Bratje in setre so si lahko močna opora ob preizkušnjah življenja

Lepo je, ko se paru rodi prvi otrok. Pričakovani na poseben način dopolni dvojino. In čeprav vsak naslednji otrok podobno dopolni obstoječo družino, se mnogi pari po prvem otroku ustavijo. Med ljudmi zelo pogosto slišimo, da lahko le enemu res vse nudiš, se mu res posvetiš. Pa je res tako?

Redko srečaš človeka, ki mu je žal, da je imel enega ali več sorojencev. Večina ljudi, ki ima kakšnega brata ali sestro, ima zagotovo nekaj lepih spominov na skupne igre, norčije, smeh, zabavo in delo.

Tudi sama imam take spomine. So stvari, ki jih od vseh ljudi na svetu zares razume le moja sestra. Vsem ostalim je treba nekaj razlagati, pa še ne dojamejo. S sestro pa se le spogledava in z vsemu čutili ponovno zaznavava resnično bistvo nekega davnega dogodka, skupnega doživetja.

Včasih se sprašujem, če se tisti, ki se načrtno odločajo le za enega otroka, z namenom, da mu bodo vse nudili, zavedajo, kaj vse mu s to odločitvijo v resnici odrekajo in kako mu dolgoročno zapletajo življenje.

Odločitev za naslednjega otroka

Kaj so razlogi, da se ljudje odločijo za naslednjega otroka? Če pustimo ob strani to, kaj bi morali biti resnični razlogi za odločanje o novem življenju, ljudje najpogosteje navajajo – da bo imel družbo, prijatelja, vrstnika, sozarotnika, nekateri dodajo, da si bo brusil značaj, ali da je dobro imeti nekoga, ob katerem se naučiš potrpežljivosti …

Vsi ti razlogi seveda tudi zares imajo neko težo. Z leti pa se predme razgrinja še en vidik, na katerega v mladosti nikoli nisem zares pomislila. Gre za dejstvo, da starši nekega dne ostarijo in potrebujejo pomoč. Vedno več pomoči. Dokler so starši sposobni skrbeti zase (in pomagati tudi »tamladim« z varstvom otrok, kakšno finančno injekcijo in domačimi pridelki), je kar prikladno, če ti ni treba njihovega časa in materialnega preveč deliti. Ko pa enkrat starši postanejo tisti, ki ne zmorejo, je vse skupaj toliko lažje, kolikor več pomočnikov je na voljo.

Nekega dne potrebujejo pomoč starši

Če je potrebno starše spremljati k zdravniku, poskrbeti za stvari iz trgovine, pomiti okna ali pokositi travo, to ob več otrocih lahko vsakič opravi kdo drug. Če je potrebno poskrbeti za starša, ki ima težave s spominom, je nanj lažje paziti, če je na voljo več ljudi, ki se preko dneva razporedijo pri njem. Lažje je organizirati dopust, če lahko računaš na enega ali več drugih pomočnikov, lažje se je občasno naspati in odpočiti, če te lahko v rednih časovnih razmakih kdo zamenja in nadomesti.

Leta, ko ljubljeni oče ali mama obnemoreta, so za njunega edinega otroka, ki ima tudi lasten naraščaj, službo in skrbi, lahko neskončno dolga in izčrpavajoča. Obupen je občutek, ko vidiš slabeti človeka, ki ga imaš rad iz vsega srca, pa mu ne zmoreš dati toliko časa in energije, kot bi ju potreboval, si ju zaslužil. Ker potrebujejo te tudi tvoji otroci in zakonec in služba in lastno gospodinjstvo in potrebuješ se tudi sam. Če se samo razdajaš, nekega dne ugotoviš, da si se izpraznil. Pomembno se je tega zavedati preden potrošiš vse, kar premoreš. Težko je drugim razložiti, kaj pomeni skrbeti za ostarelega, če je vse, prav vse odvisno samo od enega, od ene družine. Če gre za krajši čas, še nekako gre, če pa se meseci zlijejo v leta, človek slej ko prej pride do svojih skrajnih meja.

In da se to zgodi čim kasneje, ali pa sploh ne, so sorojenci drug drugemu lahko v čudovito pomoč.

Odrešilen odmik

Kako odrešilno je, če se lahko vsake toliko odmakneš od intenzivnega dogajanja okoli obolelega in/ali ostarelega, kako krepčilno, če se lahko naspiš, se posvetiš kakšnemu hobiju, svojim dragim, ki si jih morda zanemaril, poslušaš glasbo, tišino, si narediš kopel, greš v naravo, prebereš knjigo, se pustiš postreči ali preprosto zamenjaš okolje, vonj, barve, glasove … Kdor je že (bil) v vrtincu takega načina življenja, ve, o čem govorim.

Ni zanemarljiva niti delitev stroškov doma za ostarele, če enkrat pride tako daleč, da domača oskrba nikakor več ne gre.

Vem, da se po družinah in tudi med sorojenci dogaja marsikaj. Da so tudi taki, ki se prepirajo, ki se ne marajo, ki si nagajajo … Ampak so tudi taki, ki se imajo radi, ki so dobrohotni, ki si pomagajo … Starši vedno želimo verjeti, da bodo naši otroci takšni.

Vzgoja, zgled in molitev

Malo je razočaranj, ki bi v dušo mame ali očeta odraščajočih in odraslih otrok bolj zarezala kot spoznanje, da se tvoji otroci ne marajo, da so sprti, da se ne prenesejo. Razen vzgoje in lastnega zgleda starši konkretno ne moremo storiti ničesar. Ne moremo vzpostaviti nobenega odnosa med sorojenci. Vedno pa lahko molimo.

Molitev za sorojence, svoje in svojih otrok, zatorej nikoli ni odveč in prezgodaj ali prepozno.



Komentarji

  1. Ja. Res je. Bratje in sestre so lahko močna opora.
    So pa tudi primeri, zelo boleči, ko so odnosi med brati in sestrami slabi, sovražni.
    Mogoče pa bi tudi takim odnosom namenili kak članek! Recimo o tem, kaj so vzroki za sovražen odnos med sorojenci, pa kakšna je pot-če sploh obstaja-iz tega?
    Sam bi verjetno z mojim bratom imel soliden odnos, če on ne bi bil pod komando svoje soproge…

Komentiranje je onemogočeno.