Danes praznujejo tasti. Tudi moj.

Tast spada med štiri najpomembnejše moške mojega življenja. Mož, oče, sin in on. Težko rečem, kdo je na katerem mestu. Tast je namreč preko skrbi za odraščanje mojega moža, imel odločilen vpliv nanj in preko njega na najinega sina.

Hvala ti, dragi tast, da si nekoč skupaj s svojo soprogo želel in v življenje poklical mojega moža. Četudi v življenju ne bi napravil ničesar drugega, je zame že samo to dovolj.

Hvala, ker si ljubil svojo ženo, skrbel zanjo in prevzel svojo vlogo, ko sta postala mama in oče.

Hvala, ker si oba svoja otroka ljubil iz vsega srca, ju naučil delavnosti in jima dal vrednote. Preko tvojega zgleda sta se učila trdega dela, poštenja, odločnosti in blagosti, skrbnosti za ljube, odnosa do narave, iskrene pobožnosti in žvižganja v težavah.

Hvala, ker si bil osnovni vzor, po katerem je svoje fantovstvo in moškost oblikoval moj mož.

Hvala, ker sta skupaj delala in se pogovarjala. In ker si ga naučil kup tehničnih spretnosti in veščin.

Hvala, ker si z njim delal piščalke in rogove iz leskovega lubja. Še danes jih zna izdelovati in z njimi razveseljuje otroke.

Hvala, ker si mojega moža spodbujal, da je sledil svojim sanjam, čeprav se niso skladale s tvojo predstavo o življenju.

Hvala, ker si ga naučil s srcem obdelovati zemljo. Za vse, kar zraste, je potreben človeški trud in blagoslov iz nebes.

Hvala, ker si mojega moža preko skrbi za domače živali naučil odgovornosti in nežnosti pa tudi skrbi do stvarstva.

Hvala, ker si bil izjemen skrbnik družinskih financ. Z malo denarja, kolikor ste ga pač imeli, si delal čudeže. Hvala, ker si mojega dragega naučil varčnosti in skromnosti.

Hvala, ker si zgledno skrbel za hčerko in ženo v njunih bolezenskih težavah. Težko si predstavljam bolj vdanega očeta in moža.

In hvala za čudovit zgled spremljanja njunih poti v večnosti.

Hvala za to, ker si me, ko me je, takrat še moj fant, pripeljal, vso drugačno, v vašo družino, sprejel z veselim srcem, spoštljivo in mi od vsega začetka dal vedeti, da me boš imel rad kot oba svoja otroka.

Hvala, ker si potihem stopil nazaj in tja potegnil tudi svojo ženo, da sva se, mlada zakonca, s tvojim sinom lahko razcvetela.

Hvala za dolge ure tistega poznega večera, ko sva po spletu okoliščin sama sedela v hlevu in spremljala kravo, ki je telila. Najin tedanji pogovor hranim med najbolj dragocenimi spomini nate.

Hvala za vso finančno pomoč, ki sva jo prejela skozi leta. Nisi imel veliko, a ko nama je šlo za nohte, si vselej brez besed priskočil na pomoč.

Hvala tudi za vse kmetijske pridelke, ki smo jih bili deležni. Naša shramba in zamrzovalna omara nikoli nista bili prazni!

Hvala, ker si se tako neskončno razveseli vsakega od svojih vnukov. Ko vas opazujem danes, ko ti potrebuješ pomoč, vem, da se veriga sklepa. Kako nežni in skrbni so s teboj! Kot si bil ti z njimi vsa pretekla leta.

Hvala za to, da me na tvoja stara leta učiš ponižnosti in potrpežljivosti. Pa tega, da se še tako mogočen hrast nekoč upogne in postara. In da moja sedanja moč in hitrost in (kljub vsemu še vedno) mladost ni večna.

Hvala, ker ob skrbi zate lahko spremljam neizbežno obdobje jeseni življenja. O, da bi lahko šla v tista leta s tako mirno vestjo, kot greš ti.

Hvala tudi za izkušnje čisto zadnjega časa, ko se čisto počasi izgubljaš v svojem svetu demence. Čeprav je včasih res zelo težko in naporno, sva ti obljubila, da bova poskrbela zate. Trudiva se po najboljših močeh.

Vem, da ti, dragi tast, praznovanja ne pomenijo dosti. Zato te ne bom utrujala z njimi. Tudi danes ti bom samo ljubeče in potrpežljivo pomagala pri osnovnih opravilih, ki jih ne zmoreš več sam. To je v teh časih največ, kar ti lahko dam. V zahvalo za dragocenost, ki si mi jo vzgojil – moža.