Kako otroka naučiti risati?

Kako otroka spodbuditi, da bo rad in lepo risal?

Naša skoraj desetletna hči zelo rada ustvarja, še posebej rada riše. Nekaj časa je sama od sebe dobivala ideje, na novo ustvarjala podobe in uporabljala vse – od barvic do voščenk in temper ter vseh možnih podlag. Potem pa je nekega dne izgubila zanos in željo po risanju. Ko sem jo spodbudila, naj nekaj nariše, je hitro odgovorila: »Ah ne, ne znam risati.«

Naučiti otroka risati v prvi vrsti pomeni, da znamo opazovati otroka.

Seveda sem vedela, da to ne drži. Vendar sem vseeno želela vedeti, kaj se skriva za takšnim odgovorom. Zato sem ob priložnosti malo povprašala, kaj misli s tem, ko pravi, da ne zna risati. In mi je odgovorila, da se loti in potem ne ve, kako naj nekaj nariše in po mnogih poskusih obupa. Ker ji risba ni všeč. Ker ne ve kako. Ker so nekatere stvari pretežke, da bi jih narisala.

Velika škoda bi bila, da bi zakopala talent samo zato, ker ne ve, kako naj se zadeve loti. Naučiti otroka risati v prvi vrsti pomeni, da znamo opazovati otroka in mu ponuditi prave načine, s katerimi bo lahko odkrival svoje sposobnosti in nove metode risanja.

Izogibati se moramo željam, da bi ga silili zavzeti določen stil ali mu prigovarjali, kaj je prav narisano in kaj ni. Predvsem pa se moramo izogniti kritiki in ga namesto nje spodbuditi, da bo opazil oblike, podobe in majhne podrobnosti ter jih prenesel na papir.

Pomagajmo mu osvojiti prostorsko predstavo

Starejši otroci že zaznavajo različne perspektive, opažajo dimenzije in zorne kote. Želijo risati več. Prekrite predmete, sence, globino predmeta … Vsa ta opažanja želijo prenesti na papir, čeprav je to zanje še pretežko.

Če jim bomo pomagali osvojiti prostorsko predstavo, se bodo veliko lažje lotili risanja. Poskusite jim razporediti nekaj predmetov podobnih barv, enega poleg drugega, in jih spodbudite, da narišejo predmete in njihovo senco. Neposredna bližina predmeta in opazovanje jim bo pomagalo, da bodo imeli izziv, ki jim bo dostopen.

Hči je takšen izziv dobila v šoli in kmalu sem opazila, da je tudi doma začela postavljati jabolka v stolpec ali pa skicirala rože. Nekaj časa jo je zaposlovalo le risanje senc. Ampak dobila je zagon in uspelo ji je nekaj resnično lepih risb, na katere je bila ponosna tudi sama.

Naučimo jih dimenzij

Vsake oči imajo svojega malarja. Ljudje različno zaznavamo. Radi vidimo preveliko glavo, oči previsoko na obrazu, ušes ne opazimo … Če otroka naučimo osnovnih dimenzij predmeta, obraza in drugih delov telesa bodisi človeka bodisi živali, jim bo to v veliko pomoč.

Lahko poskusijo s portretom. Naj se postavijo pred ogledalo in narišejo svoj obraz. Ne samo da jim bo zabavno, naučili se bodo razmerij med posameznimi deli.

Hčeri se je to zdelo zanimivo in poleg sebe je želela narisati tudi moj portret. In je prosila, da ji »poziram«. Lepo je bilo, ko sva risanje izkoristili kot izhodišče za pogovor o marsičem. Za najin čas.

Tudi veiki umetniki so rasli skupaj s svojimi umetninami

Da zna človek sam sebe pravilno oceniti, je dobra lastnost, ki pa se je naučimo. Otroci, stari med devet in enajst let, so nagnjeni k pretirani samokritičnosti. V tem času bo njihovo zanimanje usmerjeno predvsem na realistične slike, zato bodo tudi risati skušali kar se da realistično.

Lepo je bilo, ko sva risanje izkoristili za izhodišče za pogovor o marsičem. Za najin čas.

Ampak njihova risba mnogokrat ne bo enaka originalu in realnost bo drugačna od narisanega. To lahko spodbudi slabo voljo in težnjo, da bi obupali. Takrat je naša naloga, da jih spodbujamo, da jim povemo, da so vsi veliki umetniki rasli skupaj s svojimi umetninami. Ponudimo jim kakšen zanimiv izziv – na primer narisati strip. Naj ne bo nujno realističen, naj bo tisti »iz srca«. In motivacija bo ostala.

Spodbujajmo jih k opazovanju

Naj pogledajo naokoli. Spodbudite jih, da opazujejo sončni zahod, premikajoče se listje na vejah, travniško rožo … Naj opazujejo drevo v jutranjih in večernih barvah, med dežjem in soncem, pozorni pa naj bodo na primer zgolj na barve. Potem jih spodbudite, naj to narišejo. Naj ne uporabijo rjave barve, ampak jo sami zmešajo iz ostalih barv. Medtem ko bodo opazovali svet okoli sebe, bodo dobili mnogo idej.

Dajmo jim vedeti, da smo ponosni nanje

Kadarkoli imamo praznovanje, hči prosim, naj izdela čestitko. Včasih potrebuje spodbudo pri motivu, največkrat pa sama odsebe dobi idejo in ustvari nekaj čudovitega. Nekaj takega, na kar jaz ne bi niti pomislila.

Odpravljali smo se na poroko in priložnost je bila, da dobi pomembno nalogo. Prosila sem jo, da čestitko izdela ona. Kako ponosna je bila, da sem ji zaupala.

In kako se je izšlo? Zadovoljni sva bili obe: ona, ker ji je čestitka dobro uspela in jaz, ker smo imeli najbolj unikatno in posebno čestitko.

Pohvala in zaupanje sta najboljša motivacija za katerega koli otroka – v majhnih in velikih rečeh, s katerimi se naš otrok srečuje vsak dan.

Več na: wikihow.com/Teach-Kids-How-to-Draw