Dr. Barbara Simonič: “Otrok alkoholika mora iti skozi proces žalovanja za otroštvom, ki ga ni imel.”

Foto: osebni arhiv

Prof. dr. Barbara Simonič je specialistka zakonske in družinske terapije ter predavateljica na Teološki fakulteti. V svojem znanstveno-raziskovalnem delu se posveča predvsem medsebojnim in družinskim odnosom ter psihosocialnemu razvoju. Letos je bilo objavljeno njeno delo z naslovom Proces odvisnosti in alkoholizma v družini, o tej temi pa smo se tudi pogovarjali z njo v tokratnem intervjuju. Kaj doživlja otrok, ki ima starša odvisnika, kakšne obrambne mehanizme razvije, da preživi, in kakšne posledice mu pusti odraščanje v takšni družini …?

V vašem prispevku je nakazano, da so (odrasli) otroci alkoholikov skrite žrtve alkoholizma, ki jih nihče ne vidi. Partnerja se še nekako vključi v zdravljenje, otroke pa zelo redko. Kakšno je pravzaprav otroštvo otroka, ki ima starša alkoholika (enega ali oba)?

Niso vse alkoholične družine enake. Okoliščine alkoholizma pa se vedno pokažejo kot obremenjujoče. Nikoli niso prijetne, so le bolj ali manj travmatične. Otroštvo takšnega otroka ni lepo. Ne glede na to, kakšna oblika pitja je prisotna, tudi če je to samo popivanje ob raznih priložnostih, vedno nastane neka škoda. Takšne okoliščine so vedno obremenjujoče za otroka, ker pravzaprav krade starše oziroma so starši nekje drugje. Ko so starši omamljeni, sploh niso starši. Seveda pa je najbolj kritično takrat, ko gre za kronično zasvojenost, torej za omamljenost, ki je nenehno prisotna. Če oba starša pijeta, je to še večja travma, ker potem otrok nima nikogar. Niti enega varnega zatočišča. To potrjujejo tudi raziskave: Če je vsaj eden od staršev kolikor toliko zdrav, so pri otroku posledice blažje, ker ima vsaj eno zatočišče in oporo. Običajno pa se zgodi, da če en starš pije, tudi drugi ni toliko prisoten, ker je nekako pridružen vsej tej dinamiki. Otroštvo otroka alkoholika je zato polno nepredvidljivosti, saj nikoli ne ve, kako bo, ne more se zanesti in ni varnosti. Ogromno je sramu in občutkov, da je nekaj narobe z njim, z nami, ker se vse to dogaja … Velikokrat je prisoten tudi strah, ker je pogosto zraven tudi teror in nasilje, torej čisto konkreten strah pred hudimi posledicami, ki se bodo zgodile: negotovost, strah pred tem, kaj bo danes, kako se bo pa danes odvijalo, ko pride zasvojeni starš domov …

Kako pa se otrok sooči s tem notranjim konfliktom, da je starš, ki mu naravno zaupa in mu je zaupan, negativna figura v njegovem življenju?

Velikokrat sta prisotna tudi odpor in gnus. S tem pa otrok pride tudi do občutkov krivde, ker grdo o starših pa ne smeš misliti. Starši so vedno tisti, h katerim se vračamo, ne glede na to, kakšni so. To je čisto naraven impulz. Če tam ne dobimo opore, zaščite, in če starši postanejo vir zla, sramote, odpora … Kam bomo šli? Takrat pride do močnega notranjega konflikta. Ta je povezan z občutkom krivde, ker tako mislimo o starših in dvomimo o sebi. Ali res prav čutimo? Kaj pa, če je z nami nekaj narobe? Kaj pa, če je to, kar starši počnejo, normalno? Ti senzorji za zaznavanje, kaj je »prav in narobe«, se razvijejo v čisto drugo smer, kot bi se sicer.

Otrok začne sebe žrtvovati, da bi ohranil svojo podobo družine in staršev v čim boljši obliki. Sebe žrtvuje, da staršema omogoča biti starš.

Otrok se vedno podreja. Ni prostora za to, da bi otrok počel to, kar naj bi otrok sploh počel: bil otrok, se igral, bil radoveden, sproščen, bil brez skrbi za svojo družino … S tem pa je povezano tudi veliko žalosti.

V enem izmed svojih prispevkov pišete o tipičnih (nenapisanih) pravilih vedenja za otroke v odvisniških družinah …

Ja, o tem pišejo številni avtorji. Osnova teh pravil je, da se mora otrok za vsako ceno prilagoditi tej družini. Drugega mu ne preostane. Sebe začne žrtvovati, da bi ohranil svojo podobo družine in staršev v čim boljši obliki. Sebe žrtvuje, da staršema omogoča biti starš. Pravil je veliko: recimo da se o družinskih težavah ne govori, da ne sme izražati čustev, da se ohrani minimalna komunikacija, kljub temu, da otrok ni nikoli dovolj dober, se od njega pričakuje, da stremi k perfekcionizmu, za vsako ceno se mora izogibati konfliktom …

Najbolj pretresljivo se mi je zdelo sedmo pravilo, ki pravi, da ni v redu, če se igraš in si igriv. Če se spustiš z vajeti in začneš uživati, se bo zgodilo nekaj slabega. Zelo veliko odraslih ljudi je, ki so vedno v nekem krču, ali to izvira iz tega?

Ja, ker je v takem otroštvu vedno neka negotovost. V otroštvu ni prostora za sprostitev, ker mora otrok biti vedno z enim delom očesa pozoren na to, kaj se bo zgodilo: kako bo danes doma, kakšen bo oče prišel domov, kaj bo z mamo, z njim, z bratci in sestricami. Pri tem je močno prisoten vidik »postaršenosti«, vsaj pri enem od otrok, navadno starejšem. Prisoten je tudi občutek krivde, da če se bo sprostil, mu bo preveč lepo, ali pa da bo nekomu šel na živce, če bo preglasen ali preveč sproščen. Ni varnega prostora za igro. Otrok je na tem področju zatrt.

V takem otroštvu vedno neka negotovost. Ni prostora za sprostitev, ker mora otrok biti vedno z enim delom očesa pozoren na to, kaj se bo zgodilo: kako bo danes doma, kakšen bo oče prišel domov, kaj bo z mamo, z njim, z bratci in sestricami.

Govorite tudi o tem, da otrok velikokrat sam sebe nezavedno sabotira, da ne bi s svojimi uspehi starša izzival in mu kazal njegove disfunkcionalnosti …

Tudi to je povezano s to krivdo. Z občutkom, da bodo starši prizadeti, če bo on boljši. Zasvojeni starši tudi sami dostikrat dajo vedeti otroku: »Kaj pa misliš, da si, nikoli ne bo nič iz tebe.« Kot da mu ne privoščijo uspeha. Ker to bi bil dokaz, da jih je otrok prerasel ali pa da bi ga bilo treba upoštevati, ko skuša ukrepati. Velikokrat hočejo starši te otroke – pa ne samo te otroke, tudi vse ostale – razvrednotiti. Ker je težko sprejeti dejstvo, da si zasvojenec, drugi ti pa tu kažejo neko zrcalo. Obramba je potem najboljši napad. In starši napadejo otroka. Niti ga ne vidijo kot otroka, ki nekaj želi in potrebuje. Otrokov uspeh se velikokrat zatre in ti otroci največkrat niti nočejo izstopati s svojimi uspehi, ker lahko postanejo preveč opazni in bi na nek način iritirali svoje starše, negativna pozornost bi se usmerila nanje in bi postali tarča. Pa tudi težko verjamejo vase in v to, da lahko kaj dosežejo. Občutek lastne vrednosti je majhen.

To so začarani krogi. Otrok v sebi zgradi občutek, da ni sposoben. Ta občutek je zanj realen, saj ga je zgradil ob svojih starših. Občutek ima, da mora poskrbeti za vse v svoji družini: za brate, sestre, za mamo, pa tudi za čisto konkretne stvari. In tega ne more dobro opraviti, ker ni odrasel, ker je otrok. Ne more biti dober starš mlajšim bratom in sestram, ne more dobro čustveno poskrbeti za mamo. Vedno ima občutek, da ni zadosti, in res ni … niti ne more biti. Saj je otrok. Te vloge sploh ne bi smel imeti. Ta občutek je tako zelo globoko usidran, da tudi potem, ko je odrasel, ne verjame vase. Vedno je v senci drugih, malo podrejen, ne upa si izpostavljati se, pokazati jeze …

Ti otroci največkrat niti nočejo izstopati s svojimi uspehi, ker lahko postanejo preveč opazni in bi na nek način iritirali svoje starše, negativna pozornost bi se usmerila nanje in bi postali tarča. Pa tudi težko verjamejo vase in v to, da lahko kaj dosežejo.

Kako tak človek funkcionira v odrasli dobi? Kako v partnerskih odnosih? Kako v odnosih do svojih otrok?

Vedno ostanejo neke brazgotine. Ni nujno, da bo tudi sam pil. Lahko bo imel odpor do alkohola. Toda v odnosu do partnerja, otrok ali v drugih odnosih – lahko tudi na delovnem mestu – se stvar zaplete. Vedno je prisoten strah, negotovost. Skrije jo lahko za pasivnostjo in podrejenostjo. Strašno se boji kakršnegakoli konflikta, ker ima občutek, da je treba za ljubi mir vse potrpeti. Zelo se podreja in je pasiven.

Lahko pa se ta strah prikrije in postane zelo dominanten in agresiven. Nekateri otroci alkoholikov postanejo osebnosti, ki se jih drugi kar malo bojijo. So taki našpičeni, ostri, si upajo vse povedati, so dominantni. Da prehitijo konflikt, preden bi se lahko zgodil. Toda tudi tu je v ozadju strah, da bi ta njihova krhkost in ranljivost prišla na dan. Ali pa so »gajstni«, odločni. Ampak to je fasada, znotraj pa je sama krhkost in bitje, ki si samo želi, da bi ga nekdo objel in mu rekel, da je vse v redu. Ta dva načina gresta lahko v velike skrajnosti.

To se v partnerstvu kaže v neprestanih konfliktih ali pa v popolni podredljivosti. Ne more se sprostiti, ne more zaupati. Tudi v odnosu do otrok se to lahko kaže kot ena taka “robotskost”, ker človeka spet poganja strah, ali je dober starš. Ali pa je zelo popustljiv in ne upa postaviti nobene meje, ker pravzaprav sploh ne ve, kje bi naj bila ta meja. Ves čas čuti, da ni dovolj. Tudi otroci to čutijo. Kot da starša ni. Njega ne uniči alkoholizem, ampak ga uničita ta strah in negotovost.

Odrasel otrok alkoholika se običajno strašno boji kakršnegakoli konflikta, ker ima občutek, da je treba za ljubi mir vse potrpeti. Zelo se podreja in je pasiven. Lahko pa ta strah tudi prikrije in postane zelo dominanten in agresiven.

Kako začeti reševati to težavo? Kako si lahko odrasel otrok alkoholika pomaga? Sam? S strokovno pomočjo?

Dokler ne pride v stik s tisto bolečino – kakršna koli že je, ker pri vsakem je malo drugačna, ampak nekje mora priti v to jedro – ne more zares začeti reševati stvari. V njegovo zavest mora priti to, kako se je takrat počutil in da se je imel pravico tako počutiti, da ni bilo z njim nič narobe. Da druge izbire ni imel. Niti vedel ni, da bi lahko bil upravičeno jezen ali razočaran na nekoga. Vse je prevzel nase. To je edino, kar otrok lahko naredi, ni pa to prav, ker otrok ne more urejati odnosov v družini. Začne pa to početi, ker ima potem občutek, da nekaj lahko kontrolira. Vendar pa zato ni dozorel in mu to tudi ne more uspeti, pa ne zato, ker bi bil slab ali nesposoben, ampak zato, ker je samo nedozorel. Vendar pa tega ne razume, zato ima potem ves čas občutek, da je z njim nekaj narobe, da njemu nekaj ni uspelo.

Ta dejstva mora potem nekako zamejiti in spoznati te konstrukte, ki si jih je takrat zgradil. Potrebno je v jedru priti do te bolečine. Telo začne boleti, pridejo solze bolečine. Ampak potem odleže, ko se dotakne tega oz. razkrinka to, pred čemer je ves čas bežal ali kar skušal prikriti. Tudi sram je v tem jedru. Zdi se mu, da je z njim nekaj narobe, skušal je vse narediti, da bi ta sram nekako prikril, razdajal se je, šel je preko vseh meja, šel je v nek perfekcionizem, ampak v resnici to ni čisto ničesar pomirilo, ker je bilo v funkciji prikrivanja občutka, da je z njim nekaj narobe.

Tako počasi začne človek razmejevati to zavedanje. Je pa potrebnega veliko poguma za ta korak. Včasih ga morajo okoliščine v to prisiliti: kakšna stiska z lastnimi otroki ali partnerjem. Ko mu vse propada in začne raziskovati, vidi, da so v ozadju ti vzorci. Več je teh vstopnih točk.

Kako začeti to razmejevanje med sabo kot osebo in sabo kot otrokom alkoholika?

Že v osnovi bi bilo dobro vedeti in sprejeti, da če prihajaš iz take družine, je to en del tebe, ni pa vse, kar ti znaš ali kar ti si. Ko otrok alkoholika začne počasi prihajati v stik z vsem tem, spozna, da se mu je dogajala velika krivica. Priznati to je včasih zelo težko, ker s tem kritizira svoje starše, ki so vedno svetinja, saj so edini, ki jih ima.

Ko otrok pride do spoznanja, v terapiji ali kako drugače, da so bila njegova čustva prava, njegova občutja pravilna, je že veliko narejeno. Lahko seveda tudi razume, da starši niso zmogli in znali drugače. Da jim je življenje diktirala zasvojenost in da če tega ne bi bilo, bi lahko bilo tudi drugače. Kljub temu, lahko čuti jezo, žalost, pogrešanje … To so njegova legitimna čustva. Ne sme jih zatirati, da bi zaščitil starše. Ko je bil majhen, se najbrž ni smel veliko jeziti ali pa jokati. Je pač moral preživeti.

V nedavnem intervjuju je dr. Jože Kociper dejal, da se alkoholiki običajno šele po štirih letih zdravljenja začnejo vsaj približno zavedati, kaj so pretrpeli njihovi otroci. Mnogi alkoholiki nikoli niti ne pridejo do zdravljenja. Kako naj otrok predela to travmo, če pravzaprav skoraj nikoli ni niti priznana?

Za otroka alkoholika je to proces žalovanja. Da žaluje za tem, kar bi mu pripadalo, pa nikoli ni in ne bo dobil. To lahko primerjamo s tem, da se nekdo rodi z nekim primanjkljajem, brez okončine. Kako s tem živeti? Tega ne bo nikoli imel. Lahko žaluje za tem, sprejme, da je ta hiba tu, da se mu je zgodila krivica. Ni si sam izbral tega, ni on kriv. Druge izbire ni imel.

Potrebno je žalovanje za tem, da od staršev ni dobil tega, kar je potreboval. Vso pravico ima, da je jezen. Ne gre za odpuščanje v smislu, da to pozabi, da se dela, kot da nič ni bilo … Gre za to, da to izpusti in se nauči s tem živeti, da ni to edino, kar ga čaka v življenju. Da to ni edino, kar ga definira.

Za otroka alkoholika je to proces žalovanja. Da žaluje za tem, kar bi mu pripadalo, pa nikoli ni in ne bo dobil.

Tudi zasvojena oseba, ki se gre zdravit, mora priti do tega spoznanja. To, da neha piti, je samo telesno, je samo ena okoliščina. Če tu ni brutalne iskrenosti in pripravljenosti na to, da bo slišal to, kar je svojim otrokom povzročil, tudi ozdravljenja ni. Ni se treba zagovarjati in braniti, samo slišati mora. Šele potem lahko otrok mogoče začne zaupati in verjeti, da nekdo daje prostor resničnosti njegovih občutij. Če pa začnemo pojasnjevati svojo situacijo, ko nam pove, kaj je bilo narobe, je to tako, kot da začnemo zanikati njegova občutja. Alkoholik mora biti pripravljen slišati to, kar so drugi doživljali ob njem. To pa ni vedno lahko. Zato večina ljudi obtiči na točki, kjer se stvari ne premaknejo naprej in vzdušje ostaja enako ali pa še slabše, kot je bilo prej, ko je starš še pil.

Obstaja organizirana konkretna pomoč za ljudi, ki bi želeli zdraviti svojo travmo?

Najbolj organizirane so navadno kake skupinske obravnave. Al Anon, za svojce. Kakšni klubi, društva, združenja, tudi v okviru psihoterapevtskih skupin. Ni pa to področje sistemsko urejeno na ravni države.

V drugih državah v zdravljenje vključujejo vso družino, pri nas le partnerja …

Prav bi bilo, da se vključi celo družino. Žal so otroci tu največkrat pozabljeni in spregledani in si pozneje sami iščejo pomoč. Če pogledamo, koliko je prisotnega alkoholizma: po nekaterih ocenah do dvesto tisoč odvisnih od alkohola. Na enega alkoholika so še zraven partnerji, otroci …

Torej gre za pravo epidemijo od odvisnosti poškodovane in ranjene družbe …?

Ja, žal. Alkohol je socialno sprejemljiva droga.

Na sistemski ravni stvari še niso urejene, so pa nekatere druge možnosti. Odrasli otrok alkoholika lahko najde pomoč, je pa to bolj stvar njegove motivacije in odločitve. Prva stvar pa je, da si sploh prizna, da je otrok alkoholika. Da razmeji: to so bili moji starši, to sem pa jaz. Da ne skriva, ker skrivanje ohranja te vzorce.

Na tem mestu velja poziv državi in zdravstvu, da se v zdravljenje vključi otroke zdravljenca. Velja pa tudi poziv staršem, ki pijejo občasno, da stopijo še pravi čas nazaj in ne potisnejo svojih otrok v pekel otroštva z odvisnim staršem.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. »Bolje je bosa trnje mleti, kakor pijanca vzeti«, tako pravi slovenski pregovor. Ali pa tisti: “Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne.” Krut, toda resničen.
    Alkohol je zlo, ki povzroča nesrečo in razdejanje v družinah. Ponekod pije samo oče, ponekod samo mati, v najhujših primerih pa pijeta oba. To je šele nesreča v družini! Ubogi otroci!
    Če pije samo eden, je drugi zakonec uničen in zagrenjen. Otroci vidijo samo žalost. In strah jih razjeda. Velikokrat pred nasilnim očetom. Nekateri alkoholiki sicer niso nasilni, se napijejo in potem zaspijo pri mizi, na kavču in dajo mir. Nekateri pa so prave sikalice, postanejo hudobni, razdražljivi, vsako besedo obrnejo narobe, so nasilni in nevarni! Zaradi pretiranega uživanja alkohola mnogi zbolijo, ali pa izgubijo zaposlitev, ker v službi niso zanesljivi, družina se znajde tudi v težki finančni situaciji.
    In povrh vsega so strašno trmasti in odklanjajo vsakršno pomoč. Nočejo iti na zdravljenje. In tudi, če se odločijo za zdravljenje od alkohola, jih čaka dolga, trnova pot, prav tako celo družino!

    1. Pri alkoholikih oz.ce je samo eden alkoholik drugi ne je potrebno zdravljenje obeh ker se gre tudi za odvisnost od odnosov tukaj ni samo alkohol.tukaj je lahko vec odvisnosti lahko vprasanje…in se je potrebno uprasat zakaj he do tega prislo kako otrostvo so imeli travme so dozivljali itd..knjigi Decek z tatujem na srcu in ljubezen v neviti pisejo o tem ,custveni vamirji so opisani os.motnje je zelo obsezna in odlicna knjiga …

  2. ..ja, tisto : nič ne znaš, iz tebe ne bo nikoli nič …poslušam pa danes mal drugačno varianto: nič nisi imela, vse sem ti dal, vse naučil …brez mene še štet nisi znala..

    Alkohol je najhujša, najcenejša in najbolj dostopna droga! Res ji ne morem parirat, ampak poznam svoje sposobnosti, se imam rada in se spoštujem. Zato imam enak odnos do soljudi. Je pa težko z alkoholikom, ker družba ne naredi nič za to! Če se sam ne odloči za zdravljenje, ga ni boga…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja