Kako pomagati hčeri v njenih odnosih

Vir: Shutterstock

Spomnite se njenega rojstva. In prvih korakov. Potičk in malih ranic. Čas beži in vaša deklica postaja dekle. Včasih je vaše mnenje štelo največ. Zdaj pa se ozira okrog in začenja tkati prijateljstva. In prihajajo prva razočaranja.

Odnosi niso preprosti

Spomnim se njenega prvega šolskega dne. Šole se je veselila in bila je več kot pripravljena. Potem pa je že po nekaj mesecih začela prihajati iz šole slabe volje. Ko sem jo spraševala, kaj je narobe, je nekako izustila, da nima nobene prijateljice. Vsak dan sem poslušala zgodbe. O tem, zakaj Tina ne mara Maje, kako Sonja določa, kako bo kdo oblečen, kaj Mina misli, da je primerno imeti za malico …

Velikokrat je bil to pravi naval besed. In mešanih občutkov, kaj to pomeni zanjo. Iskala je poti, kdaj mora s kom potegniti in kdaj se mora umakniti, kdaj se prepirati in kdaj popustiti. In se ob vsem tem pogosto ni znašla.

Naloga starša je, da otroku pomaga, da čustva prepozna, obvlada in jih na primeren način izraža.

Pustimo jim, da se sami učijo odnosov

Ker je šola predstavljala velik del njenega dneva, mi je bilo seveda hudo. Želela sem ji pomagati, poskrbeti, da ji bo v šoli lepo, da bo imela kakšno prijateljico. Da bi znala biti močna v vseh situacijah. Takrat sem se spomnila mame, ki mi je nekaj let pred tem ponosno razlagala, kako je dobro uredila hčerkino situacijo v šoli. Poklicala je mamo hčerine prijateljice in jo prosila, naj svojo hči prepriča, da bo prijateljica z njeno. In tako hčeri prihranila razočaranje.

Sama verjamem, da to ni dobra odločitev. Želela sem, da si svoj položaj »izbori« sama. In kljub temu da sem težko gledala, kako trpi, sem vedela, da je to pomembna šola za nadaljnje življenje.

Voditi otroke do novih spoznanj

Čeprav nisem želela neposredno poseči v njene odnose, sem ji lahko na tih, nevsiljiv način pomagala, da je prepoznavala svojo vrednost in izoblikovala pogled na to, kdo je dejanski prijatelj in kdo le navidezni. Moja deklica je zdaj navihana tretješolka. Ne samo, da ima veliko prijateljic, ima tudi najboljšo.

Na kakšen način lahko pristopimo in pomagamo svoji hčerki, da začne graditi lepe odnose?

Pomagajmo prepoznati čustva in občutke

Mnogo deklic ima pri prepoznavanju in izražanju svojih čustev težave. V navalu vseh čustvenih občutkov težko prepoznajo, da so čustva tisto, kar jih preplavi, in ne one same. Žal velikokrat k temu pripomoremo celo starši. Poznate izraze: »Oh, ko jokaš, si pa prav grda,« »Ko takole kričiš si nemogoča«? Otrok z njimi poveže svoja čustva s svojo osebnostjo.

Največ, kar lahko naredimo za odnose svoje hčere, je, da ji damo vedeti, da bo v naših očeh vedno ljubljena, vredna in lepa.

Naloga starša je, da otroku pomaga, da čustva prepozna, obvlada in jih na primeren način izraža. Zato je potrebno otroka voditi. Najpreprostejši način je, da mu zastavimo vprašanje: «Kako si se počutila ob tem? …« In ji pomagamo z odgovorom, če ga ne zna opredeliti: »Te je bilo torej strah? Si bila jezna?«

Ko čustvo prepozna, ji pomagajmo, da se nanj odzove na primeren način. »Kaj bi lahko naredila namesto kričanja? Kaj misliš, da bi pomagalo?«

Če otroka naučimo dobro izražati čustva, jih bo znal prepoznati in tudi obvladati. Čustva lahko človeka ohromijo ali pa mu pomagajo. Zato je nujno potrebno, da otroka opremimo – šola tega ne more naučiti. A je to nujno potrebna vrlina za lepe odnose v vsakdanjem življenju.

Stojmo ob strani ter tiho opazujmo

Kako težko je držati jezik za zobmi in ne dajati napotkov! A je to izjemnega pomena. Ko vam vaša hči začne v navalu svojih besed razlagati zgodbo, je skušnjava, da bi ji ponudili rešitev, velika. A za njeno rast in razvoj je pomembno, da zna rešitve poiskati sama. Zavedajmo se, da rabi ramo, kjer se lahko zjoka, ne pa enciklopedijo šestih različnih variant rešitev.

Opazujmo jo ter spodbudimo, da začne razmišljati izven svojega kroga in najde rešitev, ki bo zanjo najprimernejša.

Povejmo ji, da je vredna in lepa

Kako nujno je odpuščanje za dobre odnose, tako v družinskem krogu kot zunaj njega!

Največ, kar lahko naredimo za odnose svoje hčere, je, da ji damo vedeti, da bo v naših očeh vedno ljubljena, vredna in lepa. To je tisti temeljni kamen, iz katerega bo vedno črpala in se k njemu vračala. Če ne bo dobila potrditve z naše strani, jo bo iskala drugje. Če pa bo iz svoje primarne družine imela sliko, da je vredna, ji tudi v preostalih odnosih ne bo težko prepoznati svoje vrednosti, ohraniti svojega pravega obraza in imeti pravo mero samozavesti.

Učimo odpuščati

Kako nujno je odpuščanje za dobre odnose, tako v družinskem krogu kot zunaj njega! Lažje je soditi, podpihovati in pustiti zameri, da prevlada. A srečen je lahko le tisti, ki zna odpustiti.

Starši znamo biti do svojih otrok zelo zaščitniški. Če na primer ob hčerkinem razlaganju o sošolki, ki ji je povzročila krivico, to sošolko le kritiziramo, ob tem tiho dajemo potrditev njenemu kujanju …

Seveda, obsodimo napačno ravnanje. A cilj je otroka usmeriti na pot sprave.

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja