Vera, ne religija

Foto: Shutterstock

Kot iskalka svoje trdne in žive vere v vstajenje, bi čisto po človeško delila nekaj radosti iz našega družinskega življenja v tem velikonočnem tridnevju, ki mi dajejo upanje, da sem na pravi poti iskanja.

Veliki četrtek

Ob obhajanju pashalne večerje s prijateljsko družino smo v otroškem šundru in neštetem vstajanu od mize res v naglici jedli, saj nam je po službi za jed ostalo le kratko odmerjen čas pred mašo. Lahko sem začutila hrepenenje po izhodu iz suženjstva stalnega hitenja …

Po maši se je naše druženje nadaljevalo še z obredom medsebojnega umivanja nog. Tokrat so tudi otroci z vso vnemo sodelovali in konkretno umivali noge, tako zelo, da smo jih komaj ustavili 🙂 Z vsem svojim bitjem pa sem dojela, kako težko je Peter sprejel to Jezusovo dejanje ponižnosti in ljubezni. Kakšen mir in ljubezen se je naselila vame po izkušnji medsebojnega umivanja nog, pa je neopisljivo težko razložiti.

Veliki petek

Trpljenje, ki je darovano Bogu … Skrivnostnost in nedoumljivost, kdo je moj mož, ki mu ves čas nenamerno zadajam bolečine … grešim, čeprav tega ne želim … banalnosti, ki naju grenijo in oddaljujejo … nevednost, nerazumevanje, moški, ženska … In potem pride večerni obred.

Stvari dobijo smisel samo v veri in njegovem usmiljenju, ki je tako drugačno od človeške logike. On vidi v srce, On je za te naše prestopke umrl. Težko razumem, priznam. Toda vera ni nekaj, kar bi dojeli z razumom in/ali čutili … V vso to težko razmišljanje vstopi Judita, ki sem jo spodbujala, da posluša, ker je bila, primerno uri, nemirna. Mož je na obredih velikega petka župniku pomagal s petjem slovesnih prošenj za vse namene. Ko je ravno odpel nekaj kar se je slišalo kot »Naj Bog očisti svet vseh grehov«, mi 3-letna hči zašepeta: »A bo našo kuhinjo tudi očistil?« Ni šlo drugače, kot da sem se v srcu kraju primerno smejala še nekaj časa.

Velika sobota

Na veliko soboto smo z »malo skupnostjo« (tri družine, ki se mesečno srečujemo v skupnosti Iskreni) skupaj odšli na blagoslov velikonočnih jedi. Po blagoslovu smo starši pripravili kratko molitveno uro pri Božjem grobu, otroci pa so me s svojo pristnostjo zopet nagovorili s svojimi vprašanji “Kje je Jezus?”, “Zakaj leži v grobu?”… Toda starši nismo imeli končnih odgovorov in v naših srcih je odmevalo vprašanje: Kaj mi v tej tišini govori Bog?.

Velika noč

Sedaj je za nami noč, ko je brez pompa Odrešenik vstal od mrtvih. Blagoslovljena z milostjo, da v to verjamem, vam srčno voščim, da bi tudi vi imeli vero in bili svobodni.