Ideja za poletno branje: Samo ljubezen ustvarja

Ste se kdaj spraševali, kaj narediti, da vera ne bo ostajala samo na papirju, ampak bi jo dejansko živeli? Življenje ni samo skupek pravil in zapovedi, ampak je živ in dinamičen proces, v katerem včasih težko najdemo pravo pot, po kateri naj bi hodili.

Poleti, ko imamo nekoliko več časa za branje, si je modro privoščiti tudi kaj koristnega za svojo dušo. Knjige, ki nam okrepijo vero in nam pomagajo postajati boljši, so vedno dobra naložba. Vase in v druge. Ena izmed takšnih je tudi knjiga Samo ljubezen ustvarja.

Vera na papirju ali vera v praksi?

Knjiga nas preko konkretnih primerov in zanimivih misli popelje v to, kaj lahko naredi kristjan, da konkretno in predano živi vero v praksi.

Posvečena je delom usmiljenja, ki so nekakšen smerokaz vsakemu kristjanu, kakšen naj bo v odnosu do bližnjega. Kljub temu, da nam je teorija pogosto znana in da večina kristjanov pozna zapoved ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, velikokrat zmanjka moči ali pa konkretnih idej, kaj naj bi to pomenilo.

Pomeni ljubiti to, da se zatajimo? Ali ponižujemo? Ne. Daleč od tega. V dostojanstvu, ki ga nosimo kot božji sinovi in hčere, lahko spoznamo, da nas Gospod kliče, da posredujemo to, kar smo sami prejeli po milosti. Avtor knjige Rosini, ki je eden najbolj prodornih oznanjevalcev evangelija v Italiji, duhovnik in pridigar, nadzorno in slikovito prikazuje, kako to udejanjati.

Ljubezen ni samo čustvo

Medtem ko prebiraš knjigo, dobiš občutek, da je avtor resnično prežet kristjan, ki mu današnji svet še ni zameglil razuma in mu priredil pogleda na stvari. Zato je knjiga sveža in nagovarjajoča. Bralcu jasno pokaže, kaj Bog pričakuje od svojega ljudstva in kako slediti njegovim naukom.

Usmiljenje ne izvira iz moje volje, ampak iz mojega odnosa z Bogom.

Eden izmed takšnih pogledov je, da ljubezen ni zgolj čustvo. Ljubezen so dejanja. Če nanjo gledamo zgolj iz čustvene plati, nas hitro lahko obrne in zanese. Ko ljubezen spoznavamo globje, kot dejanje, kot približevanje bližnjemu, to popolnoma spremni naše dojemanje. »Ljubezen pogosto zahteva, da »odrinemo« na druga ozemlja, kot na primer vselej, ko naredimo nekaj, česar se nam ne ljubi in to naredimo zgolj zaradi drugega.« Avtor nadaljuje: »Pogosto se nam zgodi, da največje teme krščanstva razumemo preveč splošno, se jim bližamo po nekih logičnih bližnjicah, ki jih obravnavamo površno.« Prav tako kot z ljubeznijo, se to lahko zgodi z usmiljenjem. Tudi usmiljenje ni zgolj čustvo, ampak odločitev in dejanje. Ni vezano zgolj na srce.

Usmiljenje je mogoče samo iz odnosa z Bogom

Usmiljenje pomeni skrbeti za drugega, ker vemo kako dragocen je. Bog noče izgubiti niti enega samega človeka. Kakor nas on tolaži, ko potrebujemo tolažbe in nas tudi opomni, ko moramo biti opomnjeni, tako smo tudi mi poklicani, da delamo naproti bližnjemu.

»Usmiljenja ne moremo doseči sami po sebi. Usmiljenje se ne rodi iz človeka, ampak je sad odnosa z Bogom. Usmiljenje ne izvira iz moje volje, ampak iz mojega odnosa z Bogom. Usmiljenje ne izvira iz moje moči, temveč iz odnosa z Bogom.«

Zato tudi lahko in zmoremo delati duhovna dela usmiljenja. Ne iz naše moči in volje, ampak iz odnosa z Bogom. Duhovna dela usmiljenja so lahko udejanjena zgolj iz Božjega delovanja v človeku. Če želimo vse narediti sami, bo to kmalu postala naša dolžnost. A Bog nas kliče k sodelovanju z Njim.

Kaj se starši lahko naučimo iz Božje vzgoje?

Všeč mi je, kako avtor v knjigi pogosto prepleta Božje delovanje in vzgajanje z našimi pristopi k vzgoji otrok. Kljub temu, da knjiga ni mišljena kot vzgojni pripomoček pa lahko starši v njej najdemo mnogo napotkov za vzgojo.

Avtor ima, preko mnogih izkušenj spovedovanja in spremljanja različnih ljudi, zdrav vpogled v današnjo družbo in zato lahko neobremenjeno poda svoj pogled na vzgojo današnje mladine.

Konec koncev spoznavamo, da je vzgoja, kakor usmiljenje, sad odnosa. Da to, kakšen odnos imamo do našega Očeta, veliko bolj vpliva na vso našo okolico kakor katerakoli druga stvar.

Knjiga, ki ti pusti pečat

Rosini nas preko vsakega dela usmiljenja spominja, kako neločljivo sta povezani duša in telo. Kako nemogoče je ločiti telesna dela usmiljenja od duhovnih. In kako nujno potreba so, da rastemo.

V življenju smo lahko srečni le, če znamo osrečevati druge. Vendar pa tega ne moremo doseči sami, ampak le v Njem, ki nam za vse to daje moč in voljo, ter nas v vsem vedno znova prenavlja.

Kljub temu, da je knjiga na trenutke težka, je izredno dragocena in pomembna, saj nas kliče k akciji in nas vabi, da v vsakem dnevu udejanjamo to, za kar smo bili poklicani; da s polnimi pljuči živimo kot božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, poklicani v pristen odnos z Bogom in z bližnjimi.