Bog se mi razodeva na mnogo načinov. Eden najlepših je preko mojih otrok.
Seveda sem vso teorijo vedela že prej: da me Bog neskončno ljubi in da je dopustil, da so za moje grehe križali njegovega Sina. A to je bila zame vedno neka nedostopna, oddaljena ljubezen. Tista Božja, ki je sama ne zmorem. Resnično brezpogojna, ki ne zahteva nič v zameno.
Vedno znova in znova sem se spraševala, kaj lahko sama storim, da si vso to ljubezen zaslužim. Šele ko sem postala mati, sem resnično doumela, da mi je vse podarjeno.
Ko sem postala mati, sem začela gledati z očmi matere
Ko sem se ob svojih otrocih učila materinstva, sem se hkrati učila o sebi. O tem, kako biti starš. Kako biti dobra mama. In seveda o svojih zmožnostih.
Ko sem v trenutkih lastne nemoči lahko stvari le še prepustila, sem se običajno oklenila molitve. Takrat sem vedno odkrivala, da me Bog spremlja. Da je on tisti dobri starš, ki mi je vedno na voljo, me posluša in mi stoji ob strani. In, ki sem mu pomembna. Šele kot mati sem v polnosti dojela Boga – kot najboljšega Očeta.
Ko sem postala mati, sem doumela, kako močno me Bog ljubi
Preden sem rodila, sem se vedno spraševala, ali bom lahko imela vse otroke enako rada. Možu sem pred prvim porodom celo potarnala, da se bojim, da mi moj prihajajoči dojenček ne bo všeč.
V trenutku, ko je na svet pokukala mala glavica, so se vsi dvomi razblinili. Začutila sem tisto iskreno željo po zaščiti, po tem, da zlahka naredim za hčerko karkoli.
V tistem trenutku sem podoživela delček Božje ljubezni. Ko sem tako neskončno vzljubila svojega otroka, sem lahko razumela Božjo ljubezen do nas. Takrat sem dojela, kako me Bog ljubi ne glede na vse.
Tudi če bi imela moja mala samo štiri prstke, bi jo ljubila. Tudi, če ne bi bila zdrava, bi jo ljubila. Tudi, ko se je drla na vse grlo, sem jo ljubila. In ko sem mojega dojenčka držala v naročju, sem doumela, da enako Bog čuti do mene.
V trenutku, ko sem prvič rodila, sem tako neskončno vzljubila svojega otroka, da sem lahko razumela tudi Božjo ljubezen do nas.
Ko sem postala mati, sem spoznala, da mi je Bog vedno pripravljen odpustiti
Imam čudovite otroke, ki pa niso popolni. Njihova dejanja me včasih razžalostijo. In težko dojamem, da znajo biti včasih nehvaležni in celo nesramni. Kljub vsemu mojemu trudu, da imajo prijetno in lepo življenje.
Ob tem se spomnim, kolikokrat sem jaz nepopolna, nehvaležna ali celo nesramna v odnosu do mojega Očeta. Kolikokrat sebična!
Medtem ko tečejo leta mojega materinstva, sem spoznala, da sem vedno pripravljena odpustiti svojim otrokom. Ne glede na to, kaj storijo, sem jim pripravljena iti naproti in odpustiti.
In če sem jaz, ki sem grešna, to pripravljena storiti, verjamem, da je Bog neskončno bolj usmiljen do mene, ki sem njegov otrok. Vem, da nobeno moje dejanje ni takšno, ki ga Bog ne bi mogel odpustiti.
Ko sem postala mati, sem se sprejela, da sem v njegovih očeh čudovita in edinstvena
Vsak moj otrok je poseben. Vsak ima svoje talente in svoje šibkosti. Zavedam se, da nihče od njih ni dober v vsem in da ima vsak tudi svoje pomanjkljivosti. A zato v mojih očeh niso nič slabši. In jih imam rada takšne, kot so.
Tudi Bog je ljubeč starš. Pozna me do obisti, preštete ima moje lase. Sem njegova čudovita stvaritev, narejena z ljubeznijo. Vsakič znova, ko sem rodila, me je preplavil občutek neznanske sreče. Predstavljam si, da je tako čutil tudi Stvarnik, ko me je stkal v telesu matere.
Ko sem postala mati, sem se naučila, da me Bog vedno vodi
Moji otroci me večkrat vprašajo, kako vem, po kateri cesti voziti avto. Kako lahko poznam vse poti in se na poti do babice ne izgubim? Seveda se smejim njihovim vprašanjem, saj so zame te poti zelo preproste.
Ob tem se mi utrne misel, da so Bogu preproste najbrž tudi naše poti. Če bi le brez ugovarjanja sledili njegovim napotkom. A kaj, ko smo tudi mi tako podobni našim otrokom in želimo vse preskusiti sami! Tudi če zaidemo. Ali rinemo z glavo skozi zid po napačnih stezah.
A Bog si želi od nas ravno to, kar si mi želimo od naših otrok – da nam prepustijo vodstvo in se nas držijo za roke, saj jih bomo gotovo peljali po pravi poti. In tudi on nas bo, če mu bomo le pustili.
Otroci me večkrat vprašajo, kako vem, po kateri cesti voziti avto. Da se na poti do babice ne izgubim? Ob tem mi pogosto pride na misel, da so Bogu preproste najbrž tudi naše poti. Če bi le brez ugovarjanja sledili njegovim napotkom …
Ko sem postala mati, sem ugotovila, da je Bog moj najzvestejši navijač
Včasih se šalim, da sem mama navijačica. Vsak majhen napredek mojih otrok glasno pozdravim in veselo ploskam. Veselim se z njimi, ko jim kaj uspe, in jih spodbujam, da naredijo kaj, česar se do zdaj niso lotili.
In se zdim sama sebi včasih prav smešna. A materinstvo me je naučilo, da dober starš vedno spodbuja. Da se splača otroka pohvaliti, da mu je potrebno povedati, da zmore. Otrok mora čutiti, da zaupam v njegov napredek.
Ko se ozrem v preteklost, opažam, kolikokrat me je Bog spodbujal. Mi pošiljal prave ljudi, uredil, da se kaj zgodilo tako, kot se mora. On mi je vedno dajal priložnost za rast, me krepil in mi pomagal, da sem se v polnosti razvijala.
Bog je najboljša mati in najboljši oče
Otroci so mi pomagali razumeti, zakaj Bog želi, da ga upoštevam, celo ubogam. Naučili so me, kako ga boli, ko se oddaljujem od njega in kako mu moram zaupati tudi, ko vsega ne razumem. Predvsem pa so me naučili, kaj pomeni neskončna in nesebična ljubezen.
In ob tem včasih podvomim: »Sem dobra mati? Jih resnično razumem in se jim znam približati? Znam vsaj približno slediti temu idealu?«
Bog nima dvomov. Je najboljša mati in najboljši oče, kar jih lahko imamo. In prav vesela sem, da vem, da se lahko vedno zatečem k njemu. Tudi po vzgojne nasvete. In verjamem, da mi bo vedno pomagal. Me zaščitil. In predvsem … vedno ljubil.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!