Foto: CanvaTe besede je že v prejšnjem stoletju zapisala baronica Marjory Allen, poznana predvsem kot zagovornica blaginje otrok. Nekateri so jo poimenovali “botra igre” in jo razglasili za najpomembnejšo osebnost v zgodovini otroške igre. Rojena je bila leta 1897 v Kentu v Veliki Britaniji. Po poklicu je bila krajinska arhitektka, poročena pa je bila z vodilnim članom Neodvisne laburistične stranke. Po njegovi smrti se je posvetila delu za otroke in spodbudila sprejetje vrste zakonov, ki so pomembno prispevali h kvaliteti otroških življenj v času po drugi svetovni vojni. Zavzemala se je zlasti za otroke, ki so odraščali v novih stolpnicah v britanskih mestih. Bila je mnenja, da otroci potrebujejo veliko prostora za prosto in ustvarjalno igro. Preko svojih knjig je postala začetnica ideje – in tudi realizacije – tako imenovanih pustolovskih igrišč.
Leta 1945 je obiskala Kopenhagen in odkrila delo lokalnega arhitekta Carla Theodorja Sorensena, ki je na zapuščenih gradbiščih ustvaril igrišča, tako da jih je napolnil z gradbenim materialom, zavrženimi predmeti in orodjem. Kmalu so otroci kopali, gradili in izumljali svoj način skupne igre.
Lady Allen je koncept tako prevzel, da je vzpostavila shemo, po kateri so odpadni material z bombardiranih mest spreminjali v otroška igrišča po vsem Londonu. V 60-ih in 70-ih letih je vzpostavila veliko pustolovskih ali naravnih igrišč po vsej državi. Nekatera delujejo še danes. Potovala je tudi po ZDA in tam pomagala pri podobnih projektih. Ustvarila je celo pustolovska igrišča, ki so prilagojena otrokom s posebnimi potrebami.
Dati otroku žago in deske je opolnomočenje, dati mu telefon je apaurin.
Otroški apetit po neodvisnosti
Čeprav za današnji čas in razmere te besede zvenijo nenavadno, pa je vendar želja po samostojnosti, neodvisnosti in preverjanju svojih moči in zmogljivosti vendar položena v vsakega človeka in predstavlja pravzaprav srčiko naše veličine. Lady Allen je bila prepričana, da se otroci najbolje učijo skozi lastne izkušnje in da jih je treba čim pogosteje spodbujati k raziskovanju in eksperimentiranju. Verjela je, da bodo s tem, ko tvegajo, razvili zdravo razumevanje lastnih omejitev ter pridobili tudi samozavest in spretnosti odločanja, ki so potrebne za obvladovanje izzivov odraslosti. Nekaj citatov lady Allen, ki je razumela otroško dušo:
“Otroci potrebujejo izziv, ki jih spodbudi. Želimo, da so čim bolj brez nadzora odraslih. Ker mislim – in mislim, da drugi ljudje mislijo tako –, da veliko teh otrok odrasli po nepotrebnem preveč ščitijo in jim nikoli ne dajo nobene svobode, da bi raziskovali in eksperimentirali ter odkrivali, kaj je na svetu.”
“Če so otroci preveč zaščiteni, se ne bodo mogli soočiti z izzivi in sprejeti tveganj, mislim, da bodo zaradi tega še bolj revni, ko odrastejo. Ko se odločijo za nekaj, kar morda presega njihove zmožnosti, bodo pri tem ostali in vztrajali, dokler tega ne bodo dosegli, in to bo v njih ustvarilo izjemen občutek samozavesti.”
“Čas je, da se odločimo, ali naj bodo naša igrišča zasnovana za odrasle, ki so radi urejeni, ali za otroke, ki so radi umazani.”
Tone igrač, s katerimi so zasipani, ne odtehtajo enega dobrega popoldneva s prijatelji v gozdu ali na sosednjem gradbišču in potolčenih kolen, s katerimi ob mraku pridejo lačni domov.
Naravno okolje za otroško igro
V Sloveniji nimamo velemest, v prejšnjem stoletju so bila tudi blokovska naselja obdana z naravo in večina današnjih staršev je imela v otroštvu obilo možnosti za prosto igro brez starševskega nadzora. Tudi odpadnega materiala je bilo na pretek. Danes številni otroci tako v mestih kot na vasi več nimajo te možnosti. Danes debatiramo o tem, koliko mora biti star otrok, da lahko ostane sam doma ali da lahko gre sam v šolo.
Svet se je do danes gotovo spremenil, ampak otroci se niso. Prav je, da skrbimo za njih in za njihovo varnost, a ne tako, da jih omejujemo. Tone igrač, s katerimi so zasipani, ne odtehtajo enega dobrega popoldneva s prijatelji v gozdu ali na sosednjem gradbišču in potolčenih kolen, s katerimi ob mraku pridejo lačni domov. Morebitna nevarnost kakšne pustolovščine je bila samo tisti ščepec začimbe, zaradi katere je bilo vse skupaj toliko bolj vznemirljivo. Dati otroku žago in deske je opolnomočenje, dati mu telefon je apaurin. Tehnologija mladim zdaj omogoča, da ustvarjajo in dominirajo v virtualnih svetovih, toda to je lažno vznemirjenje in ne daje zadovoljstva niti samozavesti.
Morda pri nas niti ne potrebujemo pustolovskih igrišč, ker imamo, hvala Bogu, še veliko naravnega okolja in upajmo tudi zdrave pameti. Morda bi morali samo včasih malo pomiriti svoje strahove, se malenkost manj ukvarjati z vsemi varnostnimi vidiki otrokovega življenja in mu pustiti, da živi svoje otroško življenje kot nekdo, ki zna, zmore, upa … in ne kot nekdo, za komer mama stalno vpije: “Pazi!” Kajti kot je zapisala lady Allen, se zlomljena kost zaceli, zlomljen duh pa ne.
Popravite letnico rojstva, baronica je bila rojena 1897. leta.
Kar se tiče otroške igre, kje pa naj se danes otroci še igrajo? Naše vasi so mrtve, skoraj da ni slišati otroškega joka ali smeha ali kričanja.
V sosednjem zaselku pa je bilo nekaj časa divjanje po cesti, otroci so se križem kražem vozili s kolesi kar po cestišču. Čudila sem se, da jim starši to dovolijo. Zelo hitro bi se lahko zgodila nesreča, en avtomobil bi prišel malo bolj hitro in že bi bila nesreča tu. Cesta namreč ni igrišče. Potem se je nekega dne zgodilo. Eden izmed dečkov je doživel kar hudo nezgodo s kolesom. Bil je v bolnišnici kar nekaj časa na zdravljenju. Potem se je vse pomirilo.
Ko smo bili mi otroci, ni bilo toliko nevarnosti. Ni bilo prometa, nič nismo slišali o pedofilih, nič nismo slišali o klopih in boreliozi. Živeli smo bolj sproščeno življenje. Otroci stari dobrih šest let smo hodili k verouku v sosednjo vas, sami, po samotni gozdni poti. Nikoli se ni zgodilo nič. Kdo bi danes pustil šestletnega otroka, da gre nekam sam? Prav tako smo sami hodili k zobozdravniku in to z avtobusom. To je bilo popolnoma običajno.
Kar se tiče zlomljenih kosti, tudi to ni nekaj prijetnega. Kdor je to doživel sam, dobro ve. Tudi sama sem se kot devetletni otrok hudo polomila, tako hudo, da so se bali, da bom ostala invalid. K sreči se je vse popravilo. Kriva pa je bila moja živahnost in otroška razigranost.