Foto: ShutterstockV Cerkvi pogosto poslušamo, da je vsak kristjan misijonar. Jezus nam jasno naroča: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence.« (Mt 28,19) Oznanjanje dobre novice je prioritetna naloga Cerkve in vseh verujočih, vendar to največkrat ostaja črka na papirju. Večina župnij deluje zaprto, v njih se srečujemo isti ljudje. Številni župljani niti s svojo lastno župnijo ne čutijo povezanosti, za ljudi, ki ne hodijo v cerkev, pa je župnija svetlobna leta daleč.
Je mogoče povezati ta dva svetova? Lahko povprečni župljani postanejo goreči misijonarji, ki bodo pripravljeni oznanjati Kristusa? Izziv so sprejeli v ljubljanski župniji Rakovnik, kjer so se pred enim letom začeli pripravljati na letošnje praznovanje 100-letnice posvetitve cerkve Marije Pomočnice. Cerkev in njeno okolico so temeljito prenovili, vendar je salezijanec Klemen Balažič, koordinator misijona, izpostavil: »Zavedamo se, da sama stavba ne koristi kaj dosti, če se duhovno ne osvežimo in obnovimo tudi mi.«
Večina župnij deluje zaprto, v njih se srečujemo isti ljudje.
Na Rakovniku so se zato odločili, da oblikujejo sodobni tip mestnega misijona. V enoletnem dogajanju, ki se je zaključilo maja letos, so si zastavili tri cilje: poglobiti osebno vero, okrepiti povezanost župnijske skupnosti in odpreti vrata župnije za vse, ki le občasno ali nikoli ne zahajajo v rakovniško cerkev. »Prav slednje se je izkazalo za velik izziv, saj smo v želji, da bi srečali in nagovorili tudi ›oddaljene‹, morali izstopiti iz ustaljenih cerkvenih okvirjev ter se podati v neznano,« pravi Jernej Kastelec, eden od članov ekipe za pripravo misijona.
Prva naloga: v župljanih vzbuditi povezanost in željo po oznanjevanju
Tekom leta so na Rakovniku organizirali številna srečanja skupin in posameznikov, med drugim tečaj spoznavanja vere Alfa in molitvene večere, na katerih so župljani med seboj delili svoje osebne zgodbe. Župnijske skupine so razmišljale, na kakšen način bi lahko živele večjo odprtost. Skupaj so ozaveščali, kako živeti poklicanost misijonarja oz. oznanjevalca vesele novice, pri čemer so ugotovili, da so lahko misijonarji vsak dan, če ne drugače z zgledom. »Preko vseh srečanj smo se globlje spoznali in posledično drug do drugega postali bolj zaupljivi,« pravi Klemen Balažič.
S številnimi duhovnimi dogodki so krepili tudi svoje duhovno življenje: od molitve rožnega venca, adoracije, slavilnih večerov, oratorijskega dne, priprave na zakrament sv. spovedi … »Zavedamo se, da moč in energija za misijon ne izhajata iz nas, ampak iz Boga. Glavni akter, ki pospešuje misijon in naša duhovna prizadevanja, je Sveti Duh, priporočali pa smo se tudi naši zavetnici Mariji Pomočnici,« poudarja Klemen Balažič.
Poklicani smo, da spregovorimo o razlogih našega upanja tudi ljudem, ki Boga iz različnih razlogov, pogosto ne po svoji krivdi, še ne poznajo.«
Odprt misijon oz. »Gremo na ulico!«
»Že na začetku smo se odločili, da želimo vstopiti v misijon ›odprtega tipa‹,« pravi Klemen Balažič. »Nismo želeli, da bi se na njem zbrali samo verniki, ki smo že del občestva, okrepili našo vero in si na koncu rekli: ›Saj smo kar v redu,‹ in šli naprej kot do sedaj. Prepoznali smo željo, da veselje odrešenja delimo z drugimi, npr. z ljudmi, ki so v preteklosti že bili del našega občestva, pa so se oddaljili. Želeli smo, da se naši skupnosti pridružijo tudi sodobni iskalci, ki jih je med nami ogromno. Poklicani smo, da spregovorimo o razlogih našega upanja tudi ljudem, ki Boga iz različnih razlogov, pogosto ne po svoji krivdi, še ne poznajo.«
Kako so se tega lotili? »Na zaključne dogodke v župniji smo želeli povabiti čim več krajanov,« pravi Jernej Kastelec. »V ta namen smo v vse poštne nabiralnike na območju župnije razdelili zgibanke z desetdnevnim programom – razdelili smo jih več kot 3500. Pred trgovino in pekarno ter po okolici smo se podali na ulični misijon, kjer smo krajane osebno nagovarjali in vabili na dogodke ter jim delili spodbudne citate iz Svetega pisma kot drobno pozornost, ki so jo odnesli s seboj. Odzivi ljudi, tudi tistih, ki v župnijo ne zahajajo, so bili večinoma zelo pozitivni. Intenzivno promocijo in vabljenje na dogajanje pa smo delali tudi preko družbenih omrežij.«
Če vas zanimajo konkretne izkušnje »misijonskih župnij«, v branje priporočamo knjigi Božja prenova (dva dela: Od vzdrževanja do misijona v župniji in Onkraj meja župnije) Jamesa Mallona ter Prenovitev Michaela Whitea in Toma Corcorana, pa tudi knjigo Gremo na misijon Otta Neubauerja.
Cerkev kot prostor dialoga – večer z Magnificom
Ekipa rakovniškega misijona je razmišljala, kako misijon približati tistim, ki ne zahajajo pogosto v cerkev. Zato so oblikovali zelo raznolika srečanja: od literarnega pogovora do vzgojnih tem, od tematskih večerov za ženske, moške in mlade do športnih dogodkov, revije pevskih zborov in seveda duhovnega programa.
Največje zanimanje širše javnosti je požel pogovorni večer med glasbenikom Robertom Pešutom Magnificom ter salezijancem Klemnom Balažičem. Ta pravi: »Želeli smo pokazati, da smo kristjani odprti za dialog z vsakim, ki se želi z nami srečevati ter se pogovarjati o življenjskih vprašanjih in o veri. Pred misijonom smo se večkrat srečali z njim ter se začeli pogovarjati. Naša srečanja so bila odprta in iskrena, molili smo, da bi nas skozi celoten misijon vodil Sveti Duh.« Jernej Kastelec dodaja: »Odzivi obiskovalcev, ki so bili zelo različnih nazorov, so bili zelo pozitivni, številni so bili ganjeni. Sveti Duh je zares deloval.«
V župniji vidni konkretni sadovi
Kako v župniji opažajo sadove celoletnega misijona? Klemen Balažič pravi: »Pri pripravi misijona je sodelovalo preko dvesto župljanov. Svoje delo so opravili odlično in bili goreči misijonarji. Izstopili so iz cone udobja.« Balažič opaža, da so se župljani med seboj povezali in ozavestili, da ne morejo drug brez drugega. Misijon je bil tudi priložnost za poglobitev vere, o čemer pričajo zelo dobro obiskani duhovni dogodki. »Že razmišljamo, kako bi ogenj, ki ga je misijon podžgal, vztrajno ohranjali,« zaključuje Balažič.
Osebna izkušnja z uličnega misijona
»Zame je bil ulični misijon skok iz cone udobja, saj se še nikoli nisem udeležila česa podobnega. Na začetku mi je bilo težko, ko pa sem videla trud organizatorjev in ko se je prijavil tudi mož, sem se tudi sama vpisala na seznam. Na začetku sem imela tremo, kako pristopiti do ljudi, kmalu pa sem začela uživati. Poleg zvitih ›bombončkov‹ z Božjo besedo sva s prijateljico Milano delili tudi letake s povabilom na misijon. Velik magnet za mlade je bil pogovorni večer z Magnificom – na tak način je pogovor (predvsem z neverujočimi) veliko lažje stekel. Na misijon sva se odpravili kar na Pot ob žici, kjer je ravno potekal pohod. Ustavili sva se ob različnih stojnicah, med drugim so naju povabili k podpisu peticije za splav. Kljub temu, da smo bili na različnih bregovih, je bila komunikacija zelo spoštljiva – dekleta s stojnice so izvlekla celo listek z Božjo besedo.
Pogovarjali sva se z mladimi, ki so iz ušes sneli slušalke, z družinami, otroci so bili navdušeni nad listki z Božjo besedo. Eno mamico je zanimalo, če se lahko udeležijo kakšnega dogodka, tudi če ne hodijo v cerkev. Največje presenečenje pa naju je čakalo, ko sva vstopili v prodajalno z ekološko hrano. Prodajalka se naju je zelo razveselila. Povedala nama je, da čuti, da sva midve odgovor na njeno iskanje. Imele smo globok pogovor in na koncu je bila prodajalka tako navdušena, da je postavila listke z Božjo besedo na prodajni pult in naju celo vprašala, kaj naj pove strankam. To je bilo za naju znamenje, da je Bog z nama in deluje v srcih ljudi, ki jih pošlje na pot.
Ulični misijon je bil zame čudovita izkušnja in z veseljem se ga bom še kdaj udeležila. Kljub temu, da se je dan začel z nelagodjem in strahom, se je nadaljeval v veselju in novem upanju.«
Hana Strajnar
Poglej še:
Peter Pučnik: “Če je otrok iz družine prinesel samo odprto srce za Boga, je to že veliko.”
Urška Petak: Tudi če izgubimo otroka v zgodnji nosečnosti, imamo vso pravico do žalovanja
Dr. Andreja Poljanec: Kako najstnici pomagati, da sprejme in vzljubi svojo notranjost in zunanjost
