Vir: ShutterstockEden najbolj žalostnih prizorov, ki jih lahko julija in avgusta opazujemo v knjigarnah in papirnicah, so vestne mame, ki nakupujejo šolske potrebščine za svoje otroke. Otroci včasih brezvoljno in nemo stojijo za njimi, še pogosteje pa jih sploh ni zraven. Pri tem ne govorimo o prvo- ali drugošolcih, ampak o starejših otrocih, najstnikih in celo srednješolcih.
Če vprašate prodajalke, staršev, ki kupujejo potrebščine za srednješolce, sploh ni malo. Nekateri pridejo z lično urejenimi seznami in vse opravijo sami, drugi privlečejo najstnike s seboj in jih obravnavajo kot malčke. Šestnajstletniku pred nos moliti radirke in ga spraševati, katera mu je všeč, je milo rečeno absurdno. Če mulcu konec osnovne šole mi kljukamo sezname in preverjamo njegovo šolsko torbo, vzgajamo otroka, ki bo pri dvajsetih ali tridesetih nesposoben samostojnega življenja. Namesto da bi ga naučili, kako naj poskrbi zase, ga delamo odvisnega od staršev. Res se ne moremo čuditi, če se čez deset ali petnajst let nikakor ne bo mogel odseliti od doma.
Svoje otroke imejmo za sposobne
Skrb za nakup šolskih potrebščin je ena od osnovnih veščin, ki se jih mora naučiti vsak otrok. Prvič zato, ker je tega sposoben. Drugič zato, ker gre za veščino, ki jo bo potreboval vse življenje. Za samostojno življenje moramo znati ugotoviti, kaj potrebujemo, narediti načrt za izvedbo, oceniti stroške, priskrbeti vse potrebno in stvari na koncu še urediti. Tretjič, skrb za potrebščine vzpodbuja občutek odgovornosti. Kdor vloži trud v pripravo in nakup, bo čez leto skrbneje ravnal s svojimi stvarmi. In četrtič, samostojno opravljena naloga okrepi samozavest. Vau, tako odrasel in sposoben sem, da vse to zmorem sam!
Starši pozabljamo, da naši otroci rastejo in niso več malčki, s katerimi smo kupovali copate za v vrtec in prvo šolsko torbo. Vsako leto so starejši in sposobnejši. Nujno je, da jih kot takšne tudi obravnavamo. Za lažjo orientacijo smo pripravili okviren pregled, kaj lahko od otrok pričakujemo v določenem obdobju.
Prvi razred
Prvošolci se zelo veselijo novih šolskih potrebščin, zato nakupa nikar ne opravimo sami. Vzemimo jih s sabo in jih vključimo v izbiro šolske torbe, peresnice, zvezkov … Tudi pri nakupu preko spleta naj sami izberejo stvari, ki so jim všeč. Tako bomo okrepili prijetno vznemirjenje pred prvim šolskim dnem. Če bodo otroci vedeli, katere potrebščine so izbrali, bodo za njih lažje skrbeli.
Prav je, da že prvošolcem postavimo meje pri cenah. Recimo tako, da jim pokažemo, med katerimi šolskimi torbami ali copati lahko izbirajo, ker spadajo v primeren cenovni okvir.
Drugi in tretji razred
Otroke začnemo navajati na samostojnost, vendar delamo skupaj z njimi. Skupaj pregledamo seznam in opremo od lanskega leta ter označimo, katere stvari so še uporabne in katere bo treba kupiti. Pohvalimo jih za vse potrebščine, ki so preživele šolsko leto, saj so nam s tem prihranili strošek nakupa.
Nato skupaj naredimo načrt, kje bomo potrebščine kupili: v papirnici, supermarketu, po spletu … Po nakupih (v trgovino ali na splet) gremo skupaj. Seznam naj ima v rokah otrok, mi pa ga pri nakupu samo usmerjamo in mu pomagamo, če se mu zatakne. Na koncu skupaj preverimo, da nismo česa izpustili, in označimo, kaj bo treba kupiti v drugi trgovini. Doma naj otrok potrebščine sam zloži v svoj predal in peresnico. Tako bo imel najboljši pregled nad svojimi stvarmi.
Druga triada
Otroke najprej naučimo, kako na šolski spletni strani najdejo in natisnejo seznam potrebščin. Nato naj samostojno pregledajo potrebščine preteklega leta in na seznamu označijo, kaj je treba kupiti. Dobro je, da smo med tem opravilom v istem prostoru in jim lahko po potrebi priskočimo na pomoč, vendar se v njihovo delo čim manj vmešavamo. Na koncu lahko skupaj pregledamo seznam, da vidimo, kako so opravili svoje delo.
Če otroci izrazijo željo, se lahko v bližnjo papirnico ali trgovino odpravijo sami. Lahko pa organiziramo zabaven nakupovalni izlet, ki ga združimo s sladoledom. Otroci naj bodo pri nakupu samostojni: sami naj poiščejo stvari, ki jih rabijo, jih črtajo s seznama in se s prodajalko dogovorijo, katere delovne zvezke potrebujejo. Starši smo samo še opora, ki vskoči, kadar se kaj zalomi.
Zelo pomembno je, da jih naučimo, kako nakupovati: kje preveriti ceno, kako izbrati izdelke, ki so znižani, kako izkoristiti kupone in različne akcije, kako najti pravo razmerje med kakovostjo in ceno. Opozorimo jih na razlike med ponudniki in jih pohvalimo, ker nam pomagajo kupovati racionalno. Če nakupujemo po spletu, jih naučimo, kako potekata spletni nakup in plačilo.
Tretja triada
V zadnji triadi naj bi bili otroci že dovolj samostojni, da za svoje potrebščine poskrbijo sami. Morda bodo rabili še malo spodbude ali kakšen nasvet, česa več pa gotovo ne. Jasno jim dajmo vedeti, da je nakup šolskih potrebščin njihova skrb, pri čemer jim zaupamo, da jo bodo dobro opravili.
Če se bodo po nakupih odpravili sami ali v družbi sošolca, jih pri tem podprimo. Pomembno je le, da prej skupaj določimo cenovni okvir, ki se ga morajo držati pri nakupu torb in potrebščin. Če se bomo po nakupih odpravili skupaj, pa naj dajo pobudo otroci. Spodbudimo jih, da nas povabijo sami: »Kdaj bi šli ta teden po moje šolske stvari?« Pri nakupu smo zraven samo še za to, da plačamo. In da se imamo skupaj z otroki fino. 🙂
Srednješolci
Verjetno je jasno, da starši pri šolskih potrebščinah srednješolcev nimajo več kaj iskati. Morda bodo nekaj podpore rabili samo pri prehodu v prvi letnik, potem pa gotovo ne več. Z njimi gremo po nakupih samo, če je to obojim v veselje, in ne zato, ker najstniki tega ne bi znali sami. Nanje preložimo tudi odgovornost, kdaj in kako se bodo lotili naloge. Težko se je ugrizniti v jezik in prenehati z opomini, vendar je to nujno potrebno. Tudi če se bodo na šolo spomnili šele zadnjega avgusta in nato panično tekali naokrog, bo to za njih dobra lekcija (ki bo verjetno napornejša za starše kot za najstnike).
Izgovori, da otrók skoraj ni doma in zato lažje opravimo sami, ne štejejo. V celem poletju bomo že našli nekaj ur, da poskrbimo tudi za to. Če bi se zavedali, kakšno škodo jim povzročamo, kadar stvari opravljamo namesto njih, o tem sploh ne bi razmišljali. Dajmo jim vedeti, da so sposobni in da zaupamo vanje. Ne pozabimo, da bo otrok, ki zna poskrbeti za svoje šolske potrebščine, čez nekaj let lahko z vzdignjeno glavo vstopil v odraslo življenje.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Mag. Mojca Košič: “Otrok, ki je deležen spoštovanja, ima veliko zaupanje vase”
Dr. Janez Sečnik: Kako fantu privzgojiti spoštovanje do deklet in pravi odnos do spolnosti?
Jaz ves čas svojega sina (ki bo šel v 3. razred) vključujem v vsa domača opravila, in tudi šolske potrebščine je šel vedno z mano iskat, si jih sam izbral (seveda ob pogovoru z mano). Šola je njegova odgovornost. In tudi vsega na novo nisva kupovala. On si je tudi s svojim denarjem kaj kupil, kar mu je bilo všeč in sem mu jaz rekla, da mu ne bom kupila. Naj ve, kako se služi denar in da tudi zna sam razpolagati s svojim denarjem, da ve, za kaj ga bo porabil in da zna ravnati z denarjem. Tri leta bo imel isto torbo, peresnico, veliko stvari bo imel še od lani, ker ni porabil. Ampak seveda nekateri potrebujejo vsako leto vse novo, zato je tudi račun na koncu velik.
Pohvalno,da še obstajajo mame,ki se zavedajo,da je otroka potrebno pripraviti za življenje in da nimajo svojih otrok za nesposobneže,ki ne zmorejo nič brez mamice.