Kako biti starš brez izkušnje starševske ljubezni?

Foto: Shutterstock

Otroci so vir modrosti. Danes sem to ponovno spoznala na delavnicah, za otroke in mladostnike. Dejala sem jim: »Med vsemi prijetnimi čustvi in občutki izberite tistega, ki ga zase želite«. Ko je vsak izmed njih izbral svoje čustvo, smo izbiro delili z ostalimi. Na vrsto je prišla tudi deklica, ki me je z velikimi modrimi očmi pogledala in rekla: »Ljubezen, ker si jo vsi zaslužimo«. Pomislila sem, da drži to kot pribito. Žalost v njenih očeh mi je dala vedeti, da je vsi ne dobimo, čeprav si jo zaslužimo. Ne govorimo o ljubezni od prijateljev, babic, dedkov, tet in stricev, temveč o ljubezni staršev. To je ljubezen, ki je nenadomestljiva in edinstvena, brezpogojna. Le ta presega vse in celi vse rane.

Že kar nekaj let raziskave dokazujejo, da je ravno starševska ljubezen tista, ki nam omogoča, da se razvijemo v celoti. Otroški možgani in telo se namreč brez potrebne ljubezni in skrbi staršev ne razvijajo z vsem možnim potencialom. Prav zato je družina jedro družbe, prostor, v katerem se vse začne. Prostor varnosti, nežnosti, razumevanja in brezpogojne ljubezni. Ljubezni, ki jo prejmemo od staršev.

“Sem lahko dovolj dober oče/dobra mama?”

In če ni tako, če smo tudi mi tista majhna deklica, ki je bila spregledana, ki ni bila potolažena, ki ni bila ljubljena, kot bi morala biti? Takrat odrastemo v »pogumne« osebe, ki si ne dovolijo čutiti vse bolečine in v sebi nosijo velike brazgotine. Brazgotine, ki jih skušamo vse svoje življenje spregledati, zasenčiti in zaceliti. Ne glede na to, kako krivično je vse, kar se nam je zgodilo, še vedno nismo deležni ljubezni, ki si jo zaslužimo in še vedno nam nihče ne reče: »Žal mi je, res mi je žal«.

Najhuje pa nas morda še sploh ni doletelo. To pride šele, ko se odločimo ustvariti svojo družino, svoje varno gnezdo, svoj prostor Čeprav je odnos s starši najgloblji odnos, ki ga imamo z nekom, nas ta nikoli ne definira v celoti.ljubezni. Prostor, katerega smo celo življenje morda zelo skrbno načrtovali in v katerega smo v stiski bežali, da smo lahko preživeli najhujše trenutke. Ko smo tam, na pragu tisočerih možnosti, ki nam jo nudi otrok, pridejo vsa krivica, groza, žalost in jeza za nami. Morda to niti ni najhuje. Najhuje je to, da za vsem tem pride tudi strah. Strah ki nam stopi v kosti, katerega še predobro poznamo. Strah, ki nam sproži mnogo vprašanj: Bom znala biti mama? Bom sposoben ljubiti svojega otroka? Bom lahko otroku nudil to, kar si zasluži? Sem lahko dovolj dober oče? Sem lahko dovolj dobra mama? Sem lahko starš ki ljubi, čeprav nisem izkusil starševske ljubezni?

Da nam naši starši niso bili sposobni nuditi ljubezni, ki nam pripada, ni naša krivda

Vprašanja, ki nas zlomijo, in od katerih bi najraje zbežali. Ni nam treba in tudi ne smemo. Ne smemo, ker bi si tako ponovno naredili veliko krivico. Tako bi ponovno doživeli nemoč, žalost in jezo ob vsej grozi, da si nečesa ne zaslužimo, ko pa v resnici, globoko v sebi dobro vemo, da si. To, da nam naši starši niso bili sposobni nuditi ljubezni, ki nam pripada, ni naša krivda. Je pa rana, ki jo nosimo v sebi. Rana, ki jo lahko zacelimo v iskrenih odnosih z drugimi, nam pomembnimi osebami in z veliko truda.

Čeprav je odnos s starši najgloblji odnos, ki ga imamo z nekom, nas ta nikoli ne definira v celoti. Če nismo bili deležni ljubezni, ki so jo zaslužimo, to še ne pomeni, da je nismo sposobni občutiti, da je nismo sposobni dajati naprej. Ne pomeni, da ne bomo znali ljubiti in ne pomeni, da bomo slabi starši. Saj mi najbolje vemo in razumemo, kaj pomeni ne biti deležen te ljubezni. Kaj pomeni, da te nihče ne potolaži, ko ti je hudo. Kaj pomeni, da ni nihče ob tebi ko odraščaš, ko se prvič zaljubiš, ko ti ne gre matematika. Prav mi najbolje vemo, koliko truda smo pripravljeni vložiti v to ljubezen. Zato, čeprav smo bili za marsikaj prikrajšani vemo, kaj želimo nuditi svojim otrokom in vemo, kaj smo mi najbolj potrebovali, ko smo bili otroci.

Maja Maraž je diplomirana biopsihologinja, absolventka magistrskega programa Zakonske in družinske študije in specializantka Zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti.