Foto: Iskreni/Iz leve proti desni: Hans Zollner in Janez CerarV začetu maja je Slovenijo znova obiskal dr. Hans Zollner – nemški teolog, psiholog in psihoterapevt ter eden vodilnih strokovnjakov na področju varovanja človekovega dostojanstva v katoliški Cerkvi. Na povabilo prof. dr. Milene Mileve Blažić je predaval na Pedagoški fakulteti, obiskal pa je tudi župnijo Šmartno ob Dreti, kjer je pri maši spregovoril o tem, kaj pomeni varna in zdrava župnija, kdaj ta ni takšna, in na katerih temeljih bi jo morali graditi.
Čeprav je bil nagovor oblikovan v cerkvenem kontekstu, je bilo njegovo sporočilo univerzalno. Uporabno je za vsako skupnost – naj bo to šola, organizacija ali katerakoli druga ustanova.
Kako nastajajo nevarni odnosi?
Kot je pojasnil, se nevarni odnosi oblikujejo takrat, ko med ljudmi ni medsebojnega spoštovanja in transparentnosti, ko je prisotno izkoriščanje in ko ni odprtosti. Po besedah Zollnerja ne gre za to, da bi morali biti vsi brez napak – ljudje imamo svoje pomanjkljivosti in slabosti, toda pri tem je ključno, kako se z nesoglasji in nerazumevanji soočamo.
Nevarnost se pojavi, ko začnemo drug z drugim manipulirati, se obrekovati in žaliti. Takrat odnosi v skupnosti postanejo nevarni.
Bi prepoznali nevarne prostore?
Dalje je Zollner spomnil, da ljudje intuitivno občutimo, ali je določen prostor varen ali ne. To velja za domove, šole, uradne ustanove – in tudi za cerkvene prostore. Če nekje obstajajo “mrtvi koti”, če skrivamo stvari ali ljudi, ali pa če skušamo zgolj sebe zaščititi, tak prostor ni več varen.
Postopki, ki niso jasni, postanejo nevarni
V nadaljevanju je poudaril, da je ključno, da v skupnosti vsak ve, na koga se lahko obrne po pomoč – in da je ta oseba tudi pripravljena ukrepati po določenih preglednih in logičnih korakih. “Če se postopki ne odvijajo po vrstnem redu 1–2–3, temveč 1–3–2, tak proces ni več varen,” je opozoril.
Biti pastir ne pomeni vedno imeti prav
Zollner je dalje svoje razmišljanje naslonil na nedeljski evangelij, v katerem je Jezus trikrat vprašal Petra: “Ali me ljubiš?”. S tem je želel nedvoumno pokazati, da mora Peter svoje delo jemati zelo resno. “Kajti, kaj pomeni skrbeti za ovce?” je vprašal. “Skrbeti za ovce ne pomeni: ‘Prepričan sem, da vse delam prav.'”
Pastir mora biti odprt za povratno informacijo in pripravljen poslušati, ali njegovo delo res služi drugim ali ne. “Potrebuje nekoga, ki mu bo povedal, ali to dela dobro ali ne,” je pojasnil. “In da povemo tudi tisto, kar nas moti ali kjer se počutimo nelagodno.”
Oči, ušesa, srce – in pogum
Nemški teolog in psiholog je nato pozval, naj odpremo svoje oči, ušesa in srce. “Kajti če zapremo oči pred stvarmi, za katere vemo, da niso prav, dopuščamo, da se bo slabo zgodilo. Če slišimo, da nekaj ni v redu, pa ne ukrepamo, se bodo težave nadaljevale. Če molčimo, ko vemo, da je nekaj narobe, potem ne dopuščamo nobene možnosti, da bi to ustavili,” je bil neizprosen.
Opomnil je, da se vsak izmed nas lahko odloči, kaj bo naredil s tem, kar vidi, sliši in pove. To pa zahteva pogum in samozavest – kar pa ni vedno lahko. “Zato si moramo poiskati ljudi, s katerimi bomo lahko skupaj gledali, poslušali in povedali – na pošten in iskren način”, je še dodal.
Tudi resnica je lahko neprijetna
Poslušati svojo vest in biti sposobni povedati stvari, ki so neprijetne, je bilo Zollnerjevo naslednje sporočilo. “Resnica namreč ni vedno prijetna. Varni prostori in odnosi še ne pomenijo, da se v njih vedno počutimo udobno – včasih je prav zaradi varnosti in resnice potrebno koga soočiti s stvarmi, ki jih noče slišati.” Pri tem posredovanju resnice pa moramo biti spoštljivi, a trdni in odločni. Vse to pa pomeni, da si s tem “sprva ne bomo pridobili veliko prijateljev, vendar je to pogoj, da lahko med seboj ohranimo poštenost in zaupanje”, je še povedal nemški teolog.
Skupnost je varna, če je za varnost mar vsem
Opozoril še na eno veliko stvar: če samo en človek v skupnosti reče, da ga vprašanje varnosti ne zadeva, potem skupnost ni več stoodstotno varna. Če 30 % ljudi reče: “Ne briga me,” je varnosti le še 70-odstotna. Ob tem je spomnil še na nekaj, kar pogosto pozabljamo, in sicer da odgovorni “ne morejo nadzorovati vsake družine. Ne morejo videti celotne vasi. Potrebujejo pomoč ljudi in ljudje med seboj potrebujejo pomoč drug drugega”. S tem je vse prisotne pozval, da je oblikovanje varne skupnosti naloga prav vseh.
Svojo pridigo je sklenil s pomenljivim vprašanjem: “Kaj lahko storim jaz? Kakšno je moje mesto, da bo naša skupnost postala varen kraj?”
Celotno pridigo si lahko preberete na tej povezavi.
Oglejte si tudi:
Janez Cerar in Nina Križnar Zupančič: “Hrepenimo po Cerkvi, ki bo varen kraj za vse.”
Dr. Alenka Rebula: Telo je v vsakem trenutku priča resnice
Mag. Janja Grilc: Ko prekinemo tišino, zloraba nima več moči
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
