6 korakov, kako postati boljši oče?

Čeprav je navzven videti enostavno, biti oče ni kar tako. Šele izkušnja lastnih otrok je tista,s katero moški lahko začuti resnični pomen očetovstva. Koliko in kako naj se oče ukvarja z otroki? Kakšen naj bo »sodobni« oče?

Kaj potrebujemo za kvalitetno očetovstvo? Ponujamo 6 korakov do tega cilja. Vsakega nagovori drug korak. Največji je tisti, ki je za posameznika najtežji. Včasih so ti koraki navzven videti čisto enostavni, vendar je bilo potrebno veliko poti in truda zanje. Tako kot je bil enostaven »sprehod po Luni«, pa je zahteval celo potovanje in množico ljudi …

1. korak: Sprejeti odločitev za očetovstvo

Pogoje za očetovstvo izpolniš ob spočetju otroka, vendar to ni zadostni razlog.  Odločitev (ki jo mimogrede sprejemamo vsak dan znova) se najbolj jasno kaže v količini časa, ki ga preživimo z otroki, pa tudi v kakovosti tega časa.

Včasih slišimo, kako je pomembna »zgolj kakovost«, kar hitro postane izgovor, da si vzamem le 10 minut na dan za otroka. Ampak otrok me potrebuje tudi ostali čas in pogosto otroci – tako kot odrasli – rabijo čas, da se odprejo.

Zato: oboje mora biti prisotno. V sedanjem svetu pa to pomeni, da se je potrebno zavestno odreči mnogim drugim stvarem, da smo lahko s svojimi otroki.

2. korak: Sprejeti odgovornost za aktivnost

Odločitev vključuje tudi pripravljenost sprejeti odgovornost za svojo aktivnost. Ključno je, da si oče upa tvegati v odnosu do okolice, včasih tudi žene, ter naredi nekaj, ker sam tako čuti. Če čuti, da bi šel z otrokom graditi mlinček na potok, naj gre, tudi če mu vsi pravijo, kako bo otrok premražen in bo zbolel. Da si upa tvegati in vztrajati s sitnim otrokom, tudi če vsi drugi mislijo, da bi bolje znali potolažiti otroka.

Otroka namreč lahko spoznaš le tako, da si z njim in to tudi v težkih trenutkih.

3. korak: Prisluhniti otroku

To je na prvi pogled najlažje, vendar ta korak najpogosteje preskočimo. Starši nasploh, še posebej pa očetje, smo nagnjeni k temu, da pridemo s svojo idejo, kako morajo stvari biti. Kar je včasih super, saj družina rabi vodstvo, predvsem pri vprašanjih: kaj bomo počeli, kdaj gremo in kdaj pridemo itd.

Problem se pojavi, ko začnemo narekovati tudi, kakšen mora otrok biti (mora biti »priden in zainteresiran«), kako se mora počutiti (»bodi hvaležen«), kaj si mora želeti (»pa ne spet tistih avtomobilčkov, daj raje knjigico«) …, vse do tega, kaj mora študirati (»strojništvo, ker je tu prihodnost«) in kje naj živi (»seveda v mansardi, ki sem jo zate s takim veseljem obnavljal zadnjih pet let«).

Zakaj je to problem? Ker v najslabšem primeru dobimo otroka, ki nas ne bo mogel niti videti in bo »zanalašč« naredil drugače, kot bi radi mi. V najboljšem primeru pa dobimo otroka, ki ne ve, kaj čuti in kakšno mnenje ima, in ki se boji prevzeti odgovornost za svojo odločitev, zato pasivno čaka na naš napotek.

Vzgoja za samostojnega otroka se začne že zelo zgodaj, vendar ne z navodili, ampak z raziskovanjem otrokovega notranjega sveta, ki poteka skupaj z otrokom. Ko bo naslednjič otrok sitnaril, se vprašajte: Kaj mi pripoveduje s svojim vedenjem? Katero njegovo potrebo skriva to vedenje?

4. korak: Prisluhniti sebi

Morda bi bilo potrebno to dati na začetek, kajti mimo sebe ne moremo iti. Če ne poznam svojih frustracij, strahov, (neuresničenih) želja, hrepenenj, potem se bodo ti vrinili med očeta in otroka. In bom svojega otroka videl skozi prizmo teh strahov in želja.

Zaradi svojega strahu pred neznanim bom svojega otroka zavrl, da bi si upal v šoli (ali med prijatelji) tvegati z neko novo idejo ali nekonvencionalnim projektom. Ali pa da bi po koncu faksa začel samostojno podjetniško pot. Starši oblikujemo svoje otroke v osebnosti ne le s svojimi besedami in dejanji, ampak tudi z vsem neizgovorjenim in ne ubesedenim.

5 korak: Učiti se iz napak

Ni tako pomembno, ali delamo napake, ampak kaj s temi napakami naredimo. Iz tega tudi otrok črpa zgled za življenje: ali sem sposoben ohraniti dostojanstvo in prevzeti odgovornost za napako? Ali znam ponovno vzpostaviti stik, potem ko sem ga prekinil? To je zelo pomembno in lahko naredi vso razliko v odnosu do otroka. Se znam umiriti po svojem izbruhu in iti do sina/hčerke? Se znam opravičiti?

Včasih si je moškemu še posebej težko priznati, da nečesa še ne zmore in da potrebuje pomoč bližnjih. Da je na primer jeza tisto čustvo, ki ga vedno znova odnese in da mora s tem nekaj narediti. Kaj tedaj storiti?

6. korak: Poiskati podporo

Vir podpore pri očetovstvu je najprej žena oz. partnerka, nato navadno sorodniki, pa tudi resna strokovna podpora v obliki terapije ali Skupine za očete.

Res je, da se mora »očetovanja« vsak naučiti sam, ne od drugih in ne iz knjig, ampak iz odnosa s svojim otrokom. Pa vendar je koristno in dobro, če imaš okoli sebe zglede očetov, predvsem pa sogovornike na tej poti. Kajti drugače je govoriti o očetovstvu moškemu kot ženski.

Miha Rutar je mož in oče ter zakonski in družinski terapevt.