Foto: ShutterstockMalček je besen, ker je dobil prelomljen piškot. Mogoče ga je celo sam prelomil. Joče, kriči, vpije, tolče, vrže škatlo s keksi na tla, vrže sebe na tla … Kaj naj si drugega mislimo kot to, da je njegovo vedenje povsem neprimerno, pretirano, da mali zafrkava in da ga je treba čimprej dati v red? Pa je to res?
Pogosto trmastim otrokom pripisujemo zle namene. Njihova dejanja merimo z logiko odraslih in zato nas njihova nesramnost spravi v bes. Takšen negativen pogled na otroke se je zasidral globoko v našo kolektivno zavest. Nam kot otrokom so pripisovali egoistične namene in mi jih pripisujemo svojim otrokom. Poslušamo nasvete, kako ne smemo podleči otroški svojeglavosti in da jih je treba čim prej naučiti poslušnosti in jih socializirati.
Ko se pogovarjamo z odraslimi, se nam zdi normalno in primerno, da upoštevamo želje vseh vpletenih. Ko gre za otroke, še zlasti predšolske, pa jih dojemamo kot glasne in zahtevne tirane, ki z odraslimi manipulirajo.
Odlomek iz vzgojnega priročnika iz 18. stoletja:
Kar se tiče svojeglavosti, se ta pojavi kakor naravno orodje v ranem otroštvu takoj, ko znajo otroci hlepenje po določeni stvari izraziti s kretnjo. Določena reč jim pade v oči, a ker je ne morejo dobiti, se razhudijo, kričijo in udarjajo vse povprek. Ko jim damo v roke kaj, kar jim ni všeč, zabrišejo reč po tleh in zavekajo. Gre za nevarne razvade, ki ovirajo vzgojo in otrokom ne prinašajo nič dobrega … Če svojeglavosti popustimo, se bo okrepila in jo bo še težje premagati. Ko otroci dosežejo svoje s hudovanjem in kričanjem, bodo vedno znova posegli po teh orodjih. Starše si bodo ovili okoli prsta in si jih podredili, poleg tega pa bodo razvili zlobno, svojeglavo in neznosno čud, s katero bodo poslej starše, v zahvalo za dobro vzgojo, gnjavili in trpinčili do konca njih dni. Če je staršem sreča mila in bodo z resnim karanjem in šibo svojeglavost pregnali, bodo dobili poslušne, vodljive in pridne otroke, dojemljive za dobro vzgojo.
Če izvzamemo šibo, se pravzaprav za sodobne malčke ni kaj dosti spremenilo. Otroku se še vedno pripisuje neka prirojena svojeglavost, tudi zlonamernost, ki jo je treba odločno sanirati. Če ne, bodo otroci odrasli v egoiste, zlobneže in razvajence. Predpostavka črne pedagogike je, da se otroci družbeno sprejemljivega vedenja ne morejo naučiti brez (nasilnega) posredovanja.
Zrelost možganov
Možgani otrok delujejo drugače kot možgani odraslega človeka, še zlasti pred četrtim letom. Niso še povsem zreli in otrok še ne zmore z razumskim delom možganov kontrolirati situacij, ki mu povzročijo stres. Bodimo realni, tudi številni odrasli jih ne zmorejo/mo vedno. Zato otrok potrebuje zanesljivo odraslo osebo, ki mu v trenutkih stresa, ki v vsakdanjem življenju neizogibno pridejo, nudi oporo in mu pomaga pri umirjanju. Če smo prepričani, da otrok nalašč trmari, nas provocira, nagaja … tega seveda ne zmoremo. Če smo bili sami deležni »črne pedagogike«, sta naša prva impulza ob otrokovem izpadu ali kakršni koli svojeglavosti jeza in bes.
Če smo bili sami deležni »črne pedagogike«, sta naša prva impulza ob otrokovem izpadu ali kakršni koli svojeglavosti jeza in bes.
Jezni starši
Otroci se ne vedejo vedno logično. Toda če si njihova dejanja pogledamo od blizu, običajno najdemo razlog za izbruh. Ko bomo ozavestili škodljivo dediščino črne pedagogike, bo izpuhtel tudi velik del naše jeze. Otroci nas obožujejo in se nam zelo redko zoperstavljajo. Večinoma gre za zelo nedolžne nesporazume, ki nikakor niso vredni ne naše jeze, ne otrokovih solz, ne poslabšanja našega dobrega odnosa.
Bomo zato vzgojili tirana? Nikakor ne. Poznate kakšnega tirana, ki je odraščal v vsaj približno ljubečem okolju ob vsaj približno čustveno zrelih odraslih?
Meja in družbeno sprejemljivega vedenja se otrok najbolje uči – prvič, z mirno razlago osebe, ki ji zaupa, in drugič, z vzgledom odraslega, ki se obvlada, tudi ko je nervozen in čeprav je njegov malček pravkar doživel izpad zaradi napačne barve lončka.
Malo bolj sproščeno?
Ali sedaj zgoraj napisano pomeni, da je nastopila doba vladanja predšolskih nezadovoljnežev? Da bo vaših naslednjih nekaj let podrejeno muhavosti vašega otroka? Ne, sploh ne. Ravno obratno.
Osebna izkušnja s triletnikom (tretjič): Rečem, da gremo. Ali da se je potrebno obleči. Umiti. Pospraviti. Karkoli. Občasno je prvi odziv ignoranca ali odločen NE. Tukaj je točka, ko bi se dalo zelo zaostriti situacijo. Ampak jo je bolje pustiti pri miru in počakati. Redko mine več kot par minut, ko otrok preprosto neha početi, kar je počel, in mirno naredi tisto, kar mu je bilo rečeno. Potreboval je pač malo več kot 3 sekunde, da je sprejel spremembo. Ko ga opazujem, kaj v tem vmesnem času počne, pogosto opazim, da imata ti dve minuti zanj osebno globok smisel in da sploh ne gre za upiranje. Ali je želel končati, kar je pač počel. Ali je želel celo pospraviti za sabo. Vedno seveda smisla ne vidim, a to ni pomembno. Seveda tak odlog ni možen čisto vedno. Toda največkrat je. Danes štiriletnik tega odloga skoraj več ne potrebuje oziroma zna že z besedami smiselno pojasniti, zakaj bi bilo dobro malo počakati in tudi sprejeti razlago, ko to ni možno.
Obstaja pregovor, ki pravi, da se »iz inata samo govna jedu«, kar bi lahko nekako prevedli, da se, ko deluješ iz principa, lahko naješ samo sranja. In videti je, da se le tega v odnosu otrok–starši prepogosto oboji najemo. Z otrokom se ni treba prepirati o malenkostih. Z otrokom ni treba meriti moči. Oštevanje triletnika je odveč. Jeza nad njim je pravzaprav smešna. Sproščenost, potrpežljivost, lahkotnost, dobra volja, malo ignorance, malo razumevanja za obdobje, ki bo minilo, pa seveda vztrajanje pri pomembnih mejah bo naredilo naša življenja veliko prijetnejša, naše dneve mnogo bolj sproščene, otroštva naših otrok pa mirnejša in lepša.
Delno povzeto po knjigi Danielle Graf in Katje Seide: Najbolj zaželen otrok vseh časov me spravlja ob pamet. V njej najdete tudi zelo učinkovita orodja, kako se ravnati z otrokovo trmo in izpadi. Knjiga je na voljo v naši SPLETNI KNJIGARNI.
Oglejte si tudi oddaje, ki obravnavajo podobno tematiko:
Mag. Mojca Košič: “Otrok, ki je deležen spoštovanja, ima veliko zaupanje vase”
Mag. Darja Kalamar Frece: “Otrok bo imel tak odnos do življenja, kot ga imamo mi.”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Jih je veliko v SLoveniji, kar poglejte komentarje na domovina.je, ki zagovarjajo mračnjaške ideje o vzgoji otrok in mladostnikov, tako da avtorica članka, prosim če se kar nanje obrnete, boste imeli veliko za pisati.!