Šestletni otrok je ob vstopu v šolo večinoma poln mešanih občutkov. Predvsem je šola zanj izziv. Izzivov pa se vedno veselimo in hkrati bojimo.
Po eni strani se otrok šole veseli, saj to pomeni, da je sedaj bolj odrasel, po drugi pa mu šola vzbuja občutek strahu in negotovosti pred nečim, česar še ne pozna.
Po eni strani se otrok šole veseli, saj to pomeni, da je sedaj bolj odrasel, da bo imel nova doživetja, vrstnike. Ne glede na to, ali je prejšnje leto ali že več let obiskoval vrtec in ima izkušnjo z življenjem v skupini vrstnikov, pa mu šola vzbuja tudi občutek strahu in negotovosti pred nečim, česar še ne pozna.
Marsikateri prvošolček (posebej prvi otrok, ki orje ledino) se še oklepa staršev in jokajoče prosi, naj ostaneta z njim, da ne gre v učilnico in da ne bo hodil v šolo. In ima prav. Po naravni poti bi pri tako negotovi situaciji najprej potreboval njih, da bi mu udomačili prostor, se skupaj spoznali z učiteljico, sošolci. Zanj bi ustvarili varen prostor. Vendar to starši včasih težko razumemo.
Prvi šolski dan pred 30-imi leti
Ko smo šli v šolo starši sedanjih prvošolčkov, se z našimi čustvi ni ukvarjalo prav veliko staršev, tako kot se z našimi občutki niso ukvarjali tudi na drugih področjih našega doživljanja. Tega smo bili kot otroci na nek način navajeni, saj smo nezavedno vedeli in čutili, kaj in koliko stika lahko od staršev pričakujemo. Ubogali smo in jim sledili, čeprav vedno nismo prav dobro vedeli, čemu. Če smo se jokali ali stiskali k staršem, smo prej kot sočutje dobili kakšen ciničen ali posmehljiv – ne veš, zakaj jokaš, ne bodi no cmera, poglej se, kakšen si, velik, pa se še tako obnašaš, če ne boš nehal jokati, bom šel stran …
Vsi ponižujoči in posmehljivi odzivi na otrokovo mlado dušo delujejo zelo zastrupljajoče.
Vsi ponižujoči in posmehljivi odzivi na otrokovo mlado dušo delujejo zelo zastrupljajoče. Otroci se ob tem počutijo ponižane, nevredne, nesposobne in osramočene. Vsa svoja nežna čustva potlačijo, saj niso imeli dovoljenja, da bi jih izrazili in bi jih kdo od odraslih znal vzeti resno, potolažiti, in zagotoviti, da bo vse v redu.
Še sedaj imamo težave z ohranjanjem stika, ko je otroke strah, ko so negotovi. Kot da je to čutenje neprimerno. V resnici pa so se takrat bali naši starši, kaj bo, če nam bodo dovolili jokati, se bati. Ali se potem ne bomo dovolj hitro osamosvojili, kako se bomo znašli v šoli, ali nas bodo vrstniki sprejeli, in tudi sram, kaj bodo rekli drugi, nismo ga dovolj dobro vzgojili …
Otroci ne potrebujejo veliko – potrebujejo pa stik
Otroci ne potrebujejo veliko, potrebujejo pa stik. Potrebujejo dovoljenje, da v vsaki situaciji lahko čutijo tisto, kar čutijo, da o tem lahko govorijo, da ta čustva lahko sproščeno in spontano izražajo. Šestletnik namreč že kar dobro razume različne situacije in tudi navezanost je v primerjavi z vstopom v vrtec že izgrajena. Zato mu starši določene stvari lahko tudi razložimo, saj si situacije lahko že predstavlja in prikliče v spomin kakšna podobna doživetja.
Otroci potrebujejo dovoljenje, da v vsaki situaciji lahko čutijo tisto, kar čutijo, da o tem lahko govorijo, da ta čustva lahko sproščeno in spontano izražajo.
Starši smo tisti, ki svet razumemo veliko bolje, ki imamo izkušnje, možnost ozaveščanja preteklosti, poglabljanja vase in v otroke. Otrokom zato lahko dovolimo, da čutijo to, kar čutijo, ter jim na primeren in sočuten način pomagamo, da se bodo v šoli lahko dobro počutili in verjeti, da se lahko med sošolci dobro znajdejo. Šolo jim predstavimo kot prostor, kjer bo imel prijatelje, kjer se bo veliko novega naučil, kjer se bo zabaval, kjer ga bodo imele učiteljice rade, kjer se bo počutil sprejetega in kamor bo rad zahajal. Za to je ključen čustveni stik.
Ko bo čutil, da čutimo, kaj čuti, nam bo zaupal, da ga vodimo nekam, kjer mu bo lahko všeč. Starši smo tisti, ki lahko otroka tudi opogumimo, mu pomagamo premagati strah, vstopiti v svet, se povezati z vrstniki. Ko mu bo uspelo, bo nase ponosen. Imel bo dragoceno izkušnjo, da se v življenju zna povezati z drugimi. Vedel bo, da mu pripada okolje, kjer se dobro počuti in da je tudi on sam akter.
Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok, ustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino, vodja Šole rahločutnega starševstva in »Skupine za mlade mamice«; je poročena mama petih otrok; spremljate jo lahko tudi v nizu oddaj Srce na iskreniPLUS.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!