V lokalnem časopisu sem zasledila novico o projektu Babi servis. Takoj sem čutila, da bomo pa morda s pomočjo tega projekta Zavoda Medgeneracijsko središče Komenda uresničili našo potrebo po vključenosti »starih staršev« v naše družinsko življenje.
Ker so krvni babice in dedki skoraj dve uri vožnje stran, se redkeje vidimo. Kot družina pa na dnevni ravni hrepenimo po stikih in podpori pri vzgoji otrok.
Ob spodbudi moža sem zbrala pogum in na spletu oddala informativno prijavo za varstvo otrok preko Babi servisa. Z veseljem smo pričakovali »babi« in glej, štiriletnik jo je takoj vzel za svojo. Že na prvem srečanju mu je na njegovo željo skoraj dve uri brala pravljice. Po srečanju je bil tako očaran nad njo, da je nekajkrat vprašal, kdaj spet pride. Ob notranji sreči in miru, da imamo novo dragoceno osebo, članico naše družine, sem stopila tudi v stik z vodjo projekta »Babi servis« gospo Viktorijo Drolc.
Gospa Viktorija, od kod ideja za projekt Babi servis?
Z idejo sem se pred leti srečala ob prebiranju priročnika za gerontologijo, ki ga je izdal Inštitut Antona Trstenjaka. Med mnogimi načini za sodelovanja med generacijami, je bila navedena tudi pomoč starejših pri varstvu otrok. To je eden od načinov, s katerimi lahko “od zunaj” spodbujamo medgeneracijsko sožitje.
V Komendi je priseljenih ogromno mladih družin, ki v bližini nimajo mreže lastnih starih staršev. Tako sem začutila, da je v tem okolju odlična priložnost za uresničitev predloga. Idejo, ki sem jo štiri leta nosila v glavi, smo lahko realizirali s pomočjo razpisa LAS Za mesto in vas, kjer smo prejeli sofinanciranje s strani Republike Slovenije in Evropske unije iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Viktorija Drolc (Foto: osebni arhiv)
Finančni vidik je pomemben. Kako je zasnovano plačilo varstva?
Program je zasnovan tako, da je za starše kot uporabnike brezplačen, izvajalci pa so plačani. Veliko mamic mi je reklo, da otrok ni samo njihov, ampak je prav, da tudi skupnost vstopi v družino in skupaj poskrbimo za naše otroke. Tretja generacija v družine vstopa na drugačen način kot druge institucije, kot so vrtci in šole, damo jim novo dimenzijo odnosov. Kljub temu, da prihaja k otroku tuja ženska, jo po določenem času otrok sprejme za svojo babico. Odziv na celotno shemo projekta je lep.
Odziv je lep – je veliko povpraševanja s strani družin?
Tisti, ki se odločijo sodelovati z našimi babicami, so zadovoljni in hvaležni. Zanje je to zelo dobrodošla medgeneracijska pomoč. Ena mamica mi je napisala, da njen otrok že od prvega srečanja govori samo o »babi Nuši«, ki ga je zvečer dala spat in mu pred spanjem povedala pravljico.
Pričakovala sem, da bo povpraševanje večje. A verjetno je normalo, da moramo še malo postati prepoznavni v okolju in si pridobiti zaupanje. Otrok je le otrok in ga ne daš vsakemu, tudi če samo za dve uri. Ljudje smo si različni. Jaz sem bolj zaupljiva, nekateri pa rabijo več časa in pozitivnih izkušenj, da ustvarijo to zaupanje.
Kdo so babice, ki sodelujejo v projektu?
Imamo jih deset in so krasne. Mogoče se katera v kakšni družine ne ujame takoj, a to je normalno in tako je v življenju. V splošnem so one zadovoljne z delom in starši z njimi.
Projekt imamo namen širiti po celi Sloveniji. Sedaj so vključene občine Komenda, Vodice, Mengeš in Trzin, projekt pa je časovno omejen do junija. Do takrat imamo finančna sredstva. Lahko se zgodi, da jih bomo porabili tudi prej, ker ne omejujem ur varovanja. Moje mnenje je, da je bolje, da jih prej porabimo, kot pa, da bi sredstva ostala. Jeseni bomo lahko nadaljevali s projektom, saj smo bili uspešni še na enem razpisu. Takrat bomo lahko širili »babi varstvo« še na občini Domžale in Medvode. Babice so ob tem vedno iz kraja, kjer varstvo izvajamo, projekt pa organizacijsko in promocijsko vodimo iz zavoda.
Imajo upokojenke, ki sodelujejo v projektu kakšna izobraževanja s področja varovanja? Ali se sicer srečujete z njimi?
Enkrat mesečno se srečam z vsemi babicami, s katerimi imamo sklenjene pogodbe. Do sedaj smo se srečale trikrat. Na srečanju gre predvsem za deljenje izkušenj o varovanju otrok in delitev medsebojne podpore. Bistvo srečanja je intervizija, deljenje predvsem lepih izkušenj in reševanje morebitnih problemov.
Kako ste spoznali babice in jih povabili k sodelovanju?
14 let delam v programih medgeneracijskega sodelovanja, zato je bilo v Komendi relativno lahko dobiti babice, ker smo druga drugo že poznale. Hkrati pa smo jih povabili k sodelovanju tudi preko lokalnih medijev, občinskega glasila ter tudi društva upokojencev. Odziv je bil zadovoljiv v Komendi in Mengšu, v Vodicah in Trzinu pa se je za sodelovanje odločila samo po ena babica. Preden smo z njimi sklenili pogodbo o sodelovanju, sem z njimi opravila pogovore. Morala sem začutiti, da zmorejo te napore in da ne prihajajo v program samo zaradi dodatnega zaslužka. Začutila sem, da si dejansko želijo druženja z otroki in delajo s srcem.
S kakšnimi zadržki se srečujejo ali so se srečevale babice?
Ena mamica mi je napisala, da njen otrok že od prvega srečanja govori samo o »babi Nuši«, ki ga je zvečer dala spat in mu pred spanjem povedala pravljico. Preden smo začeli s programom, jim ni bilo všeč, da bodo morale iti na dom družine. Predstavljale so si, da bi otroka pripeljali k njim domov. Toda jaz sem vztrajala in jim predstavila prednost v tem, da je otrok v domačem okolju in ga ne trgaš iz njegovega doma. Ko so enkrat imele srečanje z otrokom in družino, so ti zadržki kar sami odpadli.
Babice niti ne ocenjujejo ali primerjajo vzgoje družin med seboj. Ko pridejo v dom se osredotočijo na otroka in komunikacijo z njim. Delajo tako, da je njim in otroku prijetno.
Lahko pomirite babice, da mi starši zaupamo in vemo, da delajo najboljše kar znajo in zmorejo. Koliko otrok naenkrat pa zmorejo in so pripravljene paziti?
V Vodicah je družina s petimi otroki in še dve s po štirimi otroki. Babica pravi, da je v vseh družinah lepo. Mogoče ji je celo lažje delati v družini, kjer je več otrok, kot tam, kjer je eden otrok. Opazijo, da si otroci med seboj pomagajo in skrbijo drug za drugega. Toda jaz se vedno kar malo ustrašim, če prosi za varstvo družina z več otroki. Dejstvo je, da izhajam iz lastne izkušnje, ko čuvam tri vnuke in je včasih res naporno. A hkrati drži, da te babice večinoma čuvajo samo kakšni dve ali tri ure, kar je zopet čisto drugačna dinamika, kot če si z otrokom ali otroki cel dan.
Za konec vas bi prosila, če nam zaupate še kakšno simpatično anekdoto.
Lepih zgodb je kar nekaj. Ena od babic je pripovedovala, da je nek večer k družini prišla prvič. Mamice ni bilo doma, očka pa je imel tudi namen oditi kmalu po njenem prihodu. Že takoj, ko je prišla, se je oče, ki je po rodu iz ene od skandinavskih držav, obnašal, kot da se poznajo že od nekdaj. Sploh ni bilo čutiti kakršnega koli zadržka in zato jo je tudi otrok tako srčno sprejel za svojo babico že prvi večer. Lahko ga je dala brez težav spat in se vedno veseli, ko lahko gre k njim.Če nekaj lepega daš, dobiš tudi lepe odzive.
Igra z babi (Foto: Klavdija Kralj)
Foto: Klavdija Kralj
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
