Običaj je bil poimenovan po svetem Gregorju (papežu med letoma 590 in 604), ki goduje 12. marca. Naši kmečki predniki so merili čas po dogajanju v naravi. God tega svetnika so imeli za prvi spomladanski dan.
Pihljajo že tople sapice, sonce si opomore, pojavijo se prvi popki, ptički žvrgolijo, ker čutijo pomlad v zraku in v sebi. Od tu izhaja govorica, da se ta dan ženijo ptički.
Ker se je dan podaljšal, so čevljarji in krojači, ki so hodili po hišah in tam šivali, nehali delati pri luči. V Tržiču je bil običaj, da so na večer pred sv. Gregorjem “luč zanesli v vodo.”
Tudi v Dobu je bilo nekdaj v navadi, da so otroci pred godom sv. Gregorja po potoku spuščali lučke. Na deščice so pritrdili svečke in jih prižgane spuščali ter jih po cesti ob potoku spremljali. Še posebej lepo je bilo, če je bil potok zamrznjen in so lučke plavale pod ledom.
Gregorjeve lučke so star slovenski običaj, ki je bil pozabljen, a so ga ponekod po Sloveniji ponovno oživeli.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
