Izgledaš, kot da nisi rodila!

Foto: Canva

Moj mož mi vsak dan brez izjeme vsaj enkrat pove, da sem lepa. Da misli iskreno, vidim v njegovih očeh. Lahko bi si mislili, da sem se v vseh teh letih njegovih komplimentov navadila, mogoče celo naveličala.

Pa temu ni tako.

Odkar sem postala mama, njegovim besedam težko verjamem in postane mi neprijetno. Kje je tista lepota, ki jo on vidi v meni?

Sem tiste vrste mama, ki živim aktivno, družabno porodniško in to pomeni tudi to, da na vsako obveznost ali druženje vzamem dojenčico s sabo. V času od njenega rojstva sem jo samo enkrat pustila samo z očkom, ko sem odšla na večerni koncert v Cankarjev dom. V elegantnem kostumu, z urejenimi lasmi in naličena sem se počutila kot pepelka, ki mora biti doma še pred polnočjo. Počutila sem se kot stara jaz in takrat se zdela tudi sebi lepa.

Izgledaš, kot da nisi rodila … Ampak sem!

Vsak prijazen kompliment mi je pogrel srce. Kar nekaj prijateljic mi je reklo, da izgledam, kot da nisem rodila in vedela sem, da je to samo še eden izmed komplimentov, ki pomeni, da sem tisti večer izgledala lepo, ampak ko sem ga slišala, so me prevzeli mešani občutki.

Rodila sem in v meni se je rodila mama. Mama, ki je v mojem notranjem svetu vse postavila na glavo, pretresla moje temelje in jih postavila na novo. Tako zelo bolje, kot je bilo prej. Odprla mi je oči in mi pokazala, kaj v življenju je resnično pomembno. Rojstvo, za katerega že zdaj razumem, da me je zaznamovalo za vso prihodnost in da nikoli več ne bom stara jaz, takšna, kot da ne bi nikoli rodila.

Še vedno pa mi ni dalo miru, da ko sem iz obraza umila ličila in oblekla tisto mama pižamo za dojenje, se nisem več počutila lepo. Čutila sem veliko lepih stvari in biti mama je tako izpolnjujoč občutek, ampak lepote med temi mojimi občutki še ni bilo.

Ko sem iz obraza umila ličila in oblekla tisto mama pižamo za dojenje, se nisem več počutila lepo.

Resnična lepota

Zaupala sem se možu in z nasmehom na obrazu mi je povedal, kje se skriva moja lepota. Spomnila sem se še na raziskavo, ki sem jo še v času srednje šole predstavljala v eni izmed svojih nalog – v razlikah dojemanja lepote po svetu. Raziskava je pokazala, kakšna bi morala biti ženska, da je v dotični kulturi videna kot lepa. In toliko kot je držav, toliko različic tiste ene ženske je tudi nastalo. Zaključek – lepota je relativna. Vsak jo s svojimi očmi vidi drugače in veste kaj, prav je tako.

Kaj je torej sploh bistvo vsega tega? Da sem sama sebi lepa. Da se sprejemam takšno, kot sem. Da cenim svoje telo in svoje srce in za oboje dobro skrbim. Da sem srčna, nežna in razumevajoča. Najprej do sebe, potem pa do drugih. Da se ne obsojam in da nisem tako kritična. Da izbiram oblačila, v katerih se dobro počutim in ne, ker me to narekujejo modni trendi. Da uporabljam ličila, da svojo lepoto poudarim, ne da se skrivam. Da sprejemam tudi druge okoli sebe in jim povem, kaj lepega vidim v njih.

V ogledalu zdaj tudi jaz vidim žensko, ki je lepa prav takšna, kot je. Poglejte v ogledalo in našli jo boste tudi vi.

Prava lepota je v notranjosti in izžareva tudi v zunanjost

Vsak bo drugega videl drugače, ampak vsi se lahko strinjamo, da so komplimenti blagodejni in vedno dobrodošli? Sprejmite jih, ko pridejo. Ne dvomite, kot sem dvomila sama. Verjemite jim. Naš obstoj ni naključje ali napaka, popolnoma nasprotno, vsi smo prav čudovito ustvarjeni. Žal pa smo na to pozabili in se vse preveč zatekamo v svet, da bi lepoto našli oziroma postali lepi.

Spomnim se svoje sošolke na faksu, ki je bila prava lepotica. Ampak vedno tako zelo jezna, razočarana nad življenjem in čisto vse ji je šlo na živce, kadarkoli je stopila v prostor, je že zavijala z očmi. Koliko fantov je izražalo zanimanje za njo, me vprašate. Vsaj v času študija prav nihče. Le zakaj?

Tisto, kar šteje, je v srcu. Vsi to občutimo. Vsi smo radi obdani z ljudmi, ki nas nasmejejo, nas spravijo v dobro voljo, nas poslušajo, se nam zaupajo in nas spodbujajo, da tudi mi sprejemamo sebe takšne, kot smo. To je lepota, ki jo vidi moj mož v meni. Neskončno hvaležna sem mu za to. Učim se odkrivati svojo lepoto in se sprejemati takšno, kot sem bila ustvarjena. Ko odmislim, kaj bi si lahko mislili drugi in kakšna bi morala biti, mi ni več težko. V ogledalu zdaj tudi jaz vidim žensko, ki je lepa prav takšna, kot je. Poglejte v ogledalo in našli jo boste tudi vi.