Janja Irman Kolar: Človek, ki je miren in srečen doma, je lažje tak tudi v službi in družbi

Foto: osebni arhiv

Janja Irman Kolar je mama petih otrok, po izobrazbi je profesorica razrednega pouka, ki zadnje desetletje dela kot knjižničarka v osnovni šoli.

S svojo toplino je prijetna družba in varno zatočišče mnogih otrok, ki se med šolskimi odmori radi zadržujejo pri njej. Je tudi ljubiteljica glasbe, pohodov, potovanj, vrtnarjenja in druženja z ljudmi odprtega srca in duha.

V intervjuju je spregovorila o mnogih področjih, kjer je aktivna, posebej še materinski vlogi, dotaknili pa smo se tudi nastanka njene pesmi, ki je postala uspešnica, ter postnega časa.

Janja, kako vam uspe prepletati vloge mame petih otrok, učiteljice, knjižničarke, kantavtorice, povezovalke javnih prireditev, pevke v zboru …?

Otroci so zdaj že kar veliki in v marsičem samostojni, zato me ne potrebujejo ves čas ob sebi. Tako mi ostaja sedaj več časa še za druge meni ljube aktivnosti. Ko so bili majhni, sem oz. sva se z možem Andrejem marsičemu odrekla, da smo bili več skupaj. Še vedno pa imamo skupne obroke, igre, izlete in počitnice, v katerih gradimo skupne spomine, ki nam največ pomenijo. V času službe smo tako ali tako vsi zaposleni, popoldne pa se razletimo še na kakšne aktivnosti ali doma kaj počnemo.

Že iz študentskih časov rada povezujem manjše prireditve, koncerte, rada pa pišem tudi scenarije, kjer šolske prireditve povezujejo otroci. S ponosom pogledam kar zajetne arhive scenarijev, pa tudi videoposnetke in fotografije. Devet let sem aktivna pevka MePZ Gorenje in 5 let predsednica Kulturnega društva MePZ Gorenje. Petje me sprošča, še posebej zborovsko petje, ki v večglasni harmoniji nudi pravo zvočno terapijo. Hkrati pa se počutim kot pomemben delček skupnosti, ki to sozvočje ustvarja. V zadnjih dveh letih, ko so bile številne dejavnosti okrnjene, smo se še posebej potrudili obdržati to povezanost in smo bili hvaležni za vsako vajo in srečanje, pa četudi je bilo kdaj samo po Zoomu.

Foto: Rok Rakun

Kaj vam pomeni, da ste mama?

Ni junak tisti, ki nikoli ne pade, ampak tisti, ki vedno znova vstane.

Od nekdaj sem čutila, da bo to moja najpomembnejša vloga in zelo sem hvaležna, da sem lahko mama. Niti sama, niti z možem si nisva zadajala ciljev glede števila otrok, vsakega sva si zaželela v pravem trenutku in nama je bil poslan na najboljši možen način. Celo dvojčka, ki sta se napovedala pri četrti nosečnosti, sva vzela kot najboljšo akcijsko ponudbo: naročiš enega, dobiš dva. Kakorkoli sva na to pogledala z bližnje in daljne časovne razdalje, sva videla, da je tako moralo biti in da so nama dani ravno pravi otroci. Še bolj pa me navduši in počasti misel, da so si morda oni izbrali naju. Lepo je biti mama, če je ob meni dober oče. Zato sem najprej hvaležna za Andreja, ki mi sicer zdaj nenehno uhaja v planine, a tudi on je začutil, da je prišel čas, ko naju otroci ne potrebujejo več 24 ur na dan. Zato si lahko vzameva več časa zase in za naju.

Med ljudmi ste znani kot vedno nasmejani, nežni in sočutni. Kje črpate svoj veder pogled na življenje? 

Verjamem, da je človek, ki je miren in srečen doma, lažje tak tudi v službi in v družbi. Menim pa, da nam je veder pogled na življenje tudi delno podarjen, kar se vidi v značajskih potezah. Vedno sem iskala svetlo plat zgodbe, smisel v nesmislu ter dobro stran ljudi in dogodkov. Tudi ko so me potrle težave, sem se potrudila zbrati in se vprašati, kaj se lahko iz tega naučim, kaj mi življenje sporoča? Odgovora seveda ne najdem takoj, ampak izkušnje povedo, da enkrat zagotovo.

Videti je, da je šolska knjižnica tudi zaradi vas zatočišče mnogim otrokom. Kako vam uspe svojo odločnost pokazati na izjemno miren in empatičen način?

V šolsko knjižnico ne prihajajo samo otroci, ki iščejo gradivo, v resnici pride marsikdo po trenutek tišine, miru, pogovora in sočutja. Tu imamo knjižničarji pomembno vlogo, saj otroci vedo, da smo tam zaradi njih in si bomo vzeli zanje čas, če bo le mogoče. Včasih potrebuje kanček pozornosti in časa tudi kakšen učitelj ali kdo drug, zaposlen na šoli. Včasih mi dajo vedeti, da to pri meni cenijo in vidim, da je tudi to moje poslanstvo. Vesela sem, če jim imam kaj ponuditi, četudi to ni zmeraj knjiga.

Vsi poznamo pesem Poglej to lučko, le malokdo pa ve, kako je Lučka ugledala luč sveta. Nam zaupate ozadje nastajanja te pesmi?

Pravzaprav je naslov Lučka. Stara je že skoraj 30 let. Je moja prva avtorska pesem, ki sem jo tudi uglasbila. Že od otroštva sem imela posluh za rime in pogosto sem pesnila verze in voščila, nisem pa pomislila, da bi se lotila pesnjenja in skladanja v takšni obliki. Povod je bil prijatelj Mario Staroverški, ki je kot iz rokava stresal in prepeval  kantavtorske pesmi. Mene in sošolko Metko Kos je prosil za vokalno spremljavo na svojem koncertu v Mariboru. Bila sem študentka in prošnja mi je bila izziv, ki me je pritegnil.

Dobila sem pogum in potrditev, da lahko s pesmijo ljudem nekaj dam.

Na neki vaji smo malce modrovali o nastajanju pesmi in oba sta me izzvala (tudi Metka je že pesnila), da jima zapojem kakšno svojo pesem. Skoraj se mi je zaletelo ob misli, kako sta lahko prepričana, da jaz to zmorem. Še isti večer sem poskusila. Rada sem premišljevala ob prižgani svečki, nekako me je sprostila in umirila, zato sem jo prižgala tudi tokrat. O čem naj pišem? Poglej to lučko, sem si rekla. Poglej ta sij, ki seže do srca … in že sem vzela v roke kitaro in slišala tudi melodijo. In tako me je lučka v moji sobici navdahnila za prvo glasbeno delo, pod katero sem se lahko podpisala.

Na naslednji vaji sem prijateljema povedala, da zdaj res imam eno pesem. Začudeno sta se pogledala in mi prisluhnila. Na koncu sta me s solzami v očeh objela in mi dala priznanje, da je pesem kul in da jo moram na koncertu zapeti kot gostja. Hitro napiši še eno, sta mi še naročila. In sem šla na delo. Sposodila sem si že nekje slišano melodijo (kasneje sem ugotovila, da je od pesmi The Rose) in ji dodala povsem drugo besedilo Si že videl jokat ptico? Ta je še bolj rahločutna in govori o stiskah ljudi in živali ter o tem, da lahko s svojim sočutjem in pozornostjo nekomu lajšamo bolečino. In že se je pela na koncertu. Hvaležna sem Mariu in Metki za to spodbudo in priložnost, hvaležna poslušalcem, ki so mi z aplavzom in odzivi pokazali, da je pesem še veliko več, kot sem mislila sama. Tako sem dobila pogum in potrditev, da lahko s pesmijo ljudem nekaj dam.

Ste poleg te napisali še kakšno pesem?

Prav zaradi Lučke in ostalih pesmi sem spoznala svojega moža.

Ja, še nekaj jih je nastalo. V tistem času sem se spogledovala tudi z radijskim delom in se prijavila na avdicijo na Radiu Maribor. Bila sem sprejeta in povabljena na izobraževanje pri nekaterih radijskih mojstrih in med njimi sem spoznala tudi Toneta Petelinška, ki je slišal tudi za moje pesmi. Povabil me je v studio, kjer smo pesmi posneli. Začele so se predvajati na radiu. Zanje je pokazalo zanimanje tudi Radio Ognjišče, kjer mi je prijatelj Tadej Sadar omogočil snemanje še nekaterih neposnetih pesmi in izboljšavo posnetka Lučke. Prav zaradi Lučke in ostalih pesmi sem spoznala svojega moža, ki mi je pri drugem snemanju pomagal s kitaro in vokalom. Radio je ponesel pesmi širom po Sloveniji. Kdaj pa kdaj sem od koga izvedela, da jo v nekem kraju pojejo mladi, da so jo dali v skavtsko pesmarico in da se poje ob posebnih priložnostih. Hit med mojimi pesmimi je bila in je še vedno Lučka.

S kakšnimi občutki se soočate, ko svojo pesem slišite po radiu?

Vznemirljivimi bi rekla. Vedno znova me preseneča, vsakič mi pove kaj novega, še posebej, če jo pojem v živo. Nekajkrat sem jo pela na poroki. Včasih je bila to želja, včasih presenečenje. Začutila sem jo kot lučko, plamen, željo, upanje, življenje, osebo. Osvetlila je v vse možne vesele in žalostne dogodke, povsod je bila sprejeta, povsod je nagovorila. Včasih me kdo pokliče in mi pove, da jo je slišal po radiu in da mu je ogrela srce. Radio je opravil poglavitno stvar v smislu ohranjanja originalne različice. Če se pesem širi samo po ustnem izročilu, dobi kmalu povsem druge različice. Pesem se je vedno sama promovirala in skoraj ne morem verjeti, da je ostala tako živa in aktualna. Morda pa prav zaradi tega?

Smo v postnem času. Ste si v vaši družini zadali kakšno posebno postno zaobljubo? Kako si sicer osmislite postni čas?

Družinske postne zaobljube nismo nikoli prakticirali, razen postnih dni, ki smo se jih trudili obdržati v smislu odpovedi mesnim jedem. Zaobljube se mi zdijo osebna stvar in tudi nisem človek, ki bi jih odkrivala drugim, ker se mi zdi, da moramo z njimi preizkušati in krepiti svojo voljo, odločnost in doslednost. Osebno jo v tem času imam in je vezana na postni čas, vendar si jo zadam tudi kadarkoli med letom, ko začutim potrebo po tem, da se v nečem prečistim, okrepim in na nekaj pripravim.

Spomnim se mladosti, ko sem skoraj obupavala nad seboj zaradi lastnih zaobljub, ki se jih potem nisem dosledno držala. Kasneje sem spoznala, kako resnična in življenjska je misel, da ni junak tisti, ki nikoli ne pade, ampak tisti, ki vedno znova vstane. Zato si zadajam kratkoročne cilje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.