Saj poznate tisti vic: toliko se govori o Jezusovih čudežih, nihče pa ne omenja tistega, da je uspel obdržati 12 tesnih prijateljev v svojih tridesetih.
Ohranjati prijateljstva v odraslosti je res zahteven projekt. Sploh za ženske, ki potrebujemo več stika, da si z nekom ostanemo blizu. Najlažje je ostati v stikih s prijatelji iz okolice, ki imajo podobno stare otroke – mimogrede naletite drug na drugega, ko jih pridete iskat v vrtec, pripeljete na trening, v glasbeno šolo, k skavtom, se srečate na roditeljskih sestankih in srečanjih staršev prvoobhajancev ali birmancev. Pa tudi, če ne živite blizu, se srečujete – če ne zaradi drugega pa zato, ker vam otroci tako dolgo težijo, kdaj bodo spet lahko videli svoje prijatelje.
Nekoliko težje je ohranjati stik s prijateljicami, ki so v drugačnih življenjskih okoliščinah.
Kako torej ohranjati lep odnos s s prijateljico, ki …
…. ima mlajše otroke?
Življenje z dojenčkom ali malčkom je pogosto kaos. Ko imamo šolarje ali najstnike, na to hitro pozabimo. Človek se hitro odvadi stalnega brisanja (ritk, noskov, ustk, rokic, tal, površin …) in nočnega vstajanja. Pri prijateljici, ki pričakuje ali pa je pravkar dobila dojenčka lahko pademo v dve pasti. Prva je, da »nočemo motiti« in jo »pustimo pri miru«. In čakamo, če se bo kdaj sama spomnila na nas. Pa dobro vemo, če vsaj malo pomislimo, da se reva nima časa spomniti niti na stranišče ali tuš, kaj šele na pisarjenje SMSov. To ne pomeni, da je ne smemo poklicati. Če bo imela čas ali željo, bo že dvignila ali nas poklicala nazaj. V vsakem primeru pa ji bo v veselje vedeti, da nekdo misli nanjo in ga zanima, kako je.
Lahko pa pademo v drugo past: da smo prepolni dobrih nasvetov. Mi smo vse to že dali skozi. Mi vemo! Imamo izkušnje! … Morda tega naša prijateljica z majhnimi otroki ta hip ne potrebuje. Morda si želi biti slišana. Ali pa se želi, lepo prosim, pogovarjati o čemerkoli drugem, samo o otrocih ne. Nasvete in predloge torej dajajmo samo, če smo zanje naprošeni. Seveda nič ne škodi, če vprašamo: ali ti lahko kako pomagam? Dobrodošlo je, da pomoč, za katero smo bili naprošeni, potem tudi izpeljemo.
… je vezana in brez otrok?
Nekateri pari ne želijo otrok (ne ta hip ali pa ne sploh). In nekateri jih ne morejo imeti. Oboji bodo hvaležni, če ne vrtamo v njih z vprašanji, kdaj bo naraščaj. Oziroma rečimo raje tako: lahko kdaj uvidevno potipamo, da vidimo, ali je prijateljica o tem pripravljena govoriti (morda si celo želi). Ko temo razčistimo in izčrpamo, pa jo pustimo stati. Starši smo v skušnjavi, da se naši pogovori neprestano vrtijo okrog otrok, njihovih dosežkov in njihovih problemov. A nedvomno se lahko s prijateljico, ki otrok nima, pogovarjamo še o nešteto drugih vzajemno zanimivih temah. Lahko je to dobra priložnost, ko nam ni treba govoriti o drugih (otrocih), da lahko končno spregovorimo o sebi.
… je samska?
Tudi prijateljica brez moža ali otrok nas lahko veliko nauči. Če ji za to le damo prostor.
Ena (v tem primeru) najslabših lastnosti srečno poročenih je, da želimo to srečo tudi vsem svojim bližnjim. In prijateljici denimo želimo srečo tako, da jo poskušamo na vso silo poparčkati. Kako sploh vemo, ali si tega želi? In drugič – ali ni nekoliko nesramno predpostavljati, da lahko sami za prijateljico opravimo zahtevno nalogo iskanja življenjskega sopotnika? Morda je zadovoljna v svojem samskem stanu, živi izpolnjeno in niti ne išče partnerja. Pa tudi, če je z nami delila, da hrepeni po zakonskem stanu, to še ne pomeni, da moramo postati njena osebna ženitna posredovalnica. Tudi ni treba, da se vsi pogovori sukajo okrog potencialnih kandidatov. Ali okrog njene službe. Morda si želi koga, ki se mu izkašlja, ko pride domov v prazno stanovanje. Lahko je družba na kakšni dogodivščini, na katero si prijateljice z otroki ne vzamejo tako zlahka časa. Najverjetneje je polna dobrih predlogov za branje, podkaste ali serije – ker ima zanje pač več časa. Mogoče je celo pripravljena kdaj paziti otroke ali vsaj kakšnega odpeljati na zabaven izlet.
… je redovnica?
Če sta si bili blizu prej, sta si lahko tudi potem, ko vajini življenji postaneta drugačni. Le dovolj časa si morata vzeti in pristopiti druga k drugi brez predsodkov.
Tu je res veliko odvisno od tega, v kako strog red je vstopila tvoja prijateljica in kakšna so njihova pravila. A dejstvo ostaja, da je prijateljica, tudi če je življenje posvetila Bogu, še vedno ista oseba. Ni treba, da se z njo ves čas pogovarjamo o verskih temah. Tudi redovnice se znajo pogovarjati o politiki, vrtnarjenju, memih ali pa izbiri barve laka za nohte k določeni opravi (preverjeno). Niti jim ni težko govoriti o vzgoji in življenju v zakonu. Marsikaj jih zanima, saj te izkušnje nimajo. Pa tudi one imajo kdaj težka, sušna obdobja glede vere. In vesele bodo, če se lahko pogovarjajo in družijo še s kom izven svojega reda. Zato ne pozabite občasno povabiti na kavo ali sladoled tudi svoje prijateljice s šlajerjem na glavi.
Če povzamem; rdeča nit odnosov z vsemi prijateljicami v drugačnih življenjskih obdobjih ali okoliščinah je spoštljivost. Hitro se zdi, nam, ki imamo moža in (starejše) otroke, da vemo več, da imamo izkušnje, da moramo pomagati … A tudi prijateljica brez moža ali otrok nas lahko veliko nauči. Če ji za to le damo prostor.
Če sta si bili blizu prej, sta si lahko tudi potem, ko vajini življenji postaneta drugačni. Le dovolj časa si morata vzeti in pristopiti druga k drugi brez predsodkov.
Med prijateljicami in znankami imam ločene, vdove, poročene, samske, poročene brez otrok.
Tisti, ki je ločena in je doživela življenjsko razočaranje, se ne hvalim, kako imam dobrega moža, da ne bi bila prizadeta.
Tisti, ki ne more imeti otrok, se ne hvalim in niti ne govorim kaj dosti o mojih otrocih in o vnukih. Tisti, ki je samska, ne govorim, kako lepo je imeti družino, ker je že itak dovolj prizadeta, ker je sama in osamljena.
Vsaka od mojih prijateljic, znank, sodelavk, ima svojo zgodbo v življenju. Trudim se, da nobene ne prizadenem ravno tam, kjer jo boli.
… in ko se kdaj naberete vse na kupu, se pogovarjate o vremenu. Ker nočete prizadeti nobene. Brezveze je to! Eno je namerno “zbadanje”, drugo pa je normalen pogovor. Vsak zase VE kaj je in kaj ni in ima to najbrž razčiščeno, ter zna in zmore normalno komunicirati s svetom. Jaz sem jaz in oni so oni … če se nimamo o čem pogovarjati, čemu stiki?
Se ti ne zdi, Tomaž, da je mogoče imeti globoke in pomenljive pogovore tudi, če se trudiš biti pri tem rahločuten in ne drezati ravno tja kjer boli, ali pa vsaj ne na silo?