Magnifico v nabito polni rakovniški cerkvi: »Valjda vemo, da Bog je!«

Foto: Matej Ključevšek, župnija Rakovnik

V torek, 21. maja 2024, je v prenovljeni cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku potekal nenavaden pogovorni večer, ki je slovensko katoliško javnost razburkal že pred začetkom. Poleg salezijanskega duhovnika Klemna Balažiča je bil gost namreč glasbenik Robert Pešut Magnifico. Marsikdo se je vprašal, ali je takšnega gosta primerno povabiti v cerkev, na dogodek ob župnijskem misijonu. Po rakovniškem večeru lahko rečemo – ne samo primerno, ampak nujno!

V torek zvečer je rakovniška cerkev pokala po šivih. Najstniki, starši z dojenčki, starejši, posvečeni, kristjani, firbci so se gnetli v klopeh in na koru, mnogi so stali. Večer, ki ga je povezoval filmski režiser in domači župljan Jernej Kastelec, je potekal v sproščenem duhu, z obilo smeha, spontanimi aplavzi in seveda nekaj glasbenimi točkami. Magnifico je takoj na začetku rekel: »Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj kot gost sedel tu. Neizmerno sem počaščen, če ne kar malo važen.«

Smo tudi kristjani težko ponižni?

Čeprav je večer nosil naslov Gospod, težko sem ponižen, ki se navezuje na znano Magnificovo skladbo, se je pevec izkazal za odprtega, spoštljivega in – ponižnega. Zase pravi, da se zaveda svoje majhnosti, zaradi česar ima navado, da se obda z boljšimi od sebe. »Sem kot pisatelj, ki ne zna ne brati ne pisati, ampak narekuje,« pravi. Na vprašanje, kako se je odločil za glasbeno kariero, je odgovoril: »Bil sem poklican za muziko in na ta način družbi povzročim še najmanj škode.« Balažič je k temu dodal: »Kristjani verjamemo, da nas je Bog postavil na svet zato, da naredimo nekaj dobrega. Tukaj smo z namenom.«

O svoji pesmi Gospod, težko sem ponižen, je Magnifico povedal, da ni avtorska, ampak gre za priredbo pesmi kanadsko-slovenskega country pevca Walterja Ostanka. Klemen Balažič je izpostavil, da se nekaterim kristjanom zdi pesem žaljiva, sam pa jo doživlja, kot da je napisana prav zanj, saj ima tudi sam težave s ponižnostjo, posebej takrat, ko mu gre vse dobro od rok. »V takšnih trenutkih se je dobro zavedeti, da uspeh ni odvisen od mene, ampak da mi je vse talente dal Bog.« Po njegovem je nujno, da tako kot Magnifico nase pogledamo s humorjem in se znamo iz sebe tudi pošaliti.

»Ne pade mi na pamet, da bi se delal norca iz kristjanov«

Voditelj Jernej Kastelec je z gostoma odprl več globokih tem, od spovedi in vere v posmrtno življenje, do evharistije in odpuščanja. Magnifico je izkazal iskreno zanimanje in je svojemu salezijanskemu sogovorniku postavil več vprašanj. »Kritičen si do Cerkve, hkrati pa je videti, da te obredi privlačijo?« je zanimalo voditelja. Magnifico je odgovoril: »Iščem se. Obredi me zelo privlačijo.« Nato je dodal: »Če je kaj blizu Bogu, je to muzika.« Na koncertih včasih reče, da je dušni pastir, vendar ni imel občutka, da bi to koga užalilo. »Ne pade mi na pamet, da bi se s tem delal norca. Nisem kritičen samo do Cerkve, ampak do vsega, do države, družbe …To je naloga razmišljujočih ljudi. Ni pa to zaničevanje,« je poudaril.

O svojem krstu, branju Svetega pisma in ikonah

S poslušalci je Magnifico delil zgodbo, kako se je ob Natovem bombardiranju Beograda dal protestno krstiti, in sicer v pravoslavni cerkvi v Ljubljani. Voditelj ga je vprašal, če je pomislil, da je s tem postal del Cerkve, na kar je Magnifico v smehu rekel: »Očitno ne. V svoji jezi nisem našel nič bolj pametnega kot to, da sva se šla z bratom krstit.« Balažič je nato spregovoril o bistvu krsta, s katerim se vcepimo k Kristusa. »Krstiti se damo zato, ker vemo, da se sami ne moremo rešiti, reši nas lahko samo Bog,« je povedal.

Pred pogovornim večerom se je pripravljalna ekipa z Magnificom večkrat dobila, odprla številne zanimive debate in se povezala. Magnifico je sam izrazil željo, da bi se pogovarjal z duhovnikom, v svojem studiu ima med drugim ikono Jezusa in Janeza Krstnika. V svojem značilnem slogu je dejal: »Valjda, da vemo, da Bog je,« in dodal, da je Bog zanj vseprisoten. Spregovoril je tudi o tem, da je prebral skoraj celotno Sveto pismo, čeprav ga je bral bolj kot zgodovinsko knjigo, saj je želel preučiti, kakšen pečat je krščanstvo pustilo na zahodni civilizaciji.

Med drugim je sproščeno rekel: »Jaz bi se danes rad kaj naučil,« na kar mu je voditelj odgovoril: »Ja, pridi še kaj!« Magnifico je povedal tudi, da sicer ne zna molitvenih obrazcev, da pa takrat, ko je v stiski, veliko muzicira, saj je glasba podobna molitvi.

V dobrem in zlu zvest ženi Barbari

Magnifica je spremljala žena Barbara, ki je zaradi multiple skleroze na invalidskem vozičku in odvisna od pomoči osebnih asistentk. Magnifico je odkrito delil, kako se je soočil z njeno diagnozo, ko ni bila stara niti 30 let. »Ravno sva se poročila, bili smo mlada družina. Stokrat sem si predstavljal, da bom zbežal. Stvari sem si čisto drugače predstavljal, bil sem razočaran in jezen.« A bolezen se je sčasoma naučil sprejeti: »Danes živiva čisto običajno življenje. Njene bolezni že dolgo ne opazim. Barbara je na vozičku, to je pa tudi vse.«

Ko ga je voditelj vprašal, kaj jima je v vseh teh letih pomagalo ostati skupaj, je Magnifico odgovoril: »Nisem vedel, da sem zvest kot pes. Pri poroki sem podpisal, da bom zvest v dobrem in slabem. Če bi prelomil obljubo in se odločil drugače, bi me to pokopalo. Vidim se zapitega kje v jarku v Aziji. (smeh) Držim se tega, da je življenje kljub preizkušnjam radost, ne muka.« S svojimi besedami si je zaslužil najbolj bučen aplavz večera, žena Barbara pa je na koncu kot posebna gostja dobila tudi šopek rož.

»Molite zame«

Magnifico je Balažiča vprašal, ali je skupinska molitev bolj učinkovita od posameznikove. Ob pritrdilnem odgovoru je rekel: »Potem bi vas prosil, da za 31. avgusta [ko ima velik koncert v Tivoliju] molite, da ne bo deževalo!« Balažič je zbrane povabil, da kar takoj skupaj zmolijo očenaš za Magnifica in vse njegove potrebe ter v smehu dodal: »Da se bo zgodila Božja volja. Upam, da je enaka tvoji!«

Na koncu je Magnifico s svojimi glasbeniki odigral še skladbo Tivoli. Pred tem je povedal: »Danes sem se imel priložnost družiti s pametnejšimi od sebe. Vi ste zame molili, jaz pa vam bom nekaj zaigral.« V zahvalo je od organizatorjev prejel Sveto pismo, on pa je Balažiču podaril svojo ploščo, »ki jo je, tako kot Sveto pismo, treba poslušati večkrat«.