Kako naj postanem boljši/a zate?

Čeprav se v trenutkih odčaranosti v odnosu ponavadi sprašujemo, ali je drugi ob nas sploh “pravi”, pa strokovnjaki svetujejo premik pozornosti drugam – k sebi in k odnosu.  

V prvem delu članka z naslovom Ali si ti sploh pravi/a zame? smo se soočali s tem, da v fazi odčaranosti v odnosu (ali celo že zakonu) mnogi obupajo nad skupno prihodnostjo v prepričanju, da niso izbrali pravega ali da je razlog za razočaranje na strani partnerja.   

Klinična psihologinja Christine Meinecke pa v reviji Psychology Today skupaj še z drugimi strokovnjaki izpostavlja pomen nove zakonske paradigme, ki jo imenuje »samo-odgovoren zakonec«. Gre za to, da v trenutku, ko se začneš osredotočati na vse, kar ti pri drugem ni všeč, preobrneš svojo pozornost k sebi in se vprašaš: »Zakaj sem nenadoma tako nesrečen in kaj moram storiti, da bo drugače?« Najverjetneje iskren odgovor ni »napaka pri partnerju«.    

Pri zreli ljubezni po besedah Meineckejeve »ne iščemo tega, da bi moral partner poskrbeti za našo srečo in ga ne krivimo za svojo nesrečo. Prevzamemo odgovornost za pričakovanja, ki jih nosimo v sebi, in za svoje negativne čustvene odzive, negotovosti, temna občutja.«

Odgovorni  smo namreč za to, da ustvarjamo odnose, kakršne želimo. In največje možnosti se, ironično, odpirajo ravno takrat, ko se zdi, da je strast najbolj zamrla. Če nam takrat ne uspe zares doumeti sebe, izraziti svojih najglobljih potreb in vztrajati ob nekom, življenje nikoli ne bo zares pristno in vsi okrog nas bodo napačni partnerji. Študije celo kažejo, da v povprečju ljudje drugič ne izbirajo nič bolje kot prvič. Pogosto samo zamenjajo ene probleme za druge. Največje žrtve iskanja idealnega partnerja svojih staršev pa so pogosto otroci. 

Kaj niso resnični razlogi za razhod?

Čeprav obstajajo situacije, ko je ob nekom res nemogoče vztrajati (npr. zlorabe), pa razlogi, kot so odtujevanje«, »slaba komunikacija« in »preprosto nisva več kompatibilna« po mnenju prof. Williama Dohertyja z Univerze v Minnesoti ne sodijo med upravičene za prekinitev odnosa. Te mehke razloge označuje kot še primerne za prekinitev razmerja med fantom in dekletom, ne pa za ločitev vzpostavljenega zakonskega odnosa. Namesto tega je potrebno odnos popraviti.

Resnični razlogi, ki se skrivajo za zgornjimi, so po njegovem mnenju v tem, da zakonca v resnici svojega odnosa nista primerno »vzdrževala«. Morda se je eden od njiju ali oba povem vrgel v starševstvo ali delo, nista si več vzela časa za pogovore in izmenjavo o tem, kaj se jima je dogajalo preko dneva in kaj se jima plete po glavi. Ali je morda njun odnos načela nezmožnost obvladovanja konfliktov. Podobno, kot da bi zavrgli avto, ki se ustavi ob cesti, češ, da je pokvarjen, v resnici pa mu samo že 10 let nismo menjali olja.  

Razlike niso tragične

Ljudje smo tudi nagnjeni k temu, da na neki točki razlike med nami, ki jim v obdobju očaranosti nismo pripisovali velike teže, začnemo videti kot tragične in neznosne – krivde za to doživljanje in občutenje pa ne iščemo v sebi in svojih pretiranih, nestvarnih idealih ampak pri drugem. Medtem, ko bi lahko preprosto rekli: »Želim si, da bi mojo ženo bolj zanimala umetnost.« ali »Želim si, da bi moj mož večkrat šel z mano ven, namesto da gleda televizijo,« smo bolj nagnjeni k odzivanju na način: »To je neznosno. Potrebujem in zaslužim si nekoga, ki z menoj deli moja najpomembnejša zanimanja.« Dejanja, ki izvirajo iz prvega ali drugega načina mišljenja, pa so povsem različna – v prvem primeru lahko poskusimo kaj spremeniti, v drugem primeru bežimo iz odnosa.

Doherty posebej izpostavlja, da prav nihče ne more imeti prav vseh svojih potreb izpolnjenih v odnosu, da pa je bistveno temeljno sprejemanje drug drugega (tistega, za katerega sem se odločil!). 

Nujno je deliti!

Psychology Todaj navaja tudi zanimiv primer para, ki se razlikujeta v mnogih stvareh – tako po političnem in verskem prepričanju, okusu za hrano, zanimanjih, hobijih … Medtem, ko gre on v cerkev na svetopisemsko srečanje, gre ona na študijska srečanja na temo zgodovine. A ko se vrneta domov, bo ona vprašala: »Kaj ste danes obravnavali na svetopisemskem krožku?«, sama pa bo z njim delila svoja spoznanja s študijskih srečanj. In kadar sta skupaj, sta skupaj zares.

Obračanje k drugemu in ves trud za izmenjavo informacij, celo v nepomembnih stvareh, naj bi bil po raziskavah ključen za čustveno vez med partnerjema.Kar dela razlike v odnosu znosne (in lahko celo zanimive), je to, da posvetimo čas in napor temu, da svoja doživetja, misli in občutja – tudi iz časa, ki ga preživimo ločeno – delimo drug z drugim. Doherty opozarja, da je pomembno to, da zakonca zaradi medsebojnih razlik ne začneta živeti v dveh ločenih svetovih. Obračanje k drugemu in ves trud za izmenjavo informacij, celo v nepomembnih stvareh, naj bi bil po raziskavah ključen za čustveno vez med partnerjema.

Kar dela dva človeka »prava« drug za drugega ni njuna podobnost in skladnost v vsem, ampak njuna pripravljenost biti odprta in ranljiva; da si prisluhneta in resnično skrbita za dobrobit drug drugega. 

Priti v stik s svojimi resničnimi potrebami … in spregovoriti

Nemogoče je biti vsak trenutek v zakonu evforično srečen, če v življenju počneš karkoli resnično izzivalnega.Tako kot drugi pomembni življenjski temelji, npr. delo, otroci, tudi zakon ne more biti vedno vir izključnega zadovoljstva. »Včasih bo zakon vir bolečine,« opozarja strokovnjakinja za komunikacijo s kalifornijske univerze, Michelle Givertz. »Ampak to je potrebno za osebno in skupno rast. Nemogoče je biti vsak trenutek v zakonu evforično srečen, če v življenju počneš karkoli resnično izzivalnega, pa naj gre za vzgojo otrok, vzpostavljanje lastnega posla ali skrb za ostarele starše.«

Razočaranje pa lahko postane spodbujevalec rasti, ker nas sili k temu, da odkrivamo svoje resnične potrebe, to, kaj se nas najbolj dotakne in nas najbolj premika – in da to drugemu izrazimo.

Resnično spoznavanje sebe, svojih potreb in izražanje vsega tega v odnosu pogosto zahteva veliko poguma, se zaveda psihoterapevt Ken Page. Večina nas je pri tem precej zadržanih, saj gre za področja, kjer smo posebej občutljivi in ranljivi. A ravno tveganje, ki ga sprejmeš, ko razkrivaš svoje notranje življenje partnerju, daje veliko priložnost za poglabljanje intime in povezanosti. 

Premik h: Kaj je dobro za naju?

Še ena stvar, ki je ključna za rast v odnosu, je po mnenju Givertzove preobrazba motivacije – od usmerjenosti vase in k temu, kaj je dobro zame, proti temu, kaj je najbolje za najin odnos in njegovo prihodnost. Pri tem gre za počasno preobražanje vzorcev odzivanja, usmerjanje k spravljivosti (namesto maščevanju), žrtvovanju, zadrževanju v negativnih, burnih odzivih … Vse to v zavesti, da so dolgoročni cilji odnosa pomembnejši od trenutnega zadovoljstva. 

Ne gre brez prilagajanja in prožnosti

»Ne obstaja nič takega, kot je ‘dva človeka, ustvarjena drug za drugega’,« je odločna Givertzova. »Gre le za stvar prilagajanja in privajanja.« Pri tem pa moraš dovolj dobro poznati sebe, da so tvoje najbolj osnovne potrebe (po sprejetosti, vključenosti, nadzoru) zadovoljene.

Odnosi se morajo stalno razvijati in napredovati, da ustrezajo vedno spreminjajočim se okoliščinam. Vključiti morajo tudi spremembe obeh partnerjev in iskati nove poti, kako zadovoljevati njune nove potrebe. Uspešni pari večkrat redefinirajo svoje odnose.

Odnosi se morajo stalno razvijati in napredovati, da ustrezajo vedno spreminjajočim se okoliščinam.Za uspešen odnos pa je potrebne tudi malce drže ponižnosti ali, kot pravi Doherty: »Vsi smo malce težavni. Vsak, ki je poročen, je težaven sozakonec. Poudarjamo le to, kako težaven je naš zakonec, ampak ob tem pozabljamo, kako težavni smo mi zanje.«

Ko se v nas prebuja vprašanje »Ali si ti pravi/a zame?«, se je tako morda bolj potrebno vprašati »Kako lahko postanem boljši/a zate?«