Foto: ShutterstockDanes nisem v najboljši koži, priznam. Že jutranji pogled na kopalnico me je »navdušil«. Eden od mojih otrok je sinoči na tleh »pozabil« hlače, spodnjice, nogavice in majico v stanju – kot so padli dol. In, že uporabljena zobna nitka je spet visela na umivalniku, čeprav nad njim že lep čas visi listek, da zadeva sodi v koš za odpadke in to takoj po uporabi. To se ni zgodilo prvič (in verjetno ne zadnjič), me pa vedno znova zbode, ker pač govorimo o otroku, ki si na podlagi svojih let lasti in mu jih priznavamo, praktično vse pravice odraslega. In ker skoraj vedno, ko se prekršek zgodi, govorimo o enem in istem otroku.
Smo torej svojo vlogo narobe izpolnili? Je sploh nismo? Po drugi strani pa – je to, kako in ali sploh otrok za seboj pospravlja doma, bistveno za njegovo srečo?
Ali je res tako težko nogavice spraviti iz stanja »kepice«? Je tako težko obe hlačnici obrniti na isto stran? Je nemogoče razumeti mirno in jasno pa tudi v jezi in glasno večkratno izrečene prošnje in zahteve, da zjutraj vsi radi pridemo v urejeno kopalnico? Da mi priprava perila za pranje vzame bistveno več časa, če moram predhodno kos za kosom obrniti na pravo stran. In da konec koncev ni posebej spoštljivo do mene, če moram z vsakih posameznih spodnjic prej sneti »vpletene« nogavice in jih ustrezno obrniti. In da tudi odnašanje rabljenih zobnih nitk ni moje najljubše opravilo.
Kje sem oz. sva pri vzgoji zagrešila?
O, pa drugi trije niso nikakršni svetniki. Eden recimo vztrajno zamuja. Naj bo časa še tako veliko, se bo od doma odpravil zadnji trenutek ali, še veliko raje in pogosteje, malo čez. Opravilo, ki bi moralo biti narejeno ob določeni uri, bo takrat v najintenzivnejšem nastajanju. Zamujanje in slaba volja ob tem sta tako na dnevnem redu.
Pa od kje mu tak zgled?
Imamo tudi primerek, ki silno poredko za seboj pospravi mizo. Od vedno sva otroke navajala na to, da krožnik po obedu vsak sam odnese v pomivalni stroj. Da če si režeš salamo in kumarice ali mažeš med in maslo, po končanem obroku vse pospraviš nazaj v hladilnik in omaro. Enih se je prijelo, enih se je delno, enega se sploh ni.
Kaj sva storila narobe?
Morda se slepim, ampak prepričana sem, da se podobne zgodbe v taki ali drugačni obliki pojavljajo v čisto vseh družinah. Smo torej svojo vlogo narobe izpolnili? Je sploh nismo? Po drugi strani pa – je to, kako in ali sploh otrok za seboj pospravlja doma, bistveno za njegovo srečo? Ali neprijetne navade kažejo na njegovo srce? Ne in NE. Zanesljivo namreč vem, da – khm – tudi sama nisem popoln zgled redoljubnosti, pa sem v svojem življenju srečna. In iskreno upam, da moje neurejene omare in police nimajo vpliva na mojo dobrosrčnost. Včasih se zbojim ob misli na to, da bi moji otroci v svojih partnerstvih imeli težave zaradi svojih slabih navad. Po drugi strani pa sem prepričana, da njihov oče ni edini človek na svetu, ki dobrodušno sprejema svojo ženo, ki se čisto dobro počuti in znajde počuti v »ustvarjalnem neredu«. Pač malo pobrskaš …
Sama sem od doma prinesla mešane navade glede reda. Nekatere navade so bile kar vkoreninjene, pri drugih sem bila popolnoma razpuščena. Starši so naredili nekaj, največ pa me je glede reda naučil mož. In to niti z zgledom (no ja, malo tudi s tem), niti z jezo. Naučil me je tako, da me je sprejemal in me preprosto imel rad. Tako kot sem. In glej, to me je najbolj spreminjalo.
Znam to modrost danes, zdaj, prenesti na svoje otroke?
