Dula Ana Kumer: »Starši se moramo naučiti sprejeti pomoč in se na koncu zanjo zahvaliti.« (2. del)

Ana Angela Kumer je žena in mama dveh predšolskih otrok. Zadnjih šest let je bila kot dula oz. porodna spremljevalka prisotna pri več kot dvajsetih porodih. Je tudi svetovalka za dojenje. V prvem delu intervjuja je spregovorila o pomenu dobre priprave na porod, razlikah med porodnišnicami in tem, zakaj je izpolnjujoča porodna izkušnja tako pomembna za mamo in očeta. V drugem delu smo se z njo pogovarjali, kako porod vpliva na otroka, zakaj porodna bolečina ni napaka in kaj je najpomembnejše v poporodnem obdobju. Dotaknili smo se tudi dojenja, hranjenja po steklenički in občutka krivde.

Kako porod vpliva na otroka? Zakaj je pomembno, na kakšen način pride na svet?
Za otroka je porod prvi stik s svetom. Z rojstvom dobi prvi vtis, kam je prišel. Sem prišel nekam, kjer je varno in poskrbljeno zame? Ali sem prišel nekam, kjer ni varno in moram biti ves čas na preži? Z otrokom, ki je stalno v obrambni drži in vse doživlja kot nevarnost, je veliko težje sodelovati. Pogosto niti ne ugotovimo vzroka njegove tesnobe. Svojega rojstva se ne zavedamo niti ga ne moremo spremeniti, vendar vpliva na naše dojemanje sveta in na to, kako svet dojema nas.

Kako porod vpliva na materino duševnost? Telo se odpre, kot še nikoli, vendar se podobno zgodi tudi z njeno notranjostjo.
Možgani se začnejo spreminjati že med nosečnostjo. Ženske si težko predstavljajo, kako dragocen jim bo ta otrok, ne glede na to, ali so si ga želele ali pa ne tako zelo. Če porod poteka tako, kot mora, hormonski sistem poskrbi, da nam novorojeni otrok postane najdragocenejše bitje na svetu. Ženski se spremeni pogled na to, kar je bistveno. Nosečnice, ki načrtujejo, da bo njihovo življenje enako kot prej, samo da bo v hiši še otrok, hitro ugotovijo, da po porodu niso več enake. Na svojega otroka se odzivamo veliko močneje, kot smo si prej zamišljale. Nenadoma zmoremo stvari, ki jih prej niti v sanjah ne bi. Če ni zadaj kakšne poporodne depresije, smo napolnjene z ljubeznijo, zagonom, motivacijo.

Svojega rojstva se ne zavedamo niti ga ne moremo spremeniti, vendar vpliva na naše dojemanje sveta in na to, kako svet dojema nas.

Kristjani verjamemo, da nas je ustvaril Bog in da Bog ne dela napak. Torej tudi porodna bolečina ni napaka v načrtu?
Porodna bolečina ni napaka, pa tudi kazen ni. Da se otrok rodi, je potrebno veliko moči in to je tisto, kar ženske pri porodu občutimo. Moč, ki je potrebna za rojstvo otroka.
Težava nastane, ker naša zavest te občutke pogosto povezuje z bolečino ob poškodbi ali bolezni. Čutim bolečino, torej se mi zdi, da je z mano nekaj narobe in potrebujem pomoč. Pri porodu ni tako. Tam je občutek bolečine znamenje, da naše telo trdo dela in da dela dobro. Ob doživljanju te silne moči, ki jo opisujemo kot bolečino, smo varne. In tega dojemanja, da je občutek bolečine ne le varen, ampak celo zaželen, se je moč naučiti. Porodnica, ki uspe sprejeti porodno bolečino z radostjo v srcu, kot znamenje, da dela dobro, bo svoj porod in porodne občutke opisala drugače od tiste, ki ji porodni občutki vzbujajo strah in grozo.
To lepo povzema svetopisemski citat: »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.« (Mt 17,20) Brez zaupanja, da telo zmore, se zakrčimo v strahu. To pa ni v Božjem načrtu. Bog želi, da zaupamo v to, kako nas je ustvaril, tako kot zaupamo vsem drugim organom. Telo je narejeno, da deluje. Bog nam ne bi dal blagoslova, da v nas zraste čudež življenja, ne da bi nam dal tudi blagoslov, da lahko to življenje rodimo.

Žal vse porodne izkušnje niso lepe. Kako predelati travmatično izkušnjo?
Če gre za nekaj, kar vpliva na naš vsakdanjik, je dobro poiskati strokovno pomoč, saj takšna travma celotni družini zniža kvaliteto življenja. Če pa govorimo o negativnih spominih na porod, je dragoceno, da se o tem najprej pogovorimo z nekom, ki zna globoko poslušati. Npr. z dulo. (smeh) Najprej je treba biti slišan. Nujno je, da ti nekdo pove: »Ja, res se ti je zgodila krivica.« To je treba ubesediti. Po takšnem globokem pogovoru pa si je treba svojo porodno izkušnjo osmisliti in se vprašati, kaj mi je moj porod vseeno dal. Tudi porodna zgodba, ki rani, nam lahko da nekaj dragocenega.
Psihoterapevti, ki delajo z ranjenimi ljudmi, so trenirani, kako spoštljivo vstopiti v prisotnost drugega človeka, da ne bi poglabljali njegovih ran. Vedo, kako ključno je ohranjati pacientovo dostojanstvo. Enak pristop bi moral veljati v porodnišnicah, vendar to veščino v porodni sobi večkrat pogrešam. Število zlorabljenih žensk je na žalost veliko, zlorabo naj bi doživela celo vsaka peta ženska. Nikoli ne moremo vedeti, s kom sodelujemo. Res je tudi, da niso vse porodnice »ranjene«, so pa vse ženske v času porajanja ranljive, zato jih je treba obravnavati toliko bolj obzirno. Nobena stvar se jim ne sme kar zgoditi, kot da so predmeti. Vse bi se moralo dogajati v sodelovanju s porodnico in/ali njenim partnerjem.

Če porod poteka tako, kot mora, hormonski sistem poskrbi, da nam novorojeni otrok postane najdragocenejše bitje na svetu.

S porodom se vse šele začne, novopečeni starši pa so deležni zelo malo podpore. Kaj je najpomembnejše v poporodnem obdobju?
Najpomembnejše je spuščanje standardov in pričakovanj. Če želimo z otrokom graditi odnos, si moramo vzeti čas. Zato zmanjka časa za kakšno drugo stvar, ki je bila prej »poštimana«. Delo, ki ni res pomembno, je treba odložiti ali preložiti na druge. Treba si je dovoliti, da nam drugi pomagajo. In pri tem sprejeti, da stvari nikoli ne bodo opravljene tako, kot bi jih sami, vendar na koncu vseeno rečemo hvala.
Če je to možno, ni nič slabega, da si privoščimo plačano pomoč. Poznam tudi mamico, ki si je ustvarila svojo podporno vas. Že v času nosečnosti je vprašala prijateljice, katera bi ji bila pripravljena pomagati. Naredila je viber skupino in si več mesecev po porodu privoščila, da je prijateljicam napisala: »Jutri bi rabila kosilo,« ali »V petek bi potrebovala pomoč, ima katera čas?« Meni se zdi krasno, da je prevzela pobudo. Tako si je lahko vzela čas za tisto, kar je bilo res pomembno. Poleg tega so prijateljice ostale z njo zelo povezane. Na takšno pobudo se ne odzove vsak, tisti, ki se, pa to naredi z ljubeznijo.
Pare spodbujam, da poiščejo tudi zunanjo pomoč. Sicer se lahko zgodi, da oče pade v vlogo negovalca in na koncu izgori. Preobremenjenost vpliva na celotno družinsko dinamiko in tudi na to, kako se doživljamo kot starši. Včasih se nam zdi, da lahko pomoč sprejmemo šele takrat, ko se že utapljamo. Vendar pomoč pomeni, da od nekoga v vsakodnevnih situacijah dobimo dodatno moč. Ko pride dojenček, materialno rabimo zelo malo. Nujno pa rabimo bližino in podporo. Nekoga, ki pomije stanovanje, prinese kosilo ali odpelje otroka na sprehod, da se v miru stuširamo.

Pogosto se omenja, da nekatere ženske pač ne morejo dojiti. Kakšen odstotek žensk dejansko fizično ne more dojiti, tudi če bi imele podporo usposobljene svetovalke za dojenje?
Ocenjuje se, da je na svetu okrog 3 % žensk, ki fizično ne morejo polno dojiti. K temu je treba dodati še nekaj odstotkov otrok, ki imajo kakšno telesno omejitev. Obstajajo okoliščine, ko je dojenje oteženo ali onemogočeno, vendar je odstotek zelo nizek. Velika večina žensk lahko z ustrezno podporo vzpostavi polno dojenje.
Včasih so ljudje rasli v skupnostih. Ob mami je bila vedno kakšna ženska, ki ji je lahko pomagala pri dojenju. Sodobne ženske pa pogosto rodijo, ne da bi v vsem svojem življenju videle koga dojiti. Dojenje ni samo nagonsko, ampak je tudi veščina. Ko v roke dobimo otroka, smo izgubljeni in v strahu, da ne bo popil dovolj, saj pri dojenju ne moremo izmeriti količine mleka. Na plan pridejo tudi različne rane iz otroštva, mladosti, od poroda … Žal še vedno kroži tudi precej mitov, npr.: »Tvoje mleko je nehranljivo.« Nehranljivo mleko ne obstaja.

Treba si je dovoliti, da nam drugi pomagajo. In pri tem sprejeti, da stvari nikoli ne bodo opravljene tako, kot bi jih sami, vendar na koncu vseeno rečemo hvala.

Dojenje je najboljši način za hranjenje dojenčka. Vendar vemo, da se marsikateri otrok kljub temu hrani po steklenički. Kako gledaš na to?
Res je. Mnogo otrok je hranjenih po steklenički bodisi iz zdravstvenih bodisi iz osebnih razlogov. Zaradi močnega gibanja za promocijo dojenja je hranjenje po steklenički danes zelo stigmatizirano. Mamice lahko občutijo krivdo, edino navodilo, ki ga dobijo glede stekleničke, pa je količina mleka in hranjenje na tri ure. Takšno hranjenje ni prilagojeno otrokovim potrebam. Skoraj nihče jih ne pouči o optimalni izbiri stekleničke, cuclja, sesalnih potrebah otroka, položaju otroka med hranjenjem, ustreznem načinu, kako ponuditi stekleničko, kako prepoznati otrokovo neverbalno komunikacijo. Vse to je pomembno za otrokov razvoj in za povezovalno starševstvo. Tukaj je še veliko prostora za izboljšave. Tudi hranjenje po steklenički je veščina, ki lahko pozitivno vpliva na povezovanje z dojenčkom in grajenje odnosa med staršem, otrokom in zdravim prehranjevanjem.

Eden od razlogov, zakaj se starši ne obrnejo na dulo ali svetovalko za dojenje, so stroški. Za takšne stvari nam je težko dati denar. Čeprav je lepa porodna izkušnja vredna več od dragega vozička. In če nam svetovalka pomaga vzpostaviti dojenje, je strošek v resnici zelo nizek v primerjavi s stroški adaptiranega mleka.
Se strinjam. Vendar smo v poporodnem obdobju negotovi. Več dni traja, preden ugotovimo, da bi rabili pomoč. In še potem ne vemo, na koga se obrniti. Ne predvidimo, da morda ne bomo zmogli sami. Na koncu se nam zdi, da je itak že prepozno, zato se vdamo. Pare zato spodbujam, naj najdejo podporo, dokler niso pomirjeni s situacijo. V Sloveniji se lahko po telefonu brezplačno obrnemo na svetovalke za dojenje, ki delujejo v okrviru La Leche League. Kar nekaj pa nas je tudi svetovalk za dojenje, ki proti plačilu pridemo na dom.

Kako je z občutkom krivde? Mame, ki so rodile s carskim rezom, ali mame, ki ne dojijo, se lahko spopadajo z občutki krivde, češ da za otroka niso naredile tistega, kar je zanj najboljše.
Nihče ne more narediti vsega, kar je za otroka najboljše. Starši v vsakem trenutku delamo po svojih najboljših zmožnostih, tudi če se kdaj ne izide po pričakovanjih. Pri tem je pomembno, da si odpustimo, ker nismo popolni in brezhibni. Verjamem, da vsi pridemo na svet s poslanstvom, za katerega se usposabljamo skozi izkušnje, ki so nam dane. Vsaka izkušnja je pomembna, čeprav nam morda ni razumljiva ali bi si želeli drugačno. Najprej je treba odpustiti sebi in si vzeti čas, da občutimo žalost, zamero, krivdo. Da odžalujemo tisto, kar nam je bilo odvzeto. Na koncu pa je za zdravje in notranji mir pomembno, da odpustimo tudi drugim. Živeti v jezi in zameri je namreč zelo izčrpavajoče. Najprej torej občutimo in odžalujmo, nato pa se tega ne oklepajmo, ampak izpustimo iz rok in odpustimo.