Kako bi bilo, če bi se deklici s kmetov Marija prikazala danes?

Vir: Wikipedija

Si lahko predstavljate, kako bi se odvijali dogodki, če bi se v danes na nekem pustem kraju sredi ničesar revni in neuki deklici s kmetov prikazovala Marija? Verjetno bi jo že po prvi taki ‘epizodi’ nekdo hotel spraviti do izbrane vrste različnih strokovnjakov, da bi ugotovili, ali gre za blodnje obolelega duha ali za plod prebujne domišljije … obenem bi se našli sledilci, ki bi deklico začeli spremljati h kraju, kjer bi se prikazovanja dogajala, nekateri s figo v žepu in s telefoni v pripravljenosti, da posnamejo vse, kar bi jim kasneje lahko prišlo prav, za dokaz ene ali druge plati medalje, ki bi jo imenovani strokovnjaki podali. Peščica pristno vernih bi ji morda stala ob strani med vsem truščem pozornosti javnosti, na obrobju pa bi se našli mešetarji, ki bi hitro poiskali nišo, kako iz tega čimveč iztržiti zase.

Glede na znana dejstva o Bernardki Soubirous iz Lurda, ki se ji je 11. februarja leta 1858 prikazala Marija kar osemnajstkrat, bi se zgodovina najverjetneje ponovila, saj nas je vedno na kupu toliko različnih ljudi, da bi se gotovo vsak lahko našel v vsaj eni od opisanih skupin. Bernardka je morala pretrpeti vse vrste zaslišanj, šikaniranja in zasmehovanja, dokler ni po štirih letih, ki so minila od prikazovanj, krajevni škof prikazovanj razglasil za resnične in s tem potrdil verodostojnost njenega pričevanja.

Kako je Bernardka postala zavetnica bolnikov, Lurd pa romarski kraj?

Če bomo ohranili odnos z Njim, ki ima pod kontrolo vse naše bitje, zaupam, da nas bo, kot Bernardko, osrečil tam, kjer ni več bolečin in žalosti.

Človek bi si mislil, da je potem počasi le našla mir. A Bernardka je vstopila v samostan v Neversu, kjer je na račun svoje nehotene slave trpela poniževanje sosester, ki so se bale, da bi zaradi prikazovanj postala domišljava. Bernardka je bila zelo slabega zdravja in pogosto bolna, a je vseeno dostojanstveno prenašala vse trpljenje in ga rade volje darovala kot pokoro, saj je v sebi nosila Marijino obljubo, da bo lahko srečna šele na drugem svetu. Umrla je pri petintridesetih letih, potem ko je bila že nekaj časa prikovana na bolniško posteljo.

Votlina, v kateri izvira studenec zdravilne vode, je tekom časa postala cilj za mnoge bolnike in veliko je število ljudi, ki so ob obisku Lurda doživeli čudežno ozdravljenje, mnogi na telesni, še več pa na duhovni ravni. Ni torej presenetljivo, da je lokacija Marijinega prikazanja v Lurdu postala romarski kraj, kamor se zgrinjajo bolniki, dan prvega Marijinega prikazanja svetovni dan bolnikov, Bernardka pa zavetnica bolnikov.

Kdor je že bil bolan dlje, kot traja en običajen prehlad, ve, da je zdravje nekaj, česar ne znamo vedno ceniti, dokler ga imamo, in si ga nadvse želimo dobiti nazaj, ko ga izgubimo. Še toliko bolj boli, če se s križem bolezni že rodimo in je bilo zdravje za nas že od zmeraj nedosegljiv ideal.

Neznanke za boleznijo in ozdravljenjem

Glede na svoje težave z zdravjem, ki so se v preteklih letih začele najavljati, povsem razumem romarje, ki so Bernardko spremljali k Mariji skoraj od prvega prikazanja naprej, z željo, da bi bili ozdravljeni. A tako, kakor se zdi, da bolezen nesmiselno izbira svoje bolnike, je tudi z ozdravljenji, ki niso vedno naklonjena tistim, ki bi si jih, po naši presoji, ‘zaslužili’. Celo Bernardki, ki jo je Bog po Mariji izbral za glasnico milosti, ni bilo prizanešeno s trpljenjem fizičnih bolezni in z duhovnimi nadlogami.

Kako torej naprej, če se na neki prelomnici v življenju znajdemo med tistimi ‘nesrečniki’, ki so zdravje izgubili in ga nikoli več ne bo nazaj? Recepta, ki bi bil za vse enak ali enostaven, žal, ni. Po nekem procesu žalovanja in sprejemanja pa se, če se nismo zavili v temo depresije, lahko pojavi nekaj oken upanja in veselja, če se skušamo v hvaležnosti ozirati na vse, kar še zmoremo početi. Če pa na situacijo gledamo kot na milost, ki nam jo daje Gospod zato, da bi nas s tem približal k sebi, imamo potencial postati svetniki. Če bomo ohranili odnos z Njim, ki ima pod kontrolo vse naše bitje, zaupam, da nas bo, kot Bernardko, osrečil tam, kjer ni več bolečin in žalosti.

Komentarji

  1. Glede na našo, dokaj neverujočo družbo, bi družino najprej ožigosali za fanatike, deklico pa bi takoj obravnavali razni strokovnjaki: psiholog, pediater, psihiater, domnevali bi, da ima deklica prisluhe in privide, da je možno, da ima kakšno psihično bolezen…
    Nekateri bi deklici verjeli in bi bili prepričani, da se je zgodil čudež, drugi bi iz čistega firbca šli na kraj dogajanja. Cerkev bi bila zadržana, ustanovila bi komisijo, ki bi proučila ta dogodek. Vsekakor bi trajalo dolgo časa, da bi priznali resničnost prikazanja
    Kar se tiče bolezni – mislim, da jo ljudje v večini zelo težko sprejmemo. Vsi si želimo biti zdravi, tako na telesu kot na duši. Če pa bolezen pride, se trudimo živeti z njo, saj nam drugega ne preostane. Ni enostavno živeti z bolečinami in raznimi omejitvami. Bolni ljudje hodijo od zdravnika do zdravnika, poslužujejo se tudi alternativnih metod zdravljenja. Za zdravje je darovanih tudi ogromno svetih maš.
    Kako že pravi tisti pregovor: zdrav človek ima tisoč želja, bolan pa eno samo – biti zdrav!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.