Večkrat se sprašujemo, kakšna vzgoja otrok je pravilna? Strah nas je vzgoje, ki otroka ne bi dovolj usmerjala, ne maramo vzgoje, ki otroku ne dopušča dovolj svobode in je psihično ali celo fizično nasilna … Kako naj torej ravnamo z otrokom, da bo zanj kar najbolje?
Stik z otrokom
Pogoj za vzpostavljanje razmejenega in rahločutnega odnosa do otroka in s tem »vzgojnega prijema« je stik z njim. Otrok, ki se lahko zanese na svoje starše in na njihovo presojo njegovega vedenja, je lahko le otrok, ki čuti, da ga starši poznajo, spremljajo in razumejo tudi takrat, ko sam sebe ne razume. To pomeni, da so starši tisti, ki znajo »prevesti« otrokovo nerganje, sitnobo, nezadovoljstvo, uporništvo ali agresijo v jezik, ki ga bodo razumeli sami. Prek te sposobnosti bodo lahko razumeli, česa otroku primanjkuje oz. v kakšni stiski se je znašel.
Prevajanja otrokovega vedenja so sposobni vsi starši, ki otroka čutijo ali ga hočejo čutiti in stalno iščejo pot do njega prek ozaveščanja svojih notranjih stanj. Starši, ki so z otrokom v stiku, bodo v njegovem obnašanju lahko prepoznali, za kaj gre: utrujenost, lakoto, naveličanost, strah, jezo …
Otroci nikoli ne izsiljujejo
Otroci nikoli ne »izsiljujejo« brez potrebe. Nikoli niso sitni zato, da bi izzivali starše ali jim nagajali. Prav tako niso nikoli sitni zato, ker bi bili prezahtevni in »razvajeni«.
Otrok tega procesa in doživljanja ne zna izraziti z besedami, ki bi vse to opisale, zato ga izraža z vedenjem.Vedno, ko imajo starši ob njih take in podobne občutke ali misli, se v otroku odvija močan in globok čustveni proces. Otrok tega procesa in doživljanja ne zna izraziti z besedami, ki bi vse to opisale, zato ga izraža z vedenjem. Takrat otroci od staršev resnično potrebujejo in hočejo več, kot so dobili. Pogosto se zgodi, da imajo straši občutek, da so otroku dali že vse, kar so mislili, da je potreboval, in zato ne vedo, kaj naj bi še vedno pogrešal.
Ves ta proces se lahko zgodi že ob najmanjši in navidez nepomembni dnevni rutini. Lahko ob umivanju zob, hranjenju, igri, ritualu ob uspavanju in podobnih vsakodnevnih obveznostih. Če na primer otrok med igro udari drugega otroka ali se npr. pogosto poškoduje, pomeni, da mora nekdo od odraslih (najbolje, da so to starši) to otrokovo telo umiriti. Otrok tega nikakor ne dela zanalašč ali iz hudobije. Enostavno se ne znajde na drugačen način. Staršem seveda ni treba opravičevati tega dejanja, ker zanj ni opravičila. Dejstvo je, da se tepsti ne sme. Vendar to še ni celotna zgodba. Na nas starših je, da ugotovimo, zakaj do tega prihaja, kaj otroka žene v tako stisko, da škodi drugim in tudi sebi samemu. Tako vedenje je namreč za drugega boleče, njega samega pa počasi osami, saj se z agresivnim in nemirnim otrokom redkokdo rad igra.
Čutiti z otrokom
Pri vzgoji torej ne gre za pravila, kaj je prav in kaj ne, temveč predvsem za čustveni stik z otrokom. Pri rahločutnem in senzitivnem starševstvu bodo namreč starši vedno vsaj približno razumeli otrokovo vedenje ali se vsaj trudili razumeti ter čutiti z njim njegova čutenja. Prek neprestanega iskanja čustvenega stika z otrokom ga bodo lahko varno vodili v svet. Otrok, ki se razvija ob starših, ki bodo imeli besede za njegovo počutje in ga bodo znali umiriti, se bo tudi v svetu znašel in polno živel.
Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.
