Foto: ShutterstockDanes v cerkvah poteka obred umivanja nog. Odlična priložnost, da se zavemo, kako Jezus sprejema in noge umiva vsem, tudi tistim, ki so oddaljeni od Cerkve.
V večini župnij je prizor med umivanjem nog podoben. Na stolih sedijo najzaslužnejši farani (običajno moški), člani ŽPS-ja, kateheti, ključarji, člani zakonskih skupin. Duhovnik jim umije noge. Nekakšna simbolna nagrada za njihovo prizadevno delo.
Nihče ni tako oddaljen ali nepomemben, da mu ne bi umili nog
Dejavni in zvesti farani so za župnijsko občestvo v resnici nepogrešljivi. Bogu hvala za ves trud, ki ga vlagajo v različne župnijske dejavnosti. A kot nam v zadnjih letih s svojim zgledom kaže papež Frančišek, gre pri obredu umivanja nog za to, da se Cerkev skloni k vsakemu posamezniku, naj bo še tako grešen, oddaljen, ubog, nepomemben.
Ko je Jezus izbiral apostole, ni izbral izobraženih in usposobljenih veljakov, ki bi imeli izkušnje z javnim nastopanjem. Izbral je »luzerje«: neuke ribiče, nepriljubljene goljufe (cestninar Matej precej spominja na kakšnega današnjega tajkuna) in celo največjega »bad guya« v zgodovini, Juda Iškarijota. Vse je ljubil in vsem je umil noge.
Ali kristjani izžarevamo odprtost in dobrodošlico?
Kakšni smo kristjani danes? Pridevnik, ki nas dobro opiše, je »zaprti«. Hodimo v cerkev, a o tem ne govorimo. S težavo sprejemamo vse, kar ni po predpisih. V svoji veri smo pogosto samozadostni in izolirani.
Namesto debat, ali je umivanje nog ženskam za duhovnike možnost ali obveza, se moramo veseliti privilegija, da lahko k obredu umivanja povabimo kogar koli, še posebej tiste, na katere bi najmanj pomislili.
Kdaj ste nazadnje prišli k maši v tujo župnijo, kjer so vas opazili in z veseljem pozdravili? In kdaj ste po koncu maše sami pristopili k neznancu, ga pozdravili in z njim poklepetali? Mu dali vedeti, da je v župniji zaželen in dobrodošel?
Spominjam se, kako me je pretreslo, ko sem šla med študijem v Franciji k maši v eno od tamkajšnjih cerkva. Na začetku je duhovnik vprašal: »Kdo izmed vas je prvič tukaj? Dvignite roke!«
Pozdravil nas je in nam zaželel dobrodošlico, med pozdravom miru pa posebej naročil, naj si ne zaželimo samo miru, ampak naj se prej tudi predstavimo. Koliko topline sem občutila kot izgubljena tujka v velikem svetu!
»Kristjani dvakrat letno« so pomembni gostje na velikonočni gostiji
Ob praznikih se pogosto pritožujemo nad gnečo in zmedo, ki nastane zaradi vseh, ki »v cerkev pridejo samo za Božič in Veliko noč«. Vseh, ki jim je šunka pomembnejša od vstajenja. Vseh, ki nam zasedejo prostor v cerkvi, čeprav mi tam sedimo vse leto, oni pa le ob velikih praznikih.
Skrivnost? Jezus jih ljubi enako, kot ljubi nas, »zgledne« kristjane. Želi si samo enega – da pridejo k njemu. Če se nas je Jezus v življenju zares dotaknil, si tega želimo tudi mi: povedati dobro novico vsem ljudem, povedati, da so dragoceni in ljubljeni! Tudi tistim, ki nas ne bodo razumeli. Tudi če tvegamo posmeh. Oznanjanje ni le naloga duhovnikov in misijonarjev, ampak vsakega, ki je srečal Jezusa.
To je teorija, ki jo vsi poznamo. In v resničnem življenju? Odprimo Cerkev. Razveselimo se vsakega, ki pride. Dajmo mu vedeti, da nam je mar zanj. Poklepetajmo. Poslušajmo. Povabimo. Morda bomo med »žegnom« ali velikonočno procesijo srečali znance, ki jih že dolgo nismo videli. Kako lepa priložnost, da postanemo Jezusovo orodje!
Jezus umiva noge vsem, tudi »neprimernim«
Jezus ne umiva nog le tistim, ki so »primerni«. Umiva jih vsem. Najstnikom, ki se po birmi oddaljijo od Cerkve. Parom, ki živijo v izvenzakonski skupnosti. Materi samohranilki. Tistim, ki sedijo v zadnji vrsti in hodijo k maši samo zaradi dolžnosti. Ženski, ki je opravila splav. Brezdomcu. Ljudem, ki imajo drugačne politične nazore od naših. Nepomembnežem, ki jih nihče ne opazi.
Vsem. Strah, da bi občestvo to razumelo kot odobravanje njihovega (morda grešnega) življenja, je odveč. Jezus je noge umil Judu Iškarijotu. Papež jih umiva zapornikom.
Namesto debat, ali je umivanje nog ženskam za duhovnike možnost ali obveza, se moramo veseliti privilegija, da lahko k obredu umivanja povabimo kogar koli, še posebej tiste, na katere bi najmanj pomislili. Dajmo jim vedeti, da so dragoceni. Za Jezusa, Cerkev – in tudi za nas.
Brezplačen za vse, ki ga potrebujejo. Z vašo podporo.
Ne zmorejo vsi plačati za kakovostne in poučne vsebine, zato so naši članki brezplačni za vse obiskovalce portala iskreni.net. Če ste med njimi, vabljeni, da nas še naprej berete brezplačno.
Če pa ste med tistimi, ki si na srečo lahko privoščite tudi nekaj več, vabljeni, da naše delo finančno podprete in prispevate k večji kakovosti življenja posameznikov in boljšim odnosom v slovenskih družinah.
Odločite se za enkratno ali mesečno donacijo v poljubnem znesku. Vsak prispevek šteje!
Lahko pa postanete tudi naš naročnik in z enim paketom dostopate do zaklenjenih vsebin in izobraževalnih oddaj s področja medsebojnih odnosov, vzgoje, osebne rasti in financ.
