Dojenje v cerkvi?

dojenje

Ko sem nekega jesenskega večera stala na dežju pred cerkvijo, v kateri je bila pravkar maša, in v naročju dojila svojega 6-mesečnega otroka, se mi je izvilo iskreno vprašanje ali bolje rečeno vzklik: »Bog, pa saj si tega nisi tako zamislil?«

Situacija je resda malce skrajna, res je tudi, da se je zgodila v tuji državi, v majhnem kraju s precej zaprtim občestvom, v precej polni cerkvi, ki nima za umik primerne stranske kapele ali zakristije. Iz cerkve me nihče ni spodil, pred njo sem se znašal izključno iz lastnega strahu pred tem, kako bo okolica sprejela moje dojenje jokajočega otroka med mašo, ki mu je do umiritve in spanca manjkalo samo malce nežnosti in nekaj kapljic maminega mleka, pa tudi zaradi dejstva, da moje stiske nihče ni opazil in si primernega mesta za dojenje v cerkvi sama nisem uspela najti ali bolje rečeno izboriti. Stoje v gruči ljudi in v jesenskih oblačilih otroka pač težko podojiš »diskretno«.

In čeprav sem kakšnega od svojih otrok že tudi kdaj povsem mirno podojila v cerkvi med mašo, sem se veliko večkrat znašla v zadregi, ali in kje je to v posamezni cerkvi in skupnosti sprejemljivo. In vem, da nisem edina s to zadrego ali bolje rečeno strahom. Še več, slišim celo o mamicah, ki so zaradi (lahko povsem diskretnega) dojenja v cerkvi deležne očitajočih pogledov ali obsojanja.

Tudi Jezus se je dojil

Nekako sem prepričana, da – podobno kot pravi Jezus o ločitvi med možem in ženo – »od začetka pa ni bilo tako« (Mt 19,8). V to prepričanje me vodi tako osebna izkušnja dojenja kot tudi številna dejstva. Dojenje mora imeti v Božjem načrtu gotovo pomembno in visoko mesto v porajanju in oblikovanju novega življenja.

Ravno tako kot sta bila združena med nosečnostjo, ostajata mati in dojenček biološka enota tudi po porodu, združena v ljubečem, nežnem objemu.

V Svetem pismu je omenjeno na številnih mestih in običajno v pomenu blagoslova, ljubeče (božje) skrbi, obilja, tolažbe … Med omembami dojenja svetopisemskih oseb pa je verjetno najbolj zanimiv vzklik žene iz množice, ki je spremljala Jezusa: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« (Lk 21,17). Tako kot je pomembno, da se je Odrešenik spočel in oblikoval v telesu človeške matere, je pomembno, da se je ob njenih prsih hranil in ljubkoval. Ali kot pravi Sheila M. Kippley, znana katoliška avtorica, v svojem delu Dojenje – dar tvojemu dojenčku (Družina, 2013): »Ravno tako kot sta bila združena med nosečnostjo, ostajata mati in dojenček biološka enota tudi po porodu, združena v ljubečem, nežnem objemu

Nekateri cerkveni očetje in učitelji so še naprej razvijali svetopisemsko metaforo dojenja pri svojem opisovanju duhovne stvarnosti, kar kaže, kako naravna in polna lepote je bila zanje ta podoba. Sv. Efrem je v 4. stoletju o Jezusu zapisal: »On je prsi Življenja in je dih Življenja … Ko je sesal pri Marijinih prsih, nas je vse hranil s svojim Življenjem. Ko je ležal na prsih svoje matere, so vsa bitja ležala na njegovih prsih.« To preprosto podobo je uporabil tudi sv. Avguštin pri opisovanju odnosa med Kristusom in Cerkvijo: »Naše mleko je Kristus,« ki ga dobivamo preko »matere Cerkve«, njeni dojki pa sta obe zavezi Svetega pisma. Ni torej nenavadno, da so se ob podobi doječe matere Marije z Jezusom ob svojih prsih navdihovali številni likovni umetniki (Leonardo, Michelangelo, Van Dyck, Durer, El Greco …).

Ustvarjena drug za drugega

Poleg tega da znanstvena dognanja potrjujejo bistvene in nenadomestljive prednosti materinega mleka kot hranila za otroka, pa je dojenje več kot le hranjenje, saj močno pripomore tudi k povezanosti med mamo in otrokom, ima številne zdravstvene prednosti za oba in povzroča povsem naraven razmik med rojstvi (neplodnost zaradi dojenja lahko traja eno do dve leti ali še dlje). Poznavanje biološkega in psihološkega ustroja mame in dojenčka kaže, kako ti dve bitji povsem naravno težita drugo k drugemu in skupaj tvorita harmonično celoto, povezano v ljubezni in podarjanju. V tem naravnem zavedanju živijo številna svetovna ljudstva še danes, zahodna civilizacija pa se po daljšem odmiku šele počasi ponovno vrača k temu.

Že leta 1941, ko še ni bilo preštevilnih raziskav o prednostih dojenja, je papež Pij XII. v nagovoru združenju italijanskih mater tem posebej položil na srce, da »je zaželeno, da mati hrani svojega otroka pri prsih, razen kjer je zares nemogoče,« saj imajo matere »najzgodnejši in najintimnejši vpliv na duše malih in na njihovo rast v pobožnosti in kreposti,« oblikovanje otroških duš pa je najtežja in najzahtevnejša umetnost. Vsekakor je na mestu vprašanje, ali lahko obisk nedeljske maše umestimo med situacije, ko bi bilo dojenje »zares nemogoče«.

 

Povrnimo dostojanstvo prsim

Eden od razlogov, zakaj se nekaterim dojenje v cerkvi (ali pa na vsakem drugem javnem mestu) zdi neprimerno, je izkrivljen pogled na ženske prsi, ki so v zahodni družbi izrazito zreducirane na objekt spolnega poželenja, njihov bistveni pomen v porajanju novega življenja pa je povsem prezrt. Tudi tu se kaže bolečina razkola, ki je nastala, ko je bila spolnosti (s pomočjo kontracepcije) odvzeta njena rodovitnost. In če smo kristjani poklicani, da svetu spregovorimo o prvotni Božji zamisli o spolnosti, smo morda poklicani, da tudi doječim prsim povrnemo in priznamo njihovo dostojanstvo. 

Dojenje v cerkvi se nakaterim zdi neprimerno tudi zaradi izkrivljenega pogleda na ženske prsi, ki so v zahodni družbi izrazito zreducirane na objekt spolnega poželenja, njihov bistveni pomen v porajanju novega življenja pa je povsem prezrt.

Drugi razlog izhaja iz nerazumevanja tega, zakaj bi se majhen otrok sploh dojil (tudi) v cerkvi. V ozadju tega dvoma se skrivajo dolgo prevladujoče smernice za nego dojenčkov, ki jih zaznamuje pretiran strah pred otrokovo navezanostjo na mamo oz. pred njegovo »razvajenostjo«. Po teh smernicah je potrebno otroka že od najzgodnejšega obdobja navajati na samostojnost in neodvisnost od matere (in njenih prsi), dojenje pa mora biti omejeno zgolj na hranjenje v časovno določenih intervalih. Le ob takšnem – nenaravnem – pogledu na dojenje se lahko zdi razumno prepričanje, da mati lahko »nahrani« otroka pred in po maši, ni pa nikakršne potrebe po dojenju med njo.

A če na dojenje gledamo bolj celostno in mu priznamo tudi pomen za otrokove potrebe po varnosti, povezovanju, umirjanju, tolažbi, uspavanju ipd., potem postane želja po (občasnem) dojenju tudi v cerkvi in med mašo upravičena. V tem zavedanju se lahko tudi vprašamo, zakaj je za okolico običajno povsem sprejemljivo in celo zaželeno, da se nemirnemu dojenčku (med mašo ali kje drugje) ponudi za sesanje dudo (ali morda stekleničko, igračko), ki je umetna tvorba in zgolj nadomestek za tisto, kar otrok pravzaprav išče – hrano, tolažbo, umiritev ob materinih prsih. Pravzaprav bi moral pogled na otroka, ki ga »prevaramo« z dudo, vzbujati več nelagodja kot pa pogled na otroka in mater v njuni naravni – od Boga zamišljeni – simbiozi dojenja. 

Nepomembno vprašanje?

Čeprav na vprašanje dojenja v cerkvi v naši kulturi verjetno ni povsem preprostih odgovorov, pa vendarle ne gre za tako nepomembno vprašanje, ki bi zadevalo samo praktične vidike in meje sprejemljivega oz. zaželenega v neki skupnosti. Ravno ti praktični vidiki namreč odražajo in hkrati oblikujejo naše razumevanje dojenja, njegovega bistva in pomena. Vsaki doječi materi, ki je v tem obdobju še posebej ranljiva, občutljiva in dojemljiva, prinašajo sporočilo o tem, kakšno vrednost in kakšen pomen ima njeno dejanje. Obenem pa tudi oblikuje njeno izkušnjo dojenja in zgodnjega materinstva – ki je z dojenjem tako intimno prepleteno – kar lahko posredno vpliva tudi na odprtost para za dar novega življenja.

Morda bi bilo potrebno ponovno prepoznati tudi duhovno moč podobe doječega para, matere in otroka, ki je na nek način podoba Božje ljubezni do nas.

Tudi blaženi papež Janez Pavel II., ki nam v svoji teologiji telesa kaže na čudovito ustvarjenost človeka za to, da se v celovitosti svojega bitja – vključno s telesom – podarja drugemu in združuje v ljubezni (po vzoru Božje ljubezni), je opozarjal na velik pomen dojenja. Leta 1995 je na študijskem srečanju Dojenje: znanost in družba, ki ga je soorganizirala Papeška akademija znanosti, o dojenju med drugim dejal: »Tema je torej z različnih vidikov zanimiva za Cerkev, ki je poklicana, da se ukvarja s svetostjo življenja in družine.«

Izziv za naša občestva

Tako kot se – ob prepoznavanju številnih prednosti dojenja za telo in duševnost – v zahodni družbi počasi vračamo k prvinskemu in dajemo dojenju njegovo pravo mesto, bi bilo morda potrebno ponovno prepoznati tudi duhovno moč podobe doječega para, matere in otroka, ki je na nek način podoba Božje ljubezni do nas. In zakaj ne bi te podobe, ki jo predstavljajo številne doječe matere, z odprtimi rokami sprejeli v svoje cerkve in jim dali vedeti, da so dobrodošle, dragocene in polne dostojanstva?    

Vse to nas vabi k razmisleku in nam nalaga izziv, kako narediti naše župnije in cerkve (še) bolj naklonjene doječim mamam in njihovim otrokom. Da med mašo – ko se nam Jezus podarja na oltarju – nobeni mami – ki se otroku podarja v ljubečem stiku dojenja – ne bo potrebno stati zunaj na dežju, hiteti z jokajočim dojenčkom domov, se v zadregi skrivati v zakristiji, nervozno tolažiti otroka z vsemi mogočimi pripomočki ali biti deležna mrkih pogledov.

Prispevek je bil prvotno objavljen v prilogi Naša družina (12/2013).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja