Foto: ShutterstockPred kratkim smo na portalu Iskreni pisali o tem, da bi morali otroci prevzeti skrb za nakup šolskih potrebščin, namesto da to namesto njih opravimo starši. Ob tem me je presenetilo veliko število staršev, ki so se odzvali, da bodo otroci lahko kupovali, ko bodo zaslužili svoj denar, in da so šolske potrebščine predrage, da bi nakup prepustili otrokom. Težava je, da starši otrok ne naučimo ravnanja z denarjem, nato pa smo presenečeni, ker so zapravljivi, nesamostojni in brez stika z realnostjo. Res je, da so šolske potrebščine zelo drage. Zato je toliko pomembnejše, da otroke naučimo, kako se lotiti nakupa!
Ravnanje z denarjem je povezano s samostojnostjo
V zahodnem svetu skokovito narašča število mladih (in ne tako mladih), ki se nikakor ne morejo odseliti od doma in začeti samostojnega življenja. Ne gre samo za astronomsko drage nepremičnine, čeprav je to gotovo del problema. Težava je tudi v tem, da se vse več mladih ne more ločiti od all-inclusive mama hotela. Pogosto tega niti niso sposobni, saj doma niso prejeli potrebnih veščin.
Mednje ne spadajo samo pranje perila, priprava obrokov in to, da se znamo sami naročiti pri zdravniku, ampak tudi ravnanje z denarjem. Problem je še večji, ker tudi številni starši niso vešči modrega gospodarjenja. Koliko ljudi s povprečnimi ali celo nadpovprečnimi dohodki je ujetih v vsakomesečno preseganje limita, življenje iz rok v usta in nesmiselnimi potrošniškimi krediti! Takšni starši otroke težko učijo ravnanja z denarjem. Drugim se zdi, da so otroci za to še premajhni. Ali da je denar »njihov«, čeprav ga seveda uporabljajo tudi za vzdrževanje družine. Zato ima vse preveč otrok odnos do denarja na ravni triletnika: bančna kartica skrbi za neomejen pritok denarja, ki je namenjen uresničevanju mojih želja. Zdaj in takoj!
Raziskave jasno kažejo, da niso zadovoljnejši tisti, ki imajo več denarja, ampak tisti, ki znajo dobro ravnati z denarjem, ki ga imajo na voljo.
Kako otroke naučiti finančne samostojnosti?
Otroci, ki se ne naučijo upravljanja z denarjem, bodo v življenju precej na slabšem. Raziskave jasno kažejo, da niso zadovoljnejši tisti, ki imajo več denarja, ampak tisti, ki znajo dobro ravnati z denarjem, ki ga imajo na voljo. Pri tem seveda nimamo v mislih oseb na pragu revščine, ampak običajno situirane ljudi, med katere k sreči spada večina Slovencev.
Kako se otroci učijo finančne samostojnosti? Že od malih nog s tem, ko nas opazujejo. Zato jih vzemimo v trgovino – ne da bi si izbrali novo igračo, ampak zato, da bodo opazovali, kako kupujemo. Odlična dota je, če nas bodo gledali, kako si pred nakupom naredimo seznam, primerjamo cene, kupujemo po pameti in ne podlegamo impulzivnim nakupom. Nujno jih je naučiti, da si ne moremo privoščiti vsega. Gre za logično posledico: če želimo naslednje leto na morje, moramo čez leto skrbno ravnati z denarjem. Starši, ki jim je samoumevno, da varčujejo, so najboljši zgled za svoje otroke.
Vse preveč otrok ima odnos do denarja na ravni triletnika: bančna kartica skrbi za neomejen pritok denarja, ki je namenjen uresničevanju mojih želja. Zdaj in takoj!
Ko otroci zrastejo, je prav, da postajajo samostojni tudi v praksi. Recimo tako, da se učijo ravnati (in varčevati!) z žepnino. Konkretna vaja je tudi nakup šolskih potrebščin. Seveda otrokom ne damo kreditne kartice na lepe oči. Prva leta kupujemo skupaj z njimi. Nato smo ob njih, ko kupujejo sami. In nato pride čas, ko jim določimo budget in jim zaupamo, da bodo za nakup poskrbeli sami. Ali jim bomo dali denar v gotovini, jim zaupali kreditno kartico ali jim ga nakazali na njihov bančni račun, niti ni pomembno. Pomembno je, da vzgojimo najstnika, ki zna ravnati z denarjem in mu lahko zaupamo, da bo po pameti opravil tudi večje nakupe.
Otroci naj se zavedajo vrednosti svojih stvari
Ko otroci na blagajni plačujejo (ali nam pomagajo plačevati) račun za šolske potrebščine, jih običajno zadane kap: »Kaj, dvesto evrov samo za delovne zvezke??!« Prav je, da jih zadane kap. Saj tudi nas! Samo tako bodo poznali vrednost stvari, ki jih vsak dan prenašajo v šolski torbi. In ko bodo k temu dodali izkušnjo počitniškega dela, se bodo zavedli, kako trdo delo je služenje denarja.
Ravnanje z denarjem ne pade z neba, ko dobimo prvo plačo. Zato je nesmiselno govoriti, da bodo otroci kupovali, ko bodo zaslužili svoj denar. Do takrat jih moramo usposobiti, da bodo to znali. Zapraviti zna kdorkoli, ravnati z denarjem pa znajo tisti, ki so se tega naučili.
Prihodnjo soboto ne zamudite oddaje z Alešem Liscem, znanim strokovnjakom za finance, prodajo in marketing. V seriji oddaj bo podrobno pojasnil, kaj pomeni dobro upravljanje z denarjem v partnerskem odnosu in zakaj šele urejene finance pomenijo, da smo zares odrasli. V drugi oddaji se bo dotaknil tega, kako pri otroku spodbujati podjetniško žilico in kako ga naučiti dobrega upravljanja z denarjem.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Čeprav nekateri govorijo, da denar ni toliko potreben in pomemben, je še kako pomemben! Če nimamo denarja, ne moremo preživeti.
Že enostavna ljudska logika pravi, da ne smemo zapraviti več, kakor zaslužimo, oziroma prejmemo. Otroke moramo naučiti, da denar ne raste na drevesu, pač pa ga moramo najprej zaslužiti. Z denarjem ne smemo razmetavati in kupovati neumnosti, kar tako, ker nam je nekaj všeč, potem pa stoji tam v omari. Denar je za nujne in za potrebne stvari.
Prav je, da damo otrokom nekaj malega žepnine in da ta denar skrbno hranijo in si potem kupijo sladoled, ali pa kakšno malenkost. Tako se otroci naučijo, kaj pomeni imeti denar in tudi kaj privarčevati. Ko otroci odraščajo, jih je treba tudi vzgojiti tako, da ne bodo svojega denarja posojali svojim kvazi prijateljem in kolegom, ki jih hočejo samo izkoriščati, posojenega denarja pa ne bodo nikoli vrnili.
Imam izkušnjo iz mladosti: neki “prijateljici”, ki je imela boljšo plačo kot jaz, sem večkrat posodila denar. Vedno je bila brez denarja. Ne vem, kako ji je uspelo vse zapraviti. Vem pa samo to, da mi denarja nikoli ni vrnila.
več kot odlično napisano, samo barcaffe, se v celoti strinjam!