Dvanajstletna hči in obnašanje njenih vrstnic na spletu …

Foto: Shutterstock

Pozdravljeni! Pišem vam kot ogorčena mama, ki sem očitno živela na luni in nisem imela pojma, kaj se dogaja v razredu moje hčerke. Po vsem tem, kar se je zgodilo v Celju (nasilje preko spleta in potem fizični obračun med osnovnošolkami), sem vprašala svojo 12-letno hči, če se kaj podobnega dogaja tudi pri njih. Sprva mi ni želela nič povedati, kasneje, med vožnjo v avtu, pa mi je rekla, da se na teh aplikacijah dogaja marsikaj. Da si sošolke ustvarjajo različne profile, prav tako sošolci … kjer si drug drugemu pošiljajo zelo razgaljene fotografije … Ko mi je to pripovedovala, sem dobesedno okamenela. Govorimo o dvanajstletnih otrocih, ki postajajo drug za drugega seksualni objekt. Svoji hčerki zaupam, da kaj takega ne bi počela, tudi pametnega telefona še nima. Toda vseeno me mori, ker so te punce tudi njene prijateljice in ne vem, kakšen vpliv bodo imele nanjo v prihodnosti. Kako naj zaščitim svojo hčer, da si ne bo mislila, da mora za svojo popularnost početi takšne stvari?

Draga ogorčena mama, hvala za to vprašanje in tudi za stik z realnostjo. Želim vam čestitati za pogum, da ste se zmogli srečati s tem, v kakšnem svetu živi vaša hči. Vsi starši smo namreč nagnjeni k temu, da si zatiskamo oči pred težkimi izkušnjami naših otrok. Pogosto si zatiskamo oči zato, ker je bolj enostavno živeti z mislijo, kako »so otroci v redu in pod kontrolo«. Resnico težko sprejmemo tudi zato, ker svoje otroke še vedno doživljamo kot majhne fantke in punčke, ki so pravkar šli iz našega naročja in so zato še nedolžni (oz. poznajo tak svet, kolikor smo jim ga mi predstavili). Vendar otroci imajo svoje življenje in svoj vir izkušenj z vrstniki in drugimi odraslimi – ter internetom. Starši pogosto živimo v iluziji, da odraščajo naši otroci v podobnem svetu kot smo odraščali mi, kjer so bile glavni problem alkohol in droge. A vmes se je zgodil internet in po spletu (lahko) pride v otroško sobo (in dušo) vse.

Pasti interneta oz. še malo stika z realnostjo

Statistike iz tujine kažejo, da otroci prvič pridejo v stik s spolno eksplicitnimi vsebinami že pri starosti 8 let. Raziskava med mladostniki psihologinje Sabine Čepon iz 2019 je pokazala, da nekateri mladi pridejo prvič v stik s pornografskimi vsebinami že pri 5. oz. 6. letih, največ pa jih pride prvič v stik pri 10. letih. Navadno se to ne zgodi, ker bi načrtno iskali te vsebine, ampak ker jim jih pokažejo drugi ali pa jih ponudijo iskalniki.

Pred časom so predvajali češki dokumentarec Ujete v medmrežju, v katerem se je v zgolj 10 dneh na lažne profile 12-letnic odzvalo 2458 spolnih plenilcev.

Veliko je tudi filmov, ki problematizirajo mešanje virtualnega in realnega sveta (npr. Disconnect iz 2012). Da to ni zgolj fikcija, smo zelo drastično doživeli pred leti na primeru ravnatelja in učiteljice, ki so ju dijaki zalotili med aktom, posneli in to objavili na internetu.  Duh je ušel iz steklenice, začel se je pogrom medijev in javnosti, ki se je tragično končal s samomorom ravnatelja.

V resnici je za vsakega najstnika oz. najstnico vprašanje, KDAJ se bo srečal/-a s tem, in ne ALI se bo srečal/-a.

A tudi brez spolnosti so pasti socialnih omrežij velike: Zaradi objavljanja idealnih življenj izgubljamo občutek, kdo smo, dokazano si večamo možnosti za depresijo. V iskanju všečkov, ogenjčkov in podobnih potrditev postajamo vedno bolj zalepljeni na ekrane in vedno bolj drzni pri objavah. Zasvojitveni potencial socialnih omrežij je zares velik (tudi tu je nekaj zanimivih filmov za iztočnico, npr. Sweat iz 2020).

Potem so za najstnike in najstnice tu še igre na srečo, ki so prek spleta enostavno dostopne, pa računalniške igre, nakupovanje preko interneta …

Ni namen tega odgovora razdelati vse pasti in težave, ki jih prinaša internet. A vsekakor upam, da so te informacije v pomoč pri zavedanju, da to, s čimer se srečuje vaša hči, ni tako izjemno, in da njena družba najverjetneje ni problematična. V resnici je za vsakega najstnika oz. najstnico vprašanje, KDAJ se bo srečal/-a s tem, in ne ALI se bo srečal/-a.

Nujnost interneta

V sedanjem svetu si težko predstavljamo življenje brez interneta. Potrebujemo ga za delo, otroci za šolo, preko pametnih telefonov je prisoten praktično povsod. Tudi če vaša najstnica nima telefona, ga imajo njene vrstnice.

Poleg tega se za marsikateri krog družbe mladostnikov zdi, da izključitev iz socialnih omrežij pomeni tudi izključitev iz družbe, saj se tam dogajajo dogovori za srečanja v živo, pogovori o temah, ki se preselijo tudi v pogovore »v živo«. Če nisi bil del dogajanja na spletu, ne moreš slediti dogajanju med vrstniki v šoli ali popoldne. Tako, da nismo samo starši v stiski, kaj s pametnimi telefoni in socialnimi omrežji, ampak tudi mladostniki.

Kako pomagati mladostniku

Pogoj je, da vzpostavim čustveno varnost v odnosu z otrokom. Glede na to, da vam je hči zaupala, kaj se dogaja med njenimi sošolci, ste na dobri poti. In za to bi vam rad čestital. Sprva vam hči sicer ni želela zaupati, a je potem presodila, da boste zmogli to prenesti (torej da imate pogum) in da je ne boste kaznovali, krivili, sramotili (torej, da imate sočutje).

Pomembno je tudi, da ostajate v tej drži sočutja tudi do njenih prijateljic, saj so nenazadnje dekleta, ki jih ima rada. Poleg tega obstaja tudi možnost, da je tudi hči že kaj takega naredila, pa vam zaenkrat ne pove, ker želi pri vas preveriti vašo reakcijo na primeru prijateljic.

Ključno je torej, da otrok čuti, da ste brezpogojno na njegovi strani, da ga torej imate radi ne glede na vse. To ne pomeni, da vse dovolite in da se z vsem strinjate, ampak da ga ne kaznujete in da so omejitve smiselne.

Če uporabim situacijo iz zgodnejšega obdobja: Ko je otrok plezal in ste mu rekli, da ne sme, ker bo padel, pa je še vedno plezal in potem padel, kaj ste naredili? Ste ga najprej okregali, da itak ne bi smel plezati? Ste mu očitali, da ste itak vedeli, da se bo to zgodilo? Ste strašili, kaj bo, če vas ne bo ubogal? Mu grozili, da ga nikoli več ne peljete nikamor?

Ali ste mu oskrbeli rano, ga potolažili in se potem, ko je bil vsaj približno umirjen, pogovorili o tem, kaj se je iz tega naučil in kako se bo naslednjič odzval na vaša opozorila oz. kako lahko bolje presodi, na kaj bo plezal?

Ključno je torej, da otrok čuti, da ste brezpogojno na njegovi strani, da ga torej imate radi ne glede na vse. To ne pomeni, da vse dovolite in da se z vsem strinjate, ampak da ga ne kaznujete in da so omejitve smiselne.

Upam, da ste delali slednje. Ker potem ima vaš mladostnik izkušnje, da se lahko zateče k vam, ker bo dobil najprej pomoč za trenutno stisko in potem pomoč za naprej skupaj s smiselnimi omejitvami. In prav to rabi tudi glede pasti interneta. Dejstvo namreč je, da ne glede na to, koliko hčerki prepovedujete, s tem se bo srečala. Morda bo kakšna od vsebin tudi travmatična. Takrat bo potrebovala vašo podporo, in ne kaznovanja ter pridiganja.

Kaj še lahko naredite?

V svojem pismu pišete, da vaša hči še nima pametnega telefona. Tu je smiselno biti konservativen in jasno določiti smisel in namen telefona, preden ga dobi.

Ko ga bo dobila, je pomembno, da ste vi lastnik telefona in imate pregled nad časom in načinom uporabe telefona, zato je smiselno imeti program za starševski nadzor.

Vendar se je potrebno zavedati, da je tu podobna dinamika kot med mafijo in policijo – ni tako dobrega sistema, ki se ga ne bi dalo izigrati. Zato je ključno, da imate zaupen odnos – to je vaša najboljša varovalka.

Kar še lahko storite, je, da se pogovarjate o problematičnih vsebinah. Ta pogovor ste že načeli in nekatere stvari izvedeli. Pomembno se je poučiti o pasteh, ki obstajajo. Sedaj že mnoge šole vključujejo te teme v svoje kurikulume, kar je pohvalno. Vendar ne gre le za informacije, ki jih rabijo mladostniki dobiti, ampak za izkušnjo varnega odnosa: Torej da vaša hči ve, da ste vi kompetenten, a tudi sočuten sogovornik o teh temah.

O tem, kako biti sočuten sogovornik smo že pisali, o tem, kako postati kompetenten sogovornik, pa vas usmerim kar na splet: Preberite si stvari in bodite na tekočem, ker z novimi trendi prihajajo nove pasti. Imamo kar nekaj dobrih strani v slovenščini (npr. Safe.si, Logout), pa tudi angleščini.

Dejansko so mladostniki še posebej nagnjeni k temu, da so pripravljeni narediti veliko v želji po potrditvi s strani svojih vrstnikov oz. iz strahu pred zavrnitvijo.

Pomen močne samopodobe

Omenjate strah, da bi hči padla pod vpliv prijateljic. Dejansko so mladostniki še posebej nagnjeni k temu, da so pripravljeni narediti veliko v želji po potrditvi s strani svojih vrstnikov oz. iz strahu pred zavrnitvijo. Mladostnik z nizkim mnenjem o sebi pa bo pri tem šel še korak dlje.

Zato je smiselno, da pomagate razmišljati hčerki o sebi:  Kakšne so njene močne strani, kjer prepoznava šibkosti? Kaj ima rada, kaj ji je pomembno, česa se boji, po čem hrepeni.

S katerimi strahovi ste se vi ukvarjali v mladostništvu? Kako ste vi iskali mesto med vrstniki? Vse te teme so za hči zelo pomembne in jih podelite, kolikor čutite, da jih lahko. Njenih prijateljic ne morete nadomestiti oz. poskusi, da bi jih, pripeljejo še do večjih zapletov. Vendar pa ste lahko njen sogovornik v teh temah in preko tega lahko v njej krepite občutek, da se lahko obrne na vas, če se ji kaj zalomi v »zunanjem« svetu.

Najstniki zelo cenijo, če se zanimamo za njihov svet in so pripravljeni deliti svoje izkušnje in tudi poslušati naše. Nedovzetni pa so za dolge starševske monologe o tem, kaj je prav in kaj ne ter kako bi morale stvari biti.

Zanimanje za mladostnikov svet

Pomembno je, da v pogovorih s hčerko ostajate zainteresirani, odprti za njene izkušnje in da skušate pogovor voditi čim bolj skozi vprašanja. Npr. To sem slišala, kaj si ti misliš o tem? Kako ti razumeš to situacijo? Ali si že kaj od tega doživela, kako si se počutila? Kaj bi naredila, če bi se to zgodilo tebi? Zakaj? Ali pozna kakšen primer digitalnega odtisa in kako je vplival na posameznika? Morda imate vi kakšno izkušnjo, kako podatki iz interneta kasneje škodujejo posamezniku pri npr. iskanju službe?

Dobro iztočnico za pogovor predstavlja tudi kakšen od filmov s to problematiko. Oglejte si ga skupaj in se pogovorite o povezavah z lastnimi izkušnjami in z odzivanjem v hipotetičnih situacijah.

Glede na to, da fotografije pošiljajo njene prijateljice, je smiselno preveriti, kaj ona doživlja ob tem. Koliko se počuti morda izključeno, ker ni (toliko) na teh omrežjih, ker nima telefona.

Najstniki zelo cenijo, če se zanimamo za njihov svet in so pripravljeni deliti svoje izkušnje in tudi poslušati naše. Nedovzetni pa so za dolge starševske monologe o tem, kaj je prav in kaj ne ter kako bi morale stvari biti.

Vam želim, da bi bile te teme priložnost, da se povežeta in odkrijeta kaj novega ena o drugi.