Samo ljubezen ustvarja
Samo ljubezen ustvarja

Samo ljubezen ustvarja

17.50

Duhovna dela usmiljenja

Samo ljubezen ustvarja je globoka in izvirna razprava o duhovnih delih usmiljenja izpod peresa enega najbolj gorečih oznanjevalcev našega časa, rimskega duhovnika Fabia Rosinija. Predgovor je napisal p. Marko I. Rupnik.

Avtorji: Fabio Rosini
Prevod: Marija Šimenc
Založba: Emanuel
Število strani: 193
Leto izdaje: 2018

Opis izdelka

Vsebina

Bi znali našteti sedem duhovnih del usmiljenja? In še težje, kaj sploh pomenijo? Fabio Rosini, duhovni učenec p. Marka Rupnika in po besedah slednjega “eden najbolj poznanih oznanjevalcev evangelija ne le v Italiji, ampak po vsej Evropi”, je o tej temi govoril na vatikanskem radiu in hkrati enkrat mesečno na prošnjo določenih kaplanov tudi mladim iz rimske škofije. Nešteti ljudje so ga vztrajno prigovarjali in trmasto sitnarili, naj napiše tudi knjigo. In res jo je. Zato je knjiga Samo ljubezen ustvarja napisana tako, kot bi ga poslušali v živo (in vedeti moramo, da je izredno svež in prepričljiv govornik). Temeljito razčleni vsako od duhovnih del usmiljenja, predstavi njegove nadomestke in resnico o vsakem delu. Ki pa v temelju preprosto pomeni, da vse, čisto vse, izvira iz našega odnosa z Bogom.

*

Danes smo tako zastrupljeni s klišeji o dobroti, z nadomestki in karikaturami dobrih čustev, da ne vemo več, kaj je pravo usmiljenje. Prepogosto ga zamenjamo s pieteto, odpuščanjem in gostoljubnostjo, ki se pojavljajo in izginjajo glede na naše razpoloženje. Ta knjiga, bogata z Božjo besedo in človečnostjo, dokazuje, da je usmiljenje nekaj več. To je gesta, delo, modrost, skrb, sad odnosa, ki ga imamo z bližnjim. Ne rojeva se iz človeka, temveč iz odnosa z Bogom. Gre za delo Boga v človeku. Ko se don Fabio ustavi ob vsakem od posameznih duhovnih del usmiljenja, ki so neločljiva tudi od telesnih, nam pomaga razumeti, da brez usmiljenja ni mogoče živeti. V življenju doživimo najglobljo srečo takrat, ko za nekoga poskrbimo. Samo ljubezen nam da resnično srečo. Tako, kakor je dejal sveti Maksimiljan Kolbe, preden so ga v Auschwitzu umorili, »Samo ljubezen ustvarja!« Samo ljubezen daje čudovito obliko vsemu, kar delamo. Naša dejanja so lahko tudi majhna, toda če se rodijo od Boga, rešujejo svet, saj mu dajejo okus.

 

O avtorju

Fabio Rosini je rimski duhovnik, odgovoren za Center za duhovne poklice v rimski škofiji. Bil je tudi kaplan na italijanski radioteleviziji (RAI). Pred vstopom v bogoslovje se je ukvarjal z glasbo. Nato je pridobil licenco iz Svetega pisma na Papeškem bibličnem inštitutu. Z mladimi in za mlade, ki mu jih je poslala Božja previdnost, je leta 1993 osnoval skupine o desetih Božjih zapovedih in nato o sedmih znamenjih v Janezovem evangeliju. 10 zapovediin 7 znamenj sta dve nerazdružljivi poti, zelo učinkoviti za ljudi na poti iskanja ali ponovnega odkrivanja vere. Don Fabio že kako desetletje redno razlaga nedeljski evangelij za vatikanski radio. Imel je več radijskih serij o svetopisemskih in duhovnih tematikah, ki so jih različne cerkvene skupine oblikovale in uporabile kot poti za rast v krščanskem življenju.

Je duhovni učenec p. Marka Rupnika. Ta je o njem zapisal: »Fabio Rosini je gotovo eden najbolj poznanih oznanjevalcev evangelija ne le v Italiji, ampak po vsej Evropi. Njegove nagovore spremlja samo v Italiji več kot sto tisoč ljudi. Je izredno spreten, prepričljiv in globok pridigar. (…) Rosini je živa priča, ki potrjuje, da je danes izredno ugoden čas za resnično versko in duhovno globoko oznanilo. Ob njegovih nagovorih prihaja do resničnih spreobrnjenj. Fabio nagovori ljudi, ki še nikoli niso stopili v cerkev.«

 

Odlomek iz knjige Samo ljubezen ustvarja

»Dela usmiljenja se v današnjem času zdijo vprašljiva, brezplodna, skoraj obtožbe vredna tema. Živimo v času prakse, učinkovitosti, storilnosti, neprofitnih in nevladnih organizacij, prostovoljstva, rezultatov, statistike … Morda lahko te ostanke duhovnosti čisto mirno pospravimo globoko v klet, na odložišče z napisom ‘religija’, saj jih svet, zavezan socialnemu aktivizmu, prav nič ne pogreša.

Prijatelj mi je pravil, da je na sveti večer sodeloval kot prostovoljec pri raznašanju paketov rimskim brezdomcem, ob njem pa je bilo tudi več odraslih, ki so simpatizirali z nekim katoliškim gibanjem. Po končanem delu je opazil, da je ostalo še dovolj časa za polnočnico, in je izbrbljal: ‘Lepo, še na polnočnico bomo prišli!’ Ostala četverica v avtu se je osuplo obrnila proti njemu: ‘Kakšno polnočnico?!’ Ni bila v programu. Ni jih zanimala. Všeč jim je bilo to katoliško gibanje, niso pa hodili k maši. Tudi za božič ne. Njihov božič je bil v tem, da so obiskali brezdomce in se odpovedali večerji z družino.

Morda imajo prav. Morda za božič ni potrebno prav nobeno duhovno delo usmiljenja niti molitev niti polnočnica. Morda pa to ne drži.«