevt. 


Preberi še:


Vir: nytimes.com