Foto: ShutterstockTokrat mi, žal, ni uspelo gledati stran. Z odprtimi usti sem opazovala starejšo mamo z najstniškim sinom. Le s težavo je nosila velik sup. K njej je pristopila prijateljica in ji ga pomagala nesti. Pa še ena, da je lahko vsaka poprijela na enem koncu in je bilo lažje. Sinko pa je medtem ležerno hodil zraven, prav lepo počasi je vlekel noge za sabo, z brisačo okoli vratu, zatopljen v svoje misli. Da bi ponudil pomoč mami, najbrž ni prišlo na um ne njemu ne mami, ki ga za pomoč sploh ni prosila.
Medtem ko opazujem, se spomnim še prigode izpred nekaj let. Sedimo v restavraciji in naročamo hrano. Nasproti sedi mlada družina z dvema otrokoma. Mamica je zaposleno hranila svojega sina. Vse lepo in prav. A kaj, ko je bil sin star nekje med pet in sedem let. Razmišljam, če morda ne more jesti sam. Ima kakšno motnjo? O, telefon prav dobro drži sam. Tudi palačinke zna pojesti brez zapletov. Oh, s cinizmom na stran. Kako pa jaz vzgajam?
Mamin sinček
Preden sem imela otroke, sem večkrat slišala, da je odnos med mamo in sinom nekaj posebnega. Zdaj, ko imam svoje otroke, vem, da je res. Prav tako kot odnos mame do hčere. Zame je vsak otrok dragocen in odnos z njim poseben. Ne glede na spol.
Kljub temu, da je vzgoja lahko kolikor toliko podobna, so prijemi pri fantovski vzgoji popolnoma drugačni. Drugačen je način izražanja ljubezni. Drugačen je ton glasu, ki ga potrebuje. Drugačen je način, s katerim mu polnimo rezervoar. Če tega ne vemo, storimo napake. Storimo jih tako ali tako. Ampak če ubiramo še napačne metode, naredimo takšne, ki so težko popravljive.
Ko ljubezen postane pretirana in nezdrava
Mamice smo rade koristne in ljubeče. Svoje sinove imamo neskončno rade. A ko to izražamo na način, da vse naredimo namesto sina in zanj, mu s tem delamo veliko škodo. Poglejmo samo zgornja primera. Verjamem, da sta obe mamici hoteli dobro. Pomagati sinu, ga malce »pocrkljati«. A sta mu naredili medvedjo uslugo. Saj ne namenoma. Ali premišljeno.
Nezdrava pomoč in zaščita naredita sina neopremljenega.
Začne se takoj ob rojstvu. Že kot dojenček je popolnoma odvisen od mamice in ko začne odraščati, mu mamica marsikaj onemogoča. Kadar naredi napako, ga brani, ko se zlaže, najde utemeljitev zakaj, ko kaj razbije, počisti za njim, ko je potrebno narediti nalogo, jo naredi namesto njega. Tako mimogrede. Saj ne terja toliko truda.
Otroku vse, kar naredimo namesto njega, na dolgi rok škodi. Tako vašemu sinu gotovo škodi pretirano zaščitništvo in nezdrava navezanost. Nezdrava pomoč in zaščita ga naredita neopremljenega za premagovanje težav, za iskanje rešitev. Kadarkoli kaj potrebuje, je mama tam zanj.
Pa je to res pomoč? V resnici ga prikrajša za vse izkušnje, za vse morebitne padce, ki bi ga naredili močnejšega, prikrajša ga za življenjske lekcije.
Prava ljubezen tudi boli
Imejmo otroka brezmejno radi. A vzgajajmo ga z mejami. Ljubezen ni vedno romantična, nežna in brez obveznosti. Prava ljubezen kdaj pa kdaj tudi boli. Včasih ni obojestranska. Zna postaviti meje. Lahko da vam bo otrok kdaj rekel, da vas ne mara. Ali pa, da ste grozni. Tako je vedno bilo in bi vedno moralo biti. To je odraščanje.
Če je ljubezen samo vsakodnevno razdajanje, dajanje preko vseh meja, večno popuščanje, potem vse skupaj vodi v nezdrav in uničujoč odnos ne zgolj za mamo in sina, temveč za vse prihodnje partnerske vezi, ki jih bo sin imel.
Kje »na lestvici« v odnosih je mama?
Kaj se bo najverjetneje zgodilo, ko odraste eden od zgornjih sinov? Ne bo mogel zapustiti svojega doma in ko bo moral »prerezati« popkovino, si najti dekle, bo ostal v hotelu mama. Pa tudi mama ga ne bo mogla vreči ven, saj je z njim stkala nezdrav odnos, od katerega je odvisna tudi ona.
Če je ljubezen samo vsakodnevno razdajanje, dajanje preko vseh meja, večno popuščanje, potem vse skupaj vodi v nezdrav in uničujoč odnos ne zgolj za mamo in sina, temveč za vse prihodnje partnerske vezi, ki jih bo sin imel.
Se temu lahko izognemo? Ker je težko prepoznati vzorce svojega vedenja, je morda dobro, da se kot mama vprašamo, kje na lestvici v odnosih, ki jih tkem, sem sama? Kako gledam nase, na svojega moža ter na otroke?
Če otroke vedno postavljam pred sebe in svojega moža, je to slabo tako za zakonski odnos kot za odnos do otrok. Sin nikoli ne sme nadomestiti očeta ali partnerja, prav tako ne sme biti pred njim. Ali pred mamo. Iz dobrega in zdravega zakona, bodo rasli zdravi otroci, iz nezdravih odnosov pa izgubljeni otroci. Iz zadovoljne in srečne mame bodo rasli srečni otroci, iz izmučene in potlačene mame pa neopremljeni otroci.
Imejmo se rade. Kdaj pa kdaj je nujno potrebno reči ne, sina pripraviti do tega, da naredi kaj za vas ali namesto vas. Le tako bo cenil vas in sebe, saj bo videl da zmore.
Očka, na pomoč
Kje v vsej zgodbi je mož in oče? Če želimo varne in zdrave navezanosti, aktivno deluje vse od začetka. Moški s svojo navzočnostjo in pogosto nekomplicirano naravo ter z jasnimi pogledi hitro prepoznajo, kdaj njihove žene pretiravajo v svoji materinski ljubezni. Morda jim to celo povejo, pa se te uprejo in postanejo prave mame levinje. To je velika past, ki se ji moramo upreti.
Zaupajmo možem v presoji in pri vzgoji. Otrok potrebuje tako nežno ljubezen kot trdo roko in prave, zdrave meje. Možje so pogosteje tisti, ki bodo otroke spodbujali k samostojnosti in tudi drznosti. Vse to fantje nujno potrebujejo. Če ostajajo v naročju mater, se njihova narava ne more krepiti in rasti.
Zato le pustimo možem, da kdaj pa kdaj naredijo kaj nevarnega ali nepredvidljivega. Bodimo hvaležne, ko svoje sinove podijo iz našega naročja. Vzemimo to kot pomoč, ko bi rade bile pretirano uslužne in bi s tem kvarile svoje sinove.
Sin, ki bo imel prave meje in resnično ljubezen, bo razvijal zdravo osebnost, a kljub vsemu ostajal vaš sin. Ko bo odšel v svet, bo vedno vedel, kje vas lahko najde, a bo znal sam krmariti volan svojega življenja.
Oglejte si tudi:
Dr. Lucija Čevnik: Sin, ujet med mamo in partnerko
Dr. Uroš Perko: “Ko oče prevzame svojo vlogo in postavi meje pri vzgoji, to mamo izjemno razbremeni”
Darja Barborič Vesel: Da zmoreš narediti nekaj, česar se ti ne ljubi, je ‘hudo’ uporabna veščina za življenje
Dr. Janez Sečnik: Svojega najstnika dresiram ali vzgajam?
Miha Kramli: Večina vzgoje se zgodi do 12. leta
Pozdravljeni. Sina sem od malega ucila da naj pospravlja za seboj. Sedaj je star 21 let in se vedno ne pomaga. Odlocila sem se da mu sobe vec ne pospravljam sama ampak da naj bi v taki kot pac bo. In na tleh polno oblacil ne da bi jih dal v kos za perilo, polno smeti po sobi,v kosu in dalec okoli njega. Racunalnik ekran in tipkovnica na debelo umazanija, posteljnina je lahko ena do konc zivljenja, iz sobe smrdi…katastrofa v glavnem. Imate kaksen nasvet kaj narediti in ce je prav da mu puscam tako kot ima? Enostavno mi ne da miru to njegovo pocetje. Lp
Lahko pokličete čistilni servis in mu vsoto odbijete od žepnine. Sicer pa je on v taki svinjariji in ne vi. Ko bo prišla punca na obisk, bo sobo pospravil. Vse že videno, ni izjema.
Joj, draga mama … Vaš otrok ni star 2,1 leta, kot sem sprva prebrala, ampak 21! To pomeni, da bi bilo prav, tudi če je še študent, da bi zaslužil kak dinar in celo prispeval h gospodinjstvu, če že ima to razkošje, da živi doma. V resnici mislim da vaš sin nima pravega stika z realnim življenjem. Verjetno mu – če mu perete in ste mu do pred kratkim celo pospravljali – tudi kuhate, likate … Kdaj nameravate s tem prenehati? Dečko je več kot sposoben poskrbeti zase, le treba mu ni. Če ima res tako nagnusno sobo, obstaja nevarnost, da se vam v bajti kaj zaredi, torej je to čisti no-go. Če ste sposobni to izpeljati do konca, vam predlagam zadnji opomin pred izselitvijo. Pri 21 letih je povsem sposoben sam živeti s kakšnim frendom v mini stanovanju. Se bo že znašel. Očitno pač rabi streznitev. Vi pa, prosim, nehajte skrbeti zanj, ker je to odraslo bitje. Pomislite, kaj ste vi počeli pri 21 letih. Dvomim, da vam je mamica po hiši pobirala usrane gate. Ne delate mu usluge, če ne ukrepate.
Tudi pri meni. Jaz sem pa obsedena z urejenostjo in mi njegovo raznašanje umazanije po stanovanju greni živce. Punca nič ne pomaga, dve, ki jih je imel oz ima sta enaki.
Čistilni servis ni rešitev. Kaj bo naredil čistilni servis z vsemi temi majicami, ki ležijo po tleh? Kot prvo, oblačil se ne meče na tla, kvečjemu se jih da na stol, ko so za v pranje, pa se jih da v koš za perilo. Je pa potrebno ogromnooo truda, da otroka vzgojiš, da se obnaša kulturno in civilizirano.