Bog k nam prihaja preko zakramentov

Vir: Pixabay

Maj in junij sta meseca, ko se po cerkvah in družinah vrstijo praznovanja ob prejemu zakramentov prvega svetega obhajila in svete birme. Postavijo se mlaji, okrasijo se cerkvene klopi in oltarji, pospravijo se domovi, speče se kopica dobrot. Kako pa je s srci? Ima Bog, ki se spušča med nas, kam vstopiti?

Prvi prejem Jezusa v srce

Ima Bog, ki se spušča med nas, kam vstopiti?

Zdi se mi zanimivo, da častimo prvi prejem Jezusa v srce, pri tem pa pogosto prezremo povsem enakovreden praznik prve svete spovedi. Oba zakramenta se delita ponavljajoče, a zares slovesno je le prvič. Zakaj si iz spovedi in obhajila vsakega družinskega člana ne naredimo vsaj majhnega družinskega praznika? Se v cerkvi razveselimo in blagrujemo vsak obraz, ki izstopi iz spovednice? Sploh dojemamo, kaj se zgodi v srcu, ko vanj poseže Jezus osebno? Ko nam preko svojega trpljenja in smrti daje možnost začeti znova, se na novo truditi, pobrisati temne madeže duše in jo napolniti z Božjim veseljem? Se oblečemo pražnje, ko gremo k spovedi? Smo iskreno srečni za vsakega človeka, ki gre k obhajilu? Spečemo kdaj torto v ta namen? Se objamemo in pohvalimo? Se zgledujemo?

Ja, enkrat je prvič. Ampak tudi štiriindevetdeseta spoved in sedemstošesto obhajilo sta enaka praznika. Prav nobena spoved in nobeno obhajilo ni rutina, navada.

Smeti proti biserom

Sveta birma je drugačen praznik. Birmanec naj bi pred prejemom izkazal svojo zrelost, poučenost o in v veri ter izkustvo življenja po Svetem Duhu. Kajti le določena predstopnja vsega naštetega birmancu daje zmožnost prejema darov Svetega Duha. Ampak koliko nas ob omembi birme in darov v istem stavku najprej pomisli na darove Svetega Duha? Z darili ob birmi smo stvar pripeljali do popolnega absurda. Kolesa, računalniki, potovanja – zlati resnični darovi.

  • Dar modrosti. Modrost je mnogo več kot pamet. Modrost je kombinacija vseh mogočih inteligenc in izkušenj, z zmožnostjo, da jih povezujemo in odprtega srca upoštevamo. Modrost je včasih obmolkniti in včasih, ko je treba, zakričati. Modrost se ne kupi in ne podeduje. Modrost je dar.
  • Dar umnosti. Le ta nam pomaga, da ne ostajamo na površini, ampak se skušamo prebiti v jedro. Da ne vidimo le zunanje podobe, ampak se ves čas zavedamo, da je bistvo znotraj, skrito pred očmi površnih. Dar umnosti nam narekuje, da uporabljamo zdravo pamet, srce in čutila. Morda nekdo na zunaj ni nič posebnega, znotraj pa se skriva pravi pravcati zaklad. Ni škoda, da ga ne bi odkrili?
  • Dar sveta. Najti pravo življenjsko pot je milost. Velikokrat ljudje tavamo po brezpotjih, po enosmernih ulicah, ki nimajo izhoda. Včasih se celo zataknemo na kakšnem trgu in se vrtimo v krogu, brez znanja in načrta kdaj in kako ven, naprej. Imeti ob sebi ljudi, ki me lahko dobronamerno, ljubeče opomnijo in usmerijo na pravo pot, je izjemen blagoslov. V resnici še kako potrebujemo nasvete. Znamo tudi prositi zanje? Znamo poiskati pomoč? Se zavedamo blagoslova življenja v občestvih?
  • Dar moči. Ta nam bo prišel prav takrat, ko bomo brez upanja, brez smisla, brez poguma, vztrajnosti … Pa bo vseeno treba nadaljevati. Ni življenja, v katerega se ne bi prikradli dnevi malodušja. Sveti Duh pa nas ves čas hrabri – zmoreš! Če imaš moč, zmoreš tudi takrat, ko je vse sivo.
  • Dar vednosti. Vednost ni samo znanje. Je globoko razumevanje stvarstva, kjer se dejstva in naravni zakoni oplemenitijo z Ljubeznijo. Le tako zmoremo razumeti stvarstvo kot Božji dar.
  • Dar pobožnosti. Beseda pobožnost mene spomni na dvoje. Eno je – biti po Božji volji, drugo pa je zelo človeška besedica pobožati, ki verjetno izvira iz neizmerne nežnosti, s katero nas obdaja dobri Bog. Dar resnične pobožnosti kaže našo pripadnost Bogu in globoko povezanost, kakršna je med očkom in sinom.
  • Dar strahu božjega. Če nam dar pobožnosti govori o nežni ljubezni do nas, nas dar strahu božjega uči o veličastnosti Najvišjega. Gre za dar, da se počutimo takšni, kot v resnici smo: majhni otroci pred Očetovim veličastjem.

Ko se tako sprehodimo skozi lepoto in zahtevnost vsakega posameznega daru, spoznamo, da še tako bleščeča zlata ura nima primerljive vrednosti z darovi Svetega Duha in da je najboljši računalnik samo smet proti darovom Božjega Veličastva. In kar je najpomembneje – ali imate občutek, da vam nova, osvežena zaloga kateregakoli od teh darov ne bi olajšala življenja?

Prejem zakramentov je za vse občestvo privilegij

Duh veje, kjer in kadar hoče, a ko pride nad naše birmance, pride tudi nad celotno občestvo. Nihče, ki je v cerkvi, ko se deli zakrament svete birme, tam ne bi smel stati brez brezhibno čistega srca. Nihče! Kajti Duh Božji se spušča čisto nad, med in v nas.

In tako v teh tednih ne le nad birmanci, ampak nad vsakim od nas, nad vsako cerkvijo, nad vsako vasjo in mestom gori ogenj Svetega Duha. In v čisto vsakem srcu si Jezus išče prostor, kjer bi rad prebival.


Preberi še: