Evropska in britanska zdravniška stroka vse bolj zadržani glede ‘spremembe spola’ pri mladoletnih

Vir: Shutterstock

Pred dobrim mesecem je britanska Nacionalna zdravstvena služba (NHS) objavila 388 strani dolgo poročilo (“Cass Review”) zelo izkušene pediatrinje in nekdanje predsednice Kraljevega pediatričnega kolegija Hilary Cass, ki je temeljito ovrgla argumente za invazivne in nepovratne posege na otrocih, ki so se odločili “spremeniti” spol.

Gre za najtemeljitejši in najbolj metodičen pregled medicinskih dokazov o spremembah spola, kar jih je bilo kdaj opravljenih, in dokazuje, kar mnogi trdimo že leta: da tako imenovana “potrditvena terapija” ne temelji na ustreznih dokazih, ima pa vseživljenjske nepopravljive posledice in je zakoreninjena v škodljivi ideologiji, ki ji ni mar ne za ustrezne dokaze ne za vseživljenjske posledice otrok in mladostnikov.

“Terapija” zgrajena na trhlih temeljih

Cassovo poročilo je naročila britanska Nacionalna zdravstvena služba, da bi prečesala obstoječe raziskave in ločila dejstva od izmišljotin in neutemeljenih predpostavk. Po več kot treh letih raziskav je Cassova ugotovila, da je model “potrditvene terapije” na splošno in še posebej, kot je bil uveden v, zdaj že zaprti londonski kliniki za spol, “zgrajen na trhlih temeljih” in podprt z “izjemno šibkimi dokazi”. Številne študije, ki jih navaja kot dokaze, da je bila tovrstna terapija uspešna, so “pretirane ali napačno predstavljene”, je dodala. “Ideologija na vseh straneh je usmerjala v potrditveno terapijo, namesto da bi jo usmerjala običajna načela pediatrije in duševnega zdravja,” je zapisala Cassova.

Poročilo celo svari pred socialno tranzicijo otrok, saj ugotavlja, da je spodbujanje občutljivih otrok, da sprejmejo popolnoma novo identiteto, “aktivna intervencija”, ki poveča verjetnost, da bo pacient “nadaljeval zdravstveno pot”, s katere ni vrnitve. Kot je opozorila Cassova, na veliko večino otrok, ki izražajo zmedenost glede svojega spola, vplivajo “družbeni dejavniki” ter “biološki” in “psihološki” dejavniki, ki so del večje krize duševnega zdravja, ki pesti današnjo mladino. Neizpodbitno dejstvo je tudi, da večina otrok preraste svojo zmedenost glede spola, če jih pustimo, da dozorijo brez posredovanja.

Konec rutinskega predpisovanja sredstev za preprečevanje pubertete

“Potrditvena terapija” je brez dokazov, neuspešen pristop, ki prinaša pretežno škodljive rezultate.

Cassova ugotavlja, da bi morali biti zdravstveni delavci zelo previdni pri predpisovanju hormonskega zdravljenja mladoletnikom, mlajšim od 18 let, in namesto tega priporočiti “celostno oceno”, ki upošteva duševno počutje posameznega otroka, njegovo nevrorazvojno stanje in socialno okolje. Nacionalna zdravstvena služba je del teh smernic že izvedla in prejšnji mesec napovedala, da mladoletnikom ne bo več rutinsko predpisovala sredstev za preprečevanje pubertete in drugih hormonskih zdravljenj, o čemer smo tudi že poročali.

Na žalost je bolj verjetno, da bodo ugotovitve Cassove naletele na odpor kot na sprejemanje. Cassova je namreč razkrila, da je šest od sedmih britanskih klinik za spolne bolezni odraslih oviralo njeno poglobljeno raziskovanje dokazov, saj so se dogovarjale, da bi ji prikrile podatke. In seveda običajni osumljenci že obtožujejo Cassovo in tiste, ki so se odločili slediti njenim ugotovitvam, da ogrožajo življenja mladih transseksualcev – še ena laž, za katero upamo, da se bo Cassova odločila, da jo bo obravnavala kot naslednjo.

Ne glede na to je znanost jasna. “Potrditvena terapija” je brez dokazov, neuspešen pristop, ki prinaša pretežno škodljive rezultate. Tisti, ki jo bodo še naprej vsiljevali našim otrokom, pa si je ne bodo zapomnili le zaradi zagovarjanja psevdoznanosti, ki je podobna kultu, ampak tudi zaradi hudih zdravniških napak, ki so uničile nešteto življenj.

Evropsko združenje za otroško in mladostniško psihiatrijo (ESCAP): Ne spodbujajte eksperimentalnega zdravljenja

Da se stvari zadnje čase tudi v drugih strokovnih krogih le premikajo v pravo smer, se imamo zahvaliti še krovnemu Evropskemu združenju pedospihiatrov (t. j.  združuje 36 nacionalni zvez pedopsihiatrov po vsej Evropi), ki so konec aprila objavili skupno izjavo glede obravnavanja spolne disforije.

Odbor za oblikovanje smernic Evropskega združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo (ESCAP) je obsežno zapisal, da poziva vse strokovnjake v zdravstvu, socialnem varstvu, izobraževanju ipd., da upoštevajo vse “klinične, znanstvene in etične standarde” pri obravnavi otrok s spolno disforijo. Avtorji, prvopodpisana dr. Maja Drobnič Radobuljac (pedopsihiatrinja iz UKC Ljubljana), dr. Urh Grošelj (pediater endokrinolog iz UKC Ljubljana) in še sedem najvidnejših evropskih strokovnjakov s področja pedopsihiatrije, med njimi tudi predsednik ESCAP, obširno navajajo raziskave, ki kažejo na dolgoročno škodo zaviralcev pubertete in prejemanje hormonov nasprotnega spola. Spodbujajo “odprto, vključujočo in z dokazi podprto strokovno razpravo o razvoju standardov za najboljšo oskrbo otrok in mladostnikov s spolno disforijo.” Izjava je po objavi naletela na burne odzive, zlasti v ZDA, kjer mnogi že zahtevajo, da naj sledijo evropski stroki pri veliko bolj zadržanem in strokovno utemeljenem pristopu do tega problema.

Zagotovite jim ustrezno diagnozo in jih opremite z zanesljivimi informacijami

Zastarele prakse niso v najboljšem interesu bolnika.

Spomnili so tudi na ključna načela, ki se jih je treba držati pri pri delu z mladoletniki s spolno disforijo, med katere spada tudi prepoved uporabljanja eksperimentalnih in nepotrebno invazivnih posegov, s potencialno nepopravljivimi učinki ali posegov z neznanimi dolgoročnimi posledicami. ESCAP je opozoril na “slabo zanesljivost in nestabilnost diagnoze spolne disforije pri določenem otroku v daljšem časovnem obdobju” ter na “možne učinke odločitev o blokadi pubertete ali preprečevanju medicinske tranzicije na otrokov psihosocialni razvoj”. Prav tako nasprotujejo “nadaljevanju z zastarelimi praksami, ki morda niso v najboljšem interesu bolnika”. Zahtevajo, da se otrokom in mladostnikom zagotovi ustrezna diagnoza in zdravljenje sočasnih psihiatričnih motenj ter da se jih “vključi v postopke odločanja o njihovi oskrbi na način, ki je primeren njihovi starosti in razvoju”. Med drugim navajajo še, da morajo otroci in mladostniki s spolno disforijo v celoti razumeti morebitna tveganja, koristi in nepovratno in doživljenjsko naravo zdravljenja ter da morajo biti upoštevane pravice njihovih staršev in skrbnikov tekom celotne obravnave – še posebej takrat, ko se odločajo o večjih posegih. Predvsem si želijo, da bi mladi pacienti s spolno disforijo imeli zagotovljen dostop do zanesljivih in posodobljenih informacij.

Učiti se iz preteklih napak

Posebno pozornost naj namenijo tudi posameznikom, ki obžalujejo svoj prehod v drugi spol.

ESCAP prav tako poziva EU, naj “vzpostavi okvir ali register študij, ki bo vključeval osebe s spolno disforijo, ki se trenutno zdravijo, ki se ne zdravijo, in paciente, ki so prenehali z zdravljenjem, da bi bolje razumeli rezultate različnih načinov zdravljenja”. Spodbuja tudi “aktivno učenje iz morebitnih preteklih napak pri obravnavi otrok in mladostnikov s spolno disforijo”, posebno pozornost pa naj namenijo posameznikom, ki obžalujejo svoj prehod v drugi spol, da bi tako bolje obravnavali, spoštovali in razumeli njihove izkušnje, jim zagotovili ustrezno oskrbo in podporo ter razmislili, kako te pripovedi vključiti v klinično prakso.

ESCAP je obenem prepričan, da morajo odločitve o morebitnih medicinskih prehodih v drugi spol temeljiti na “strogi oceni potreb posameznikov in njihove sposobnosti privolitve glede resnih dolgoročnih posledic teh zdravljenj”. Prav tako vidijo nujno potrebo po spremljanju dolgoročnih študij, da bi “bolje razumeli naravni potek spolne disforije brez medicinskega zdravljenja in posledic medicinskega prehoda”. Ob zavedanju, da je na tem področju doslej bila razprava pogosto enostranska, mnogi strokovnjaki pa “utišani”, ESCAP v svoji izjavi terja “spoštovanje vseh vrst različnih pogledov in stališč, kot bistvenega dela stalne odprte strokovne razprave, ki jo želijo spodbujati.”

Ob koncu so zapisali, da pozivajo vse izvajalce zdravstvenega varstva, naj ne spodbujajo eksperimentalnega in nepotrebnega invazivnega zdravljenja z nedokazanimi psihosocialnimi učinki in naj se zato držijo načela “primum-nil-nocere” (najprej ne škoduj).