Kako izboljšati slabe odnose?

Foto: Shutterstock

Morda v teh toplih poletnih dneh nekje daleč na plaži ali pa na vrtu v senci pijemo kavo. Kako lepo je, ko lahko vsaj za kratek hip ubežimo vsej teži vsakodnevnih skrbi in obveznosti. Uživamo v tišini, vonjamo rastlinje, poslušamo škržate in okušamo kavo. Toda že po nekaj trenutkih idile se v naše srce znova naseli nemir. Povrnejo se težke misli. Sprva jih skušamo utišati, svoj pogled usmerimo v lepo cvetlico, oddaljeni otok. Misel na tiste, s katerimi smo v težkih odnosih, pa nas ne zapusti.

Želimo si, da bi ljudje okoli nas spregledali. Da bi ravnali drugače. Zelo se trudimo spreminjati njihove navade. Morda smo razočarani, ker naši najbližji ne ravnajo tako, kot se nam zdi najbolj prav. Morda se zaradi tistih, ki ne zmorejo verjeti, sodelovati, se prilagoditi, nam ali našim domačim, godi krivica. Saj jim večkrat povemo svoje mnenje: seveda s poudarkom, da je naša resnica najbolj prava. Ker nam je mar. Ker hočemo imeti upanje v boljši in prijaznejši jutri … A zaman. Prepad z drugim postaja vse globlji, mi pa utrujeni in naveličani stojimo na križpotju.

Smo obupali?

Lahko se umaknemo, si poiščemo varno zavetje in v skrbi zase dočakamo boljše čase. Lahko postanemo taki kot drugi: res nima smisla riniti »z glavo skozi zid«, ko pa lahko lagodneje uživaš že tako kratko življenje. Lahko odidemo v nasprotno smer: kam in zakaj še sami ne vemo čisto natančno. Lahko postanemo vedno bolj zagrenjeni in jezni. Nase. Na ves svet. Na Boga. Ker smo nemočni. Ker smo premajhni. Ker nimamo poznanstev. Ker nismo rojeni pod srečno zvezdo.

Lahko …

Za hip ustavimo svoje misli. Zaprimo oči. Zazrimo se vase. In si odgovorimo na vprašanje: zakaj?

Zakaj se obremenjujemo s stvarmi, ki niso v naši moči? Zakaj izgubljamo zdravje, odnose, čas, denar, svoj dopust za tisto, česar ne moremo spremeniti? Zakaj kopljemo globel, ko pa vse naše bitje hrepeni po višavah in svetlobi? Smo pomislili, da lahko izstopimo iz teme in prepada? Da smo lahko prvi, ki začnemo graditi most do nasprotnega brega?

V vsaki stvari in človeku opazi najprej tisto, kar je dobro.

Začni graditi postopoma

Poskusimo za začetek postaviti steber hvaležnosti. Za vse, kar nas obdaja in nam je podarjeno: tudi za tisto, kar je težko in boli. Nas lahko situacija, v kateri smo v tem trenutku, kaj nauči: morda o nas samih ali o našem možu, ženi, otrocih, prijateljih, sorodnikih, sodelavcih? Da bomo lažje videli svojo prehojeno pot, vsaj nekaj časa vodimo dnevnik hvaležnosti. Vsak večer zapišemo tri stvari, za katere smo lahko v danem dnevu hvaležni. Povabimo svoje najbližje, da se nam pri tem pridružijo.

Ko je prva faza gradnje utrjena, je čas, da na drugi strani brega postavimo drugi steber. V vsaki stvari in človeku opazimo najprej tisto, kar je dobro. Pohvalimo otroka, ki se smuka okoli nas in nam na svoj način pomaga pri pranju avtomobila. Objemimo ga. Še posebej takrat, ko s svojim neprimernim obnašanjem izraža, da je v stiski. Pohvalimo moža, pa čeprav je šele po treh mesecih zamenjal žarnico. Večkrat povejmo ženi, da je lepa. Da smo veseli, da je naša. Tudi takrat, ko se jezi.

Čeprav smo že veliko vložili v gradnjo in smo že kar utrujeni, pa se nikar ne ustavimo. Oba stebra moramo med seboj povezati še z lokom poslušanja. Odprimo svoja ušesa za sporočila iz okolice. Posebej najbližjih. Kaj nam sporočajo? Kako se počutijo? Kje je njihovo srce? Kam nas vabijo? Česa jih je strah? Kaj si želijo? Dovolimo, da nam povedo tudi kaj neprijetnega o nas samih. S svojimi dejanji jim pokažimo, da cenimo njihovo mnenje in zaupanje. Tako bomo svojemu mostu zagotovili res varno in trdno oporo.

Bodimo pozorni, kako se zaradi vloženega truda in drugačne naravnosti spreminja tudi svet okoli nas.

Kaj pa, če ne gre?

Nič ni narobe, če pri gradnji ne gre vse zlahka in v prvem poskusu. Smo samo učenci. Naša naloga je, da svoje napake čim prej prepoznamo in jih skušamo popraviti. Lahko sami; še bolje pa, če za pomoč prosimo svoje najbližje. Gradnja ni in ne more biti odvisna samo od nas. Če hočemo, da bo most trden in obstojen, pa ga bomo moral znati prepustiti v Božje roke in dovoliti, da ga Bog oblikuje tudi po svoje.

Pri gradnji bodimo vztrajen: še posebej takrat, ko se nam upira ali ko smo utrujeni. Sprejmimo ponujeno roko in bodimo pozorni, kako se zaradi vloženega truda in drugačne naravnosti spreminja tudi svet okoli nas.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Vsak dan vidim:
    brata sta med seboj jezna, že leta ne govorita in ne samo to, smrtno se sovražita!
    Brat in sestra sta jezna med seboj, že leta nimata nobenih stikov, jezna sta eden na drugega in sploh ne vesta zakaj! In povrh vsega sta še kristjana, celo pri maši v cerkvi! Ne popusti ne eden, ne drugi!
    Mož in žena sta kot dva tujca: vsak prebiva v hiši v enem nadstropju, sta kot dva sovražnika na bojnem polju.
    Hči in mati že leta nimata stikov, hči materi ne dovoli videti vnukov!
    Sestri sta skregani, ne govorita.
    Sosedje so jezni med seboj. Še bi lahko naštevala. Da ne govorimo o taščah in snahah.
    Jeza in sovraštvo si utirata pot naprej, namesto ljubezni in prijateljstva. In potem pride smrt in niti to na žalost ljudi ne strezni in ne spreobrne. Svojo trmo in jezo gojijo naprej.
    Še o hvaležnosti: premalo smo hvaležni, za to, kar imamo in kar nam je dano!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja