Običaj je bil poimenovan po svetem Gregorju (papežu med letoma 590 in 604), ki goduje 12. marca. Naši kmečki predniki so merili čas po dogajanju v naravi. God tega svetnika so imeli za prvi spomladanski dan.
Pihljajo že tople sapice, sonce si opomore, pojavijo se prvi popki, ptički žvrgolijo, ker čutijo pomlad v zraku in v sebi. Od tu izhaja govorica, da se ta dan ženijo ptički.
Ker se je dan podaljšal, so čevljarji in krojači, ki so hodili po hišah in tam šivali, nehali delati pri luči. V Tržiču je bil običaj, da so na večer pred sv. Gregorjem “luč zanesli v vodo.”
Tudi v Dobu je bilo nekdaj v navadi, da so otroci pred godom sv. Gregorja po potoku spuščali lučke. Na deščice so pritrdili svečke in jih prižgane spuščali ter jih po cesti ob potoku spremljali. Še posebej lepo je bilo, če je bil potok zamrznjen in so lučke plavale pod ledom.
Gregorjeve lučke so star slovenski običaj, ki je bil pozabljen, a so ga ponekod po Sloveniji ponovno oživeli.
Brezplačen za vse, ki ga potrebujejo. Z vašo podporo.
Ne zmorejo vsi plačati za kakovostne in poučne vsebine, zato so naši članki brezplačni za vse obiskovalce portala iskreni.net. Če ste med njimi, vabljeni, da nas še naprej berete brezplačno.
Če pa ste med tistimi, ki si na srečo lahko privoščite tudi nekaj več, vabljeni, da naše delo finančno podprete in prispevate k večji kakovosti življenja posameznikov in boljšim odnosom v slovenskih družinah.
Odločite se za enkratno ali mesečno donacijo v poljubnem znesku. Vsak prispevek šteje!
Lahko pa postanete tudi naš naročnik in z enim paketom dostopate do zaklenjenih vsebin in izobraževalnih oddaj s področja medsebojnih odnosov, vzgoje, osebne rasti in financ.
